NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

nedelja 31-mar
  • Razširjeni vid

  • ponedeljek 01-apr
  • Spekter. 70 let Zbirke UGM

  • sreda 03-apr
  • 22. PRO PR konferenca: vodenje v komunikaciji
  • Znebite se svojih starih telefonov in tablic
  • Med naravo in kulturo

  • sobota 06-apr
  • Veganski golaž na Čistilni akciji ČS Polje

  • nedelja 07-apr
  • Polna luna

  • sreda 10-apr
  • Človek in čas

  • petek 12-apr
  • Mikis Theodorakis: Grk Zorba

  • nedelja 14-apr
  • Razširjeni vid

  • sreda 17-apr
  • Znanja in veščine za uspešno vodenje prostovoljcev
  • Razstava interspace

  • petek 19-apr
  • Ingmar Bergman: Prizori iz zakonskega življenja

  • sobota 20-apr
  • Plečnikova Lectarija

  • sreda 24-apr
  • Zoh Amba »Bhakti«

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Poroka je greh   
    petek, 4. november 2005 @ 06:21 CET
    Uporabnik: Pozitivke

    Piše: Renato Korošec

    Zanimajo me komentarji bralcev.

    Spoznal sem, da je najbolj pogost »greh«, iz katerega izhajajo pogosta nasilja tega sveta v današnji družbi, biti poročen. In po možnosti cerkveno. »Greh« smatram zato, ker si vezal in odtujil drugim to, kar ne more biti vezano. Vezanost je izvor vsega zla.

    Žensko, ki si jo poročil in si jo drugim odtujil, da se ne morejo ljubiti z njo, je egoizem prve vrste, ki izhaja iz živalskega sveta, da smeš z njo seksati samo ti. Smo ustvarjeni kot popolnoma svobodna Nebeška bitja in če ti je neka všeč in ti njej, se smeta ljubiti do Nebeških višav in to brez vsakega občutka slabe vesti.


    Vendar, ker si pri podpisu zakonske zveze izrekel usodni »da«, se moraš držati pravil, ki si jih podpisal. S tem bi pri prekršitvi pravil dobil slabo vest. Tej manipulaciji občutka krivde se izogneš tako, da se ne poročiš. Nova doba nam je prinesla, da je sklepanje zakonskih zvez v naglem izumiranju in se namesto njih sklepajo dogovorjena duhovna partnerstva, v katerih je smiselno vztrajati le, dokler oba duhovno rasteta. Duhovno partnerstvo naj bo sklenjeno in vodeno po božanskih zakonih na višji duhovni ravni s ciljem duhovne povezave in enosti z vsemi ljudmi in bitji.

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • Več od avtorja Pozitivke
  • Več s področja * Ljubezen in spolnost

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Trackback

    Trackback URL for this entry: http://www.pozitivke.net/trackback.php/20051103222149969

    Here's what others have to say about 'Poroka je greh':

    Annan seeks release of Israeli soldiers / U.N. chief also says he's working to lift Lebanon blockade from Kofi Annan urged
    urged Lebanese leaders Monday to work for the swift release of two imprisoned Israeli soldiers, saying their return [read more]
    Tracked on četrtek, 31. avgust 2006 @ 04:40 CEST

    exploited teens
    free animal sex pregnant asian black cameltoe [read more]
    Tracked on četrtek, 7. september 2006 @ 05:50 CEST

    Poroka je greh | 18 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Poroka je greh

    Prispeval/a: Tatjana Malec dne petek, 4. november 2005 @ 08:19 CET
    Pozdravljen Renato!

    Zanimajo te mnenja bralcev. Odgovor na tvoje dileme boš našel v misli tedna, ki obširneje obravnava problem.

    Človek z obljubo dopolni svojo rast in oblikovanje v osebnost. Poroka je združenje dveh osebnosti v višjo osebnost in se imenuje zakon, potem je zakonsko življenje ali zvestoba dveh oseb drug drugemu že resnična življenjska oblika na višji, nadčasovni ravni.

    Življenje v dvoje pa naj si bo zakonska ali izvenzakonska skupnost je odgovornost in vprašanje zaupanja. Kdor ne pozna zvestobe do svoje družine in otrok v zasebnem življenju, ni dorasel nobeni vlogi v življenju. To so resne alternative, saj imajo skupne psihološke korenine, gre za zvestobo obljube, ki je nasprotna vsakemu izdajstvu.

    Značajsko omahljivi, nezreli in sebični ljudje je boljše, da ne sklepajo zakonskih zvez ali da si ne ustvarjajo izvenzakonskih skupnosti, ker niso sposobni sprejeti vloge moža in očeta, enostavno niso dorasli tej vlogi. Tisti, ki ima potrebo, da se seksa enkrat z enim, drugič z drugim osebkom, ni psihično zrel in dorasel življenju in je pod vprašajem njegov značaj in osebna kultura. Človek z obljubo ali držanjem svoje besede partnerju, s katerim živi, se oblikuje v višjo osebnost. Človek v svojem ravnanju upodablja tudi samega sebe. Težko je govoriti o duhovni rasti dveh ljudi in skaknju čez plot ali neomejeno razpolagati s svojo svobodo brez odgovornosti do drugega. Če se lomi osebna identičnost na višini dane besede, se pravi, da se lomi na višini osebne kulture.

