HOČEM PROČ

bolečina je kot poezija
ne vemo
kdaj se iz sreče
trpljenje razvija...

nekega mračnega dne
se nam vse podre
naše sanje in upi
razblini se vse

takrat le hrepenenje
upanje na boljši jutri
in sladkost tvojih ustnic
hoče življenje...

a ko zrem v zvezdno noč
vem, da nikoli me ne boš objel
iz solzo iz mojega lica izpil
proč...hočem proč...


PRINC IZ SANJ

Vedno, ko sem zjutraj se zbudila,
tvoj poljub na ustih sem čutila,
in tvoj lepi, nežni glas,
mi razjasnil je mračen obraz...

Že od nekdaj sem želela,
da lahko bi te objela,
da te ljubim, bi zašepetala,
o, kako bi rada te spoznala...

Čas mineva, z njim hitijo sanje,
rada bi zaplavala vanje,
in ko rosa nežno cvetje umije,
takrat na sanje sonce sije...

Včasih več ne ločim meje -
kje tvoj obraz se mi smeje
in kje sanje se končajo
in na kruto pot življenja se podajo...