Ko čas mineva,
ni nikogar,
ki bi obstal
in nepremično
zrl, da bi kazalca se prekrila
in bi dvanajsta odbila.

Zato si mi kupil
peščeno uro,
da bom lažje čakala nate
v dnevih brez časa,
ko se vsi trudijo,
da te iz mojega srca izruvajo.

A ti še zmeraj upaš vame,
čeprav odhajaš vedno znova
in mi pošiljaš prelepe pozdrave
z eksotičnih krajev,
kjer čas ni ovira:
tam vedno najdeš mlade zagnance,
ki te sprejmejo medse,
tako da se včasih prav bojim,
da te lahko nekoč za stalno izgubim.

Naj ti bom vsaj lep spomin,
če že moram biti z njim,
pa čeprav mi ni do njega nič,
le tebe z njim želela sem opozoriti nase,
s teboj ostati, če je to mogoče, za vse večne čase.

Danijela Premzl