    V kolikor pa pride do nerazrešljivega nerazumevanja in značajskih inkompatibilnosti dveh, ki sta stopila v zakon ali si ustvarila izvenzakonsko skupnost in do antipatij, da drug drugega ne prenašata več, je edina možnost razveza. Zakonska zveza je namenjena radosti in veselju do življanja. V zvestobi ljubljeni osebi in svoji družini je veselje in dobrota, v dobroti je življenje, v življenju pa moč in povezanost. V zvestobi svoji družini in narodu človek daje samega sebe.

    Prva dva odstavka tvojega prispevka Renato sta po mojem mnenju popolnoma pritislovna s tvojim tretjim odstavkom, ko govoriš o duhovni rasti. Duhovno zrel človek daje svojo dobrohotnost, svojo ljubezen, postrežljivost, svojo pomoč, skratka zastavlja samega sebe za drago in ljubljeno osebo. Zato je za moje pojme za sklepanje zakonskih zvez ali vstopanje v izvenzakonske skupnosti potrebna življenjska zrelost in formiran značaj človeka. Zaznamuje se kriza zakonskega življanja in zakonske zvestobe z naraščanjem števika zakonskih razvez ali razpadnjem izvenzakonskih skupnosti, ki je vseskozi preširoko naklonjena mnenju, da je vsak človek absolutno svoboden. To drži, vendar svoboda je tudi odgovornost. Človek ni žival, da bi se paril, človek je zavestno bitje, ki skoz odnos moški - ženska uresničuje celovito svojo osebnost. In nenazadnje v takih skupnostih so še otroci, ki si oblikujejo svojo osebnost po vzoru in obnašanju matere in očeta. Tvoj prispevek kaže na to kako hitro lahko človek vpreže sile razmišljanja in duha v zablodo razuma in kako hitro se lahko poganja za napačnimi cilji narobe razumljene svobode.


    Lep pozdrav
    Tatjana


    Poroka je greh

    Prispeval/a: Drago dne petek, 4. november 2005 @ 09:49 CET

    Je in ni poroka greh. Odvisno od grešnika.

    Trajno partnerstvo je osnovni pogoj pri duhovni rasti. Eden od nenapisanih pravil duhovne rasti je stabilnost. Za to je potrebna. Te pa se ne doseže z menjavanjem partenrjev. Osnovni pogoj pri duhovni rasti je zvestoba do partnerja. In le z partnerjem postane duhovna pot hitrejša. S tem pa ni rečeno, da je lažja. Prej bi rekel, da je težavnejša. Običajno partner nastavlja ogledalo oz. je kar sam ogledalo. In kar je težko sprejemljivo na partnerju, to je tisto, kar je potrebno na sebi spremeniti.

    Gledat partnerja samo skozi oči spolnosti in ga zavreči, ko se dobi drugega, je zelo egoistično in narcistično vedenje. Tudi pri spolnem odnosu je odvisno za kakšen odnos gre. Ali gre za odnos imenovan odnos parjenja ali za oni drugi odnos. Za začetek je vsekakor dovolj dober ta prvi. Jih je pa malo, ki ga prerastejo in pride tudi z njim do duhovne poti. Celo na radiu Ognjišče so zadnjič nekoliko sramežljivo povedali, da partnerja lahko doživita tudi mistične izkušnje. Do tega se ne pride z menjavo partnerjev. In ravno zaradi tega razne "duhovne" šole priporočajo zvestobo.

    Poroka je samo nek zunanji izraz. Ni nujna. Je bolj potreba države in verskih skupnosti. To pa zato, da se na nek način vtikajo v odnose med partnerjema, kljub temu, da mednarodne obveznosti to prepovedujejo in spada med kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

    Država in verske skupnosti najlažje držijo partnerja na kratko z raznimi manipulacijami. Med nje vsekakor spada spolnost. Eni z raznim uživaštvom, drugi z grehom. Judovsko-krščanski sistem tu ni izjema. Nihče ne mara samosvojih ljudi. Nihče ne mara razsvetljenih ljudi. Kdo bo pa potem se šel igro žrtve in rešitelja - igro, ki je ena najbolj nečistih.

    Trditev, da zakoni razpadajo je pravilno ugotovljena. Delno zaradi predhodno navedenega, delno zaradi vedno bolj telesno in duševno bolnih posameznikov. Ker je tega že veliko, je tudi družba takšna. V neki stari beograjski psihiatrični knjigi avtor trdi, da kdor se dvakrat loči, ima homoseksualna nagnjenja. Mislim, da mu lahko pritrdim. Ločitev ali ločitve pomenijo tudi čustveno neuravnoteženost osebe.




    Poroka je greh

    Prispeval/a: opazovalec dne petek, 4. november 2005 @ 09:56 CET
    Draga Tatjana,

    Popolnoma se strinjam s tem kar si napisala - od A do Ž in se pridružujem tvojemu mnenju.

    LP



    Poroka je greh

    Prispeval/a: Tatjana Malec dne petek, 4. november 2005 @ 10:34 CET
    Pozdravljen Opazovalec,

    me veseli, da se strinjaš. Te lepo pozdravljam in ti želim vse dobro

    Tatjana


    Poroka je greh

    Prispeval/a: Tatjana Malec dne petek, 4. november 2005 @ 10:55 CET
    Pozdravljen Drago!

