Pela bova o morja globini,
rdečo nit v oceanih iskala,
pela bova ob mesečini,
se vse do vrhov Himalajskih podala.
V naročju bom tvojem sedela,
s kitaro gladila tvoj žametni glas,
dokler melodija nebo obnemela,
ko naju preglasil bo notranji čas.
A ko pod borovcem dišečim
žametna zemlja drhteča
zapoje neslišno z glasom zvenečim,
bo melodija v spominu kot sreča.
Me spremljala bo na poljani,
v vsakem vdihu bo zvenela,
ob cesti prašni in prostrani,
v potoku žuborela.
Darinka
|