|    Neznatno svetilko 
nekje sem uzrla. 
Takrat, ko še ni 
bila moja. 
Nisem vedela, 
da jo bom 
še kako 
potrebovala. 
In nisem poznala 
denarja, 
s katerim  
bi jo kupila. 
Samo njeno 
šibko svetlobo 
sem si zapomnila, 
pomislila na temo v sebi 
in se nazaj na tisti kraj vrnila.
  Ni je več bilo, 
nekdo drug jo je že vzel. 
Tedaj sem bridko zajokala, 
solze pobrala, 
v nebo jih vse zagnala 
in jih prisilila do svetljaja. 
 
Nebo se je vso razsvetlilo, 
zvezde so začele deževati 
na zemljo in name. 
Bila vsa zlata sem od njih 
in moje solze biserne 
nežen potoček so ustvarile. 
Potoček življenja, 
kjer se s kopeljo 
opereš trpljenja. 
 
V meni se je 
nekaj zganilo 
in ostalo 
tudi ko je 
vse veličastje 
že minilo. 
Prepoznala sem 
svetlobo, 
tiste svetilke je bila: 
na daljavo 
je usodnost 
med nama zaznala, 
svojo moč mi dala. 
Od tedaj me ni več zapustila. 
Zato je vsepovsod tako svetlo, 
ko se sorodne duše srečajo. 
 
Danijela Premzl
  |