    Ne vem zakaj bi se država in cerkev "vtikala" v partnerske odnose z manipulacijami. Država zagotavlja z možnostjo sklenitve zakonske zveze nek pravni okvir, ki ureja družinska razmerja na vseh področjih družbenega življenja.
    Cerkev pa je dala zakonski zvezi poseben pomen, kajti že v judovski stari zavezi se Bog razodeva kot Bog obljub, ki obljube zmeraj izpolni. S tem je poudarjena stalnost in zvestoba zakonskemu parnerju, da z obljubo darujemo samega sebe drugemu, ki dospeta do polne starosti v Kristusu. Že apostol Pavel pravi, da človek z obljubo dopolni svojo rast in oblikovanje v osebnost. Zakonsko življenje postane resnično življenjska oblika na višji, nadčasovni ravni.
    Ne vidim v tem popolnoma nobene manipulacije države in ne Cerkve. Greh ni nič drugega kot zavrženo dejanje, ki ni sprejemljivo za nobenega člana človeške družbe, neglede na versko prepričanje in nazorsko opredelitev ali druge okoliščine. Cerkev z odpuščanjem grehov samo pomaga ljudem vernikom, da se po svoji vesti kesajo in zaživijo življenje v novi kakovosti z upanjem v prihodnost. Ne vidim v tem nobene manipulacije, razen če bi se za odpustke zbirali prispevki, to bi bila manipulacija.

    Glede zakonov, ki se jim je zalomilo, pa menim, da niso bila vzrok seksualna nagnjena, razen v redkih primerih, temveč nezrelost in neodgovornost, premalo spoštovanja med partnerjema, premalo ljubezni in strpnosti. Trditev beograjskega psihiatra menim, da ni objektivna in ji ne bi pritrdila.

    Lep pozdrav

    Tatjana


    Poroka je greh

    Prispeval/a: Tatjana Malec dne petek, 4. november 2005 @ 11:13 CET
    Drago, še to bi te vprašala ali se greš pri svojih otrocih, ki kaj ne naredijo prav ali grešijo, nečisto igro žrtve in rešitelja?
    Zakaj če nekdo nekomu pomaga tako ali drugače z nasveti in podukom bi se šel igro žrtve in rešitelja in bi bilo to dejanje nečisto. Mislim, da so to ekstremne izjave, ki kažejo na ideološko opredeljevanje. Pri obravnavi zakonske zveze srečamo tri smeri razumevanja problema: 1. skupnostno, družbeno 2. družinsko in 3. cerkveno ali teološko. Časovno in prostorsko je razmerje tako: najprej civilna poroka, nato cerkveni obred in nato sledi centralno dogajanje v družini, ki traja celo življenje. Obredi in simbolika niso toliko pomembni, kot je pomembna vsebina, ki se dogaja doma med štirimi stenami. Vprašam se kakšen smisel se ima poročiti z nekom zato, da bi imeli doma dovolj spolnih užitkov in kuhane hrane ter opranih srajc. Mislim, da dajemo formalnim stvarem preveč retorične povzdignjenosti. Eni branijo tradicijo, drugi načela. Zelo malo pa je tistih, ki bi pomagali mladim ljudem, ko si ustvarjajo svojo družino, najti smisel, harmonijo in prave nauke kako živeti v družinski skupnosti. To pa ne bi bila nobena manipulacija. Žalostno je, da se vsak uči na svoji koži, včasih ko je že prepozno.

    LP Tatjana


    Poroka je greh

    Prispeval/a: Miran Zupančič dne petek, 4. november 2005 @ 11:26 CET
    Lep pozdrav Renato!
    Osebno mislil, da gre v bistvu v tvoji vsebini članka za strah pred ljubeznijo. Zavedam se, da je ta trditev na prvi pogled zelo čudna. Vendar pa je veliko ljudi, ki hrepenijo po ljubezni, a so v osnovi nesposobni sprejeti jo, če jim jo kdo da.

    Razlog je njihov strah pred odvisnostjo od partnerja. Kdor ljubi, namreč ni povsem svoboden, poleg tega pa daje del sebe, pri čemer se mora vzeti v zakup tudi razočaranja. In kdor se tega podzavestno boji, bo našel vedno dovolj razlogov in priložnosti, da bo razdrl čustvene vezi z drugim človekom.
    lep pozdrav in vse dobro,
    Miran.









    Poroka je greh

    Prispeval/a: en_bk dne petek, 4. november 2005 @ 14:53 CET
    Dragi Renato

    Tvoj članek me je ponesel nazaj v čase, ko sem razmišljal dokaj podobno. Ko sem bil star petnajst let. Hm. Ne ne, takrat sem bil že zaljubljen. Ko sem bil star enajst let. Ja, to bo.
    S prijatelji smo se pogovarjali, kako bi bilo fest fajn, ko bi se vsaka deklica, ki bi nam bila všeč, morala dati dol z nami...brez pardona...kjerkoli. Idealen svet. No ja, da si nismo bili prav v podrobnosti na jasnem, kako bi naj to dol dajanje izgledalo, nas pri našem sanjarjenju in idealiziranju niti ni kaj prav preveč motilo. Bi jih pa dajali dol fest in to vse, ki ne tečejo hitreje in ne plezajo višje kot mi, to smo pa vedeli. In poroka se nam je zdela tako brez veze. O, in da smo popolnoma pripravljeni na duhovno patrtnerstvo, kaj eno, več njih, smo bili prepričani, saj smo duhovno rasli celo brez njih...mislim...eee...nam je rasel no /takrat sem mislil, da če na eno pomislim in mi zrase, da je to duhovna rast //mal se lažem, ker niti pomisliti ni bilo treba pogosto// aha...še en zaklepaj/.
    Potem sem se pa enkrat zaljubil, ja...in potem so prvotna sanjarjenja začela vse pogosteje nadomeščati razmišljanja o držanju za roke, o poljubih, o objemih, o ljubljenju, o otrocih, o skupnem življenju, o skupnem staranju v dvoje, o..., o ljubezni skratka...in po številnih ali neštevilnih poskusih in ko se je pojavila prava, so ta razmišljanja postala stvarnost.

