|    Ko je misel preskočila v iskro,  
je dosegla svojo tirnico 
in zapuščala vezljivost obrednih barv 
na cvetovih jezika, ki jih je položila 
v svojo tkanino in ustvarjala težo besed. 
 
Bila sem očarana in fascinirana. 
Svetloba se mi je zdrobila v sončni prah. 
Dosegel me je zlat dež in odprla 
se mi je velika svetlikajoča roža neba 
z obrazom hvaležnosti, da jo vonjam 
z ljubeznijo in ona mi je razkrila, 
da mi umiva oči in kleše granit. 
Vse ima velik pomen. Je uvod v življenje.
  Videla sem jo s prostim očesom 
v nedokazljivi dimenziji, z zastrto vsebino 
v zvokih, barvah in dotikih, precejajočo 
skoz pore, ki drami vrt zelenja v meni. 
Diham in utripam z žejnimi usti, 
dolgo hodim, vztrajam estetsko, etično,  
polemično, borim se znotraj sebe 
za meje razuma. Očiščujem navlako. 
 
Obnavljam svoj jaz, vpletam druge 
v revolucijo duha. Noro. Odločim se 
za novo videnje, nove ideje, ki presegajo   
okvire misli, ki so mi darovale  
prve pastelne odtenke govorice, 
ki sem jih čutila kot valovanje ceste, 
valovanje jutra, roso, začetek. 
Ti so premogli vonj take nežnosti, 
ki jo sedaj vidim edino na cvetovih. 
 
Čutim se kot breme. Vidim Doréjevo 
podobo, na kateri se Kajn z gorjačo 
v roki sklanja nad pobitega Abela. 
Oddaljujem se od dogodkov, 
ki so postali samo še drobni spomin 
velikega spomina pod stebriščem ruševin 
idealov, kjer poganja staro v novo,  
iz katerega bo nekoč izgnano zlo 
v breztežno stanje, nagnjeno na boke 
temnega mraka, kjer ga zró oči svetlobe 
na drugi strani časa in prostora. 
  |