Sama sva in razigrana: tekava po produ,
kjer se razširi soteska, se škropiva in loviva.
Tudi v gozd zbeživa, v senčen bukov gozd
z zlatorjavim listjem. Skrivava se za drevesi
in iščeva drug drugega.

Hudo daleč že morava biti; ne vem če bi
znal nazaj. Včasih me hoče prestrašiti: skrije
se za debelejše drevo in se dalj časa ne prikaže.
Najprej se smejem, še bolj je iščem,
misleč kako dobro se je prikrila;

potem pa se primakne senca k duši
in me postaja strah. Ampak potem se oglasi,
pokliče me s pravim imenom in ko jo
ugledam, sem takoj pri njej.

Nenadoma pa-je bilo prebujenje v dejanskost?- je vse potihnilo,
še razkrivajoči šum listja; pričelo se je temniti.
zaman sem klical v gluhi gozd,
zelo dolg je bil odmev,

in jaz nisem vedel, kdo je izgubljen...