    Lep dan ti želim, Renato

    en bk


    Poroka je greh

    Prispeval/a: Jakob Ostrjan dne petek, 4. november 2005 @ 18:06 CET
    Joj, Renato, joj!

    O grehu sprašuješ? Moje mnenje je, da sploh ne obstaja. Obstaja pa občutek sramu, ki izhaja iz vsake celice našega telesa in še bolj obstaja zakon setve in žetve, nekateri ji rečejo karma.

    Najbolj ob vsega pa v tem fizičnem trenutku obstaja blazni ego. Njegovih zaključkov, mnenj in prepričanj kar mrgoli v besedah, ki jih berem...

    Blazni ego namreč misli, da bo srečen, če bo lahko seksal z vsako žensko, ki bo vzburila telo, v katerem biva. Moj nasvet: če se je človek z mnenjem svojega blaznega ega poistoveti - če misli, da drugačna resnica ni možna - potem naj začne slediti temu prepričanju! Naj postane Casanova, Don Juan, playboy... V glavnem kurbir, po domače. In naj sproti ugotavlja, s kakšno energijo ga navdajajo vse te vagine, prsi in ostale pritikline, s katerimi si da toliko opraviti. Tudi raziskovanje seksa z istim spolom ni odveč. A veš, Renato, kaj ugotoviš? Da je takšno prepričanje blazno, totalno blazno. Ker te na smrt izčrpava, tvoje telo in psiho najprej. Potem pa tvoje čustveno in mentalno telo. Da vzdržuje in krepi vezi eteričnega telesa. Da prej ali slej sledi pogreb na vsej črti. Seveda, če te prej ne sreča pamet!

    Nebeška ljubezen? Seveda, vendar a veš, koliko truda je potrebno, da z eno žensko oba presežeta svoje človeške omejitve, da ste se sposobna priključiti na Nebeški Vir in med ljubljenjem ustvariti košček Nebes na Zemlji? Nekaterim to ne uspe celo življenje, pa so tantrični, tao in nevem kakšni mojstri še! In vse to z eno žensko! Koliko misliš, da bi potreboval utelešenj, da bi ti to ratalo z vsako žensko, ob kateri te zaščemi v mednožnju?!

    Pravila? Pravila potrebujejo tisti, ki jim je spoznavanje Resnice pretežko in se ji upirajo. Resnica pa ždi znotraj, v človeku. Spoznaj samega sebe in spoznal boš Resnico.

    Bivanje v mrtvem zakonu? Če ti to doživljaš, potem je to tvoja karma. To je tvoj Višji Jaz izbral ob utelešenju. Tvoja svobodna volja pa ima na razpolago sprejemanje tega ali zavrnitev.

    Svoboden nisi takrat, ko lahko v svojo posteljo povabiš kogarkoli želiš, pač pa takrat, ko sam odločaš, v kakšen stanju bodo tvoja telesa, od fizičnega, mentalnega, čustvenega in vseh ostalih. In če rečem, ti sam o tem odločaš, potem to ni tvoj spolni nagon, ampak tvoje Najvišje dobro.

    Svet je ustvarjen preprosto. Samo izkušnja je tista, ki kaj šteje, vse ostalo je strah.


    Poroka je greh

    Prispeval/a: Miran Zupančič dne petek, 4. november 2005 @ 19:09 CET
    Pozdravljen en_bk!
    lepo da si se po dolgem času spet oglasil in to kar si povedal je res zadetek v polno. Prvi del tvojega "meditavinega" stanja v tvojem komentarju me je spomnil na mojo preteklo pot v tem življenju. Spomnil sem se mojega že pokojnega prijatelja, ki je bil drugače velik duh, doma iz Srbije, ko je pred leti na nekem duhovnem predavanju na to temo dejal( se opravičujem za tale besednjak) o svobodi v odnosu: "Vi odrasla djeco, ne komplicirajte, život ovdje na Zemlji nije vječan, zato jebite se i duhovno rastite".
    Moje mišljenje je, da še z eno žensko težko shajamo, kaj šele z večimi.
    Lep pozdrav in vse dobro en_bk.
    Miran.


    Poroka je greh

    Prispeval/a: ana dne sobota, 5. november 2005 @ 08:08 CET
    Če zares in globoko ljubiš, potem se počutiš svobodnega in varnega. Ljudje potrebujemo ljubezen zaradi sebe, da sebe izpolnimo, da se počutimo v sebi resnično živi. Drugi so samo orodje, preko katerih lahko uresničujemo svojo zunanjo potrebo po izražanju ljubezni.

    In se zgodi, da nam oseba, preko katere bi si mi želeli uresničiti našo potrebo po ljubezni, tega ne vrača na tak način, kot bi si mi želeli, kot mi pričakujemo ... seveda, to boli, lahko zelo hudo boli. A če je naša ljubezen resnična, ne bomo kljub svoji žalosti čutili osebne prizadetosti zaradi tega, vedeli bomo, da so naša čustva samo naša in da smo zanje odgovorni samo mi. Če je naša ljubezen res prava, potem se ne more spremeniti v ničesar takega kot je zamera ali slaba volja ali, bog ne daj, celo sovraštvo... Pomembno je, da smo si sposobni priznati, da smo ranljivi, da smo ranjeni, da nas boli, da srce (in s tem vse naše telo) trpi.... ko umre odnos med dvema, je čas za žalovanje, tako kot ob smrti ljubljene osebe. A skozi svojo ranljivost lahko veliko prepoznamo, veliko doživimo, se veliko naučimo, naše duše rastejo skozi trpljenje in se očiščujejo s solzami... skozi ranljivost in skozi to, da za svoja čustvena stanja ne krivimo drugih, se nam odpre popolnoma drug svet, življenje začnemo dojemat drugače. Sprejmemo ga takega, kot je: namenjeno nam je, da uživamo življenje v vseh njegovih čustvenih odtenkih... če ne spoznaš žalosti, kako veš, kaj je veselje?

    Ljubezen sama je tudi najmočnejši afrodiziak: kadar resnično in globoko ljubiš, tedaj ne čutiš potrebe po (recimo temu tako) parjenju z drugimi. Vse tvoje čudovite misli in najlepše želje so namenjene eni osebi... kadar resnično in globoko ljubiš iz srca, tedaj je zvestoba samoumevna: saj ne čutiš poželenja po nobenem drugem kot po tistem, kamor je tvoja ljubezen usmerjena.

    Če zares in globoko ljubiš, potem želiš osebi, proti kateri usmerjaš to ljubezen, vse najboljše. Želiš ji srečo - ne glede na to, a je v njegovi sreči mesto tudi za tebe, ali ne.

    Če zares in globoko ljubiš, potem si ne lastiš nikogar, ker spoštuješ osebo, kamor svojo ljubezen usmerjaš, in ne čutiš potrebe po tem, da bi jo spreminjal po svojem okusu. In, če si ničesar ne lastiš, ne moreš nikoli ničesar dokončno izgubiti. Nikoli ne izgubiš osebe popolnoma - dokler živi v tebi, v tvojih spominih, v tvojem srcu, živi s tabo.

    Poroka je način, kako iz strahu pred izgubo navezati določeno osebo nase, oziroma ji na pot postaviti en kup preprek, da ji je pobeg od tebe težji, in bi se zanj težje odločila. Poroka in vse, kar je okrog nje, je odraz tega, da si ljudje ne zaupamo, da naše misli in naše besede niso isto kot pa naša dejanja, in moramo biti s papirji zaščiteni pred izkoriščanjem/nezrelostjo s strani drugih. Enako je z vsemi ostalimi zakoni in predpisi.

    In še eno zanimivo razmišljanje: menda je včasih pomenilo 'biti skupaj do smrti' približno 20 do 25 let skupnega življenja. Ker je bila življenjska doba bistveno krajša...:))


    Poroka je greh???

    Prispeval/a: Borut Jurisic dne sobota, 5. november 2005 @ 11:22 CET
    1. Nihče ni prisiljen v poroko. Poroka je prostovoljna odločitev posameznika. Če posameznik to odločitev jemlje prelahkotno in se ne zaveda njenih posledic, to samo dokazuje da posameznik ni duhovno zrel.

    2. Cerkvena poroka sploh ni poroka, saj pred zakonom ni zavezujoča. Zanjo naj bi se odločali zgolj verniki - katerih pa je pri nas zelo malo. Veliko več je ljudi, ki zgolj sledijo raznim 'tradicijam' in 'navadam', saj se ne bi spodobilo da v naši verni državi ne bi izvajali cerkvenega cirkusa, čeprav vanj ne verjamejo.

    3. Egoizem... Prikleniti partnerja nase... Ga odvzeti drugem... To bi veljalo le v primeru, ko bi eden od partnerjev drugega prisilil v poroko in bi mu to dajalo zakonsko podlago, da mu prepreči družabna, romantična in spolna srečanja z drugimi ljudmi. Tega v današnji druži ni.

    Poroka je izraz težnje dveh ljudi po tem, da bi skupaj preživela preostanek življenja! To je prostovoljna odločitev, ki jo naj oseba oda zavestno in odgovorno, zato da bo vedno imela oslono v svojem partnerju. Človek v živeljnju potrebuje nekoga, ki bo vedno ob njem. V zameno za to, tudi je tui sam venomer pripravljen nuditi takšno oporo. Kadar se dve taki osebi (življenska partnerja najdeta) bosta tudi ostala skupaj (pa naj bo kot prijatelja, zakonska partnerja, zveza homoseksualnih partnerjev...). Potrditev zveze s poroko pa je zgolj zunanji izraz takšne povezanosti.


    Poroka je 'greh' proti svobodi človeka

    Prispeval/a: Admin dne sobota, 5. november 2005 @ 18:45 CET
    poroka ni glih greh (imho)

    ker greh so definiral u cerkvi, tm so definiral tud poroko, tko da ...

    bi pa lahko reku da je 'greh' proti svobodi človeka ...

    ne bi hotu izkušenj večine komentatorjev dajat v nič al pa na nepravo pot al pa kej ...
    samo ...
    sm se spomnu da ko smo mi začel (leta 2001) še na forumu takrat, smo zapisal tkole:

    tema je bla:

    vprašanje je blo:

    Poroka - da ali ne?

    Če v tej rubriki govorimo o vsakdanjem lajfu, povejte, kaj mislite o tem: poroka- zgolj formalnost ali mogoče kaj več?



    in sm napisu jest:
    *
    Poroka taka kot je ima slabe in dobre strani, dobre so predvsem v tem da naši konzervativni straci nehajo sikat. drugih dobrih strani jest bolj ne vidim, čeprav lahko da so.
    tista ko je bila včasih, da je potrebno biti poročen, da te država sprejme v svoje kolesje in ti sofinancira življenje mislim da ne obstaja več saj so tudi izvenzakonski pari deležni vseh privilegijev, mogoče je edino mal blem pri otroku - pač zaradi priimka in to, kar pa tud ni blem, spremeniš pa je.
    jest ne vem. zase pravim da se ne bom poroču, bomo pa še vidl kaj vse se bo dogodil, sej veš uno nikoli ne reci nikoli.
    se mi pa zdi butasto se na nekoga vezat na tak način da ko (če) ugotoviš da ne moreta več skupaj naprej, da imaš pol cele bleme da greš narazen, ker vibracije se spreminjajo in če se ti ni res usral da si najdu v mladih letih glih svojo dušo dvojčico al pa njeno kopijo, se slej ko prej naučiš od partnerja vse kar se maš za naučit in potem je čas za pot naprej.
    pa še uno pri cerkveni poroki te precej zašvasajo skupi, ni to kr bau bau in to, da naute mislil, so u igri simboli in magija na visoki ravni, in ko to razdreš je jeba, v vsakem primeru večja kot če ni bilo nikol na tak 'formalen' način skupi sestavljeno.

    skratka : poroka ne; sploh danes ne ko ni nujno, se poročit da lahko živiš kot enakopraven državljan, in sploh ne ker ni samo formalnost.

    sicer pa vsak ima svojo pot in če je komu všeč se naj poroči, mene ne moti nič, niti ga (jo) ne bom obsojal; niti pod razno.
    *
    http://www.gape.org/cgi-bin/yabb/YaBB.pl?board=spolnost;action=display;num=1045754871


    in Miro:
    *
    Enako. Ta dežela je zastrupljena s katolicizmom. Zastrupljeni smo vsi, ne glede, ali smo katoličani ali ne. Izkušnja s strani Petya: 95% trpljenja ljudi, ki so se tam izpovedali ima korenine v katolištvu: občutek krivde (vsi grehi od izvirnega naprej), kult žrtve (žrtvujem se za drugega, ne da bi ga kaj vprašal - saj se je vendar Jezus tudi, npr. žrtvujem se za partnerja, on(a) pa tega ne zna ceniti itd.), kult večne ljubezni in zveze dokler naju smrt ne loči, siljenje drugih v določen način obnašanja (vzgoja otrok namesto pomoč otroku, da postane samostojno človeško bitje), občutek sramu (sramujem se svojega telesa in z njim povezanih psihofizičnih potreb - golota, spolne fantazije, spolno obnašanje - to se meša z občutkom krivde, jasno).
    Vsak katoliški zakrament je zame črna magija in magijsko nasilje nad posameznikom s ciljem, da se ustvari ubogljivo in cerkvi podložno ovčko. Najlažje je, da z različnimi oblikami indoktrinacije vcepiš človeku občutek krivde, slabo vest in sram, saj tako postane nesamozavesten in je z njim lahko manipulirati. Celo življenje namreč skriva svoje 'skrivnosti', za katere meni, da se jih mora sramovati.
    To indoktrinacijo izvajajo z magijo (zakramenti) in ideološkim nakladanjem ter načrtnim poneumljanjem(beri Družino ali poslušaj radio Ognjišče ali poslušaj poneumljajočo gojzarsko glasbo na TV3).
    Katoliško s(m)o indoktrinirani vsi - tako verniki kot ateisti ali pa pripadniki drugih ver. Kadarkoli pobrskaš po svoji podzavesti, lahko hitro najdeš v njej kako katoliško smet, ki te omejuje ali hromi. Pač posledica dvatisočletnega delovanja te organizacije.
    *
    http://www.gape.org/cgi-bin/yabb/YaBB.pl?board=spolnost;action=display;num=1045754871;start=15


    to zadnje pisanje je celo vzpodbudilo tole pisanje:
    http://www.gape.org/cgi-bin/yabb/YaBB.pl?board=vera;action=display;num=1030540481;start=0#0


    k je glih Renato Korošec
    reku da ga Zanimajo komentarji bralcev.
    mogoče ga zanimajo tud komentarji iz ... kako bi reku ... zasnov pozitivk ... se reče, obstajamo tud taki ... smo vsepovsod raztreseni ... in mamo različne poglede, kljub temu da so obrnjeni v 'isto smer' ... recimo ...


    kakosežereče

    stay positive!


    gape


    Poroka je greh

    Prispeval/a: osh-kosh dne nedelja, 6. november 2005 @ 09:18 CET
    meni se zdi, da je lakomnost izvor vsega zla in ne navezanost.
    sex iz strasti?zakaj pa ne,pazi le da ne bos s tem ranil partnerja,tako svojega kot njenega.


    ,,Duhovno partnerstvo naj bo sklenjeno in vodeno po božanskih zakonih na višji duhovni ravni s ciljem duhovne povezave in enosti z vsemi ljudmi in bitji.,, me res zanima kaj mislis s tem?kdo je postavil to definicijo?



    meni se zdi osnovni-bistveni problem to, da ima lahko vsak otroka,kjub temu da ni dovolj usposobljen za vzgojo le tega. in potem se napake starsev ponavljajo iz generacije v generacijo,razvoj mozganskih sposobnosti ljudi pa pocasi zavija na stranski tir.


    Poroka je greh

    Prispeval/a: osh-kosh dne nedelja, 6. november 2005 @ 09:59 CET
    Draga Tatjana,
    ali se ti da razmisljati se naprej?

    ,,Zato je za moje pojme za sklepanje zakonskih zvez ali vstopanje v izvenzakonske skupnosti potrebna življenjska zrelost in formiran značaj človeka.,, kje in kako se dobita ta dva pogoja?

    ,,Duhovno zrel človek daje svojo dobrohotnost, svojo ljubezen, postrežljivost, svojo pomoč, skratka zastavlja samega sebe za drago in ljubljeno osebo.,, kako postati duhovno zrel clovek?


    ,, Človek z obljubo ali držanjem svoje besede partnerju, s katerim živi, se oblikuje v višjo osebnost.,, ali je samo to dovolj za dosego visje osebnosti( upam da imas v mislih duhovno razvitega cloveka)?


    Duhovno zrel človek daje svojo dobrohotnost, svojo ljubezen, postrežljivost, svojo pomoč, skratka zastavlja samega sebe za drago in ljubljeno osebo. ,, upam da ne na racun ostalih ljudi v druzbi, ker brez povezave z ostalimi, ne bo razvoja.



    ,,Človek ni žival, da bi se paril, človek je zavestno bitje, ki skoz odnos moški - ženska uresničuje celovito svojo osebnost. ,, zavestno bitje - ali poznas kaksnega v javnem zivljenju in ga javno izpostavis?


    In nenazadnje v takih skupnostih so še otroci, ki si oblikujejo svojo osebnost po vzoru in obnašanju matere in očeta.,, in spet smo pri vprasanju kdo ima pravo sposobnost za vzgajanje otrok?ali poznas koga, ki bi zanj lahko rekla, da je dobro vzgojil svoje otroke?

    LP in vse dobro se naprej


    Poroka je greh

    Prispeval/a: Erykah dne nedelja, 6. november 2005 @ 21:34 CET
    Imamo svobodno voljo... SVOBODNA VOLJA nam daje možnost odločitev kaj je za posameznika "prav ali narobe"...zato, seksaj do amena s komerkoli želiš ali pa bodi z eno osebo...nihče ne more in ne sme določati, kaj je bolj prav.

    poljubi

    E.


    Poroka je greh

    Prispeval/a: Tatjana Malec dne ponedeljek, 7. november 2005 @ 21:56 CET
    Pozdravljen Osh-Kosh,

    hvala za vprašanja, seveda se mi da razmišljati naprej, saj vprašanja vedno rodijo tudi odgovore. Imam pa polne roke dela, po pravici povedano, da sem malce iz forme, ker intenzivno pripravljam izdajo svoje pesniške zbirke v decembru in me to intenzivno zaposluje. Pa vendar...

    Sprašuješ kje se lahko dobiva življenjska zrelost in formiran značaj pred sklenitvijo zakonske zveze ali vstopom v izvenzakonsko skupnost. Odgovorila ti bom takole: Nihče se ni rodil pameten in zrel, te lastnosti pridobi človek z vzgojo v svoji družini, v šoli, z izobraževanjem, s samovzgojo, ozaveščanjem, poštenjem, etiko in drugimi vrlinami. Nihče se ne rodi pokvarjen, razvajen neodgovornež,
    objestnež in z drugimi negativnimi lastnostmi. Običajno vidi bodoči partner svojega očeta in mamo kako ravnata in tako bo ravnal tudi on v svoji družini, razen če ni nanj kaj prav posebnega vplivalo, da spremeni svoje obnašanje in svojo osebnost. Nekateri dozorijo zgodaj in si oblikujejo svoj značaj z vrlinami, so bolj dovzetni za posnemanje dobrih vzgledov, drugi pa manj, nekateri to dosežejo kasneje. Ljubezen je odgovornost, je zrelost, ustrežljivost in izkazovanje plemenitih lastnosti partnerju, predvsem pa spoštovanja. Veliko mladih se poroči in si oblikuje družino ko še niso zreli za to, nato nastopijo težave, ki jim niso kos in se učijo na svojih lastnih izkušnjah, na svoji koži. Prav vsak dozoreva tudi na podlagi izkušenj, razočaranj, padcev in vzponov, ki jih v slehernem življenju ne manjka. Duhovna zrelost ni neka visoka filozofija, za katero je treba imeti filozofsko fakulteto, magisterij in doktorat. Duhovno zrelost, kar preprosti ljudje imenujejo dober značaj, izhaja iz dobrote. Dobrota je tista vrlina, na kateri človek gradi vse druge. Človek z obljubo ali držanjem svoje besede svojemu partnerju kaže svoj značaj, svoj odnos do življenja in do drugega človeka, za katerega zastavlja sem sebe in s tem dosega višjo osebnost, presega sebe. Z vsakim dejanjem preseganja sebe smo stopili eno stopničko višje k popolnosti in smo drug človek. Človeka, ki se veže na svojega partnerja in mu je zvest, si ne predstavljam, da ne bi bil povezan tudi z ostalimi ljudmi v družbi. Človek je družbeno bitje, človek je bitje odnosov z drugimi ljudmi. V svoji zavestni duhovni plasti in višini je načrtovalec, je upornik in homo faber (hodi v službo, dela in živi v spletu celotnih življenjskih okoliščin). Deluje ne črti človekove zavestne načrtne simbolične misli in tu se začenja usodna pot človeka in njegove prihodnosti. Nekaj je pa treba povedati, da vsi človeški konflikti imajo zadnjo korenino v želji in volji po oblasti. To se dogaja tudi v skupnosti dveh oseb. In tudi tu je treba imeti dobršno mero modrosti, da se v skupnosti dveh ne kaže mišic kdo je močnejši, kdo je pametnejši, kdo ima bolj prav, ker to se lahko stopnjuje v pravo vojskovanje. Potrebna je strpnost in obzirnost, da drugega partnerja ne ranimo, da ga ne prizadenemo. Vsa duhovna kultura, ki jo nekdo pridobi je nevidna sila zdrave človeške pameti, je prava blaginja in sreča, če to človeško pamet razvijamo in jo tako z modrostjo osvojimo. Človeška pamet ni determinirana, je evolucijski proces, ki spremlja človeka od rojstva do smrti.

    Sprašuješ me, če poznam koga s celovito osebnostjo. Človek ni bitje popolnosti, zato predstavlja hrepenenje po celovitosti hkrati željo, da postanemo tako popolni kot je popln Bog in s tem postajamo boljši. Absolutne popolnosti pa človek nikoli ne doseže, ker je neskončna. Da veliko ljudi poznam, ki bi jih lahko izpostavila in rekla, da so "celovite" osebnosti, ker s svojim življenjem, vzgledom in dobroto presenečajo. Človek pa ne more celotne svoje osebnosti in vseh svojih potreb kompenzirati s partnerjem. Človekova ustvarjalnost je tista sila, ki pomaga človeku, da raste in se razvija. Med partnrjema je potrebno nameniti drug drugemu veliko svobode, vendar svoboda je odgovornost vsakega izmed niju. Najhujši sovražnik življenja v dvoje pa je egoizem, da človeč vidi samega sebe in ni sposoben altruizma. Slednje pomeni, da živimo z občutkom, da nam je bližnji včasih pomembnejši od nas samih, posebno ko nas potrebuje. In to je recipročen proces, ki oba partnerja plemeniti. To je treba naučiti tudi otroke, da se ne razvijejo v sebične osebe.

    Na zadnje vprašanje kdo ima pravo sposobnost za vzgajanje svojih otrok ti bom odgovorila: Samo etični starši in učitelji, ki jim otrok zaupa in so vredni otrokovega zaupanja. Naj navedem primer, da sem pred dvemi dnevi srečala neko prosvetno delavko, ki mi je rekla, da komaj čaka, da se upokoji, kajti otroci so v šoli tako agresivni, dviji, napadalni, nesramni in nevzgojeni, da ne more več tega prenašati. Rekla jo da če jih opozori na njihove odgovornosti glede nenarejene domače naloge, da jo pošljejo..., ni potrebno da povem kam. Skratka povedala je, da so poživinjeni, da se pretepajo v šoli, da kradejo denar in stvari in da je zaskrbljena kaj bo z njmi ko odrastejo. To je rezultat zmehaniziranega družinskega življenja, ki z vsemi aparati, avtomobili, hišami in drugimi dobrinami ostajajo odtujeni odnosi med ljudmi, med starši in otroci, ki od takšnih staršev, ki se tako pehajo za dobrinami otroci ne prejmejo osrečujočega drobca ljubezni in pozornosti. Če ljubezen ne pride iz srca, tudi ne more najti pot do drugega srca. Nobena civilizacijska pridobitev ne more nadomestiti srečanja človeka s človekom. Starši postajajo gluhi za potrebo otrok po ljubezni, pozornosti ter tako ne najdejo več smisla in srečo življenja. Svoje nezadovoljstvo manifestirajo v šoli na tako drastičen način. To ni nič drugega kot klic: Na pomoč, otroci potrebujemo ljubezen! Srečanje z drugim ima vedno svoj izvor v diadi ljubezni med možem in ženo, med starši in otroki in po naravni potrebi in odmevnosti zavzema vedno širši krog in bi se moralo razširiti na vse vesoljno človeštvo. Človek na višini svojega vseobsegujočega erosa naj bi prišel do srečanja z drugim in se doživljal kot kozmično bitje v objemu nadčloveških moči, ki ga varujejo, usmerjajo in izpolnjujejo z dokončnim smislom vsega pehanja in nehanja v življenju. Nisem pa še srečala nikogar, ki bi rekel, da je dobro vzgojil svojega otroka, vsak vedno reče, da bi vzgajal drugače. To je to zorenje, vidiš!

    Upam, da sem ti vsaj delno odgovorila.

    Lep pozdrav in vse dobro
    Tatjana


    Poroka je greh

    Prispeval/a: ljudmil dne nedelja, 20. november 2005 @ 14:51 CET
    Renato zdravo!
    Ocigledno ni tebi kao niti vecini mladih ljudi niko noje objasnio osnove mentalne higijene.Brak je dobrovoljna zajednica dveh psihofizicki zdravih,zrelih i odgovornih osoba.Osoba koja ispoljava svoje pozude nekontrolisano je nezrela.Ako pozude ispoljava nasilno, brzo zavrsava kod psihijatra( psihologa), defektologa, kriminaloga,.....U vrijeme odrastanja prije svega mislim na pubertet i adolescenciju, mladi je covjek najosjetljiviji i veoma brzo padne pod uticaj strasti,pozuda i nekorisnih zelja.Upravo u tom periodu industrija zabave nastoji mladim ljudima nametnuti potrebe koje su daleko od fizioloskih i tako mladog covjeka pretvpriti u roba i na njemuzaraditi ogroman novac.Ako mladom covjeku nema ko da pomogne brzo ce se naci u provaliji bez dna.Imao si hrabrosti da pitas, ali imaj hrabrosti da ides i korak dalje, da svoja pitanja, dileme i eventualne probeleme saopstis psihijatru( psihologu) koji se bavi problemima tvog uzrasta i tako i tako izbjegnes nepotrebne padove i izrates u zrelu i odgovornu osibu.Put do zrelosti nimalo nije lagan, ali ja sam siguran da ces uspjeti.Srecno,Ljudmil


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2024 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 0,59 seconds