Male deklice zvečer
ne morejo spati.
V duši budi se nemir
in zasanjanost hkrati.
Vse polno utrinkov
iz oči jim iskri,
spomini odtenkov,
ki jih zdavnaj več ni...
Zato so poredne. In ker
ne da se jih ugnati
jim moramo venomer
pravljice brati,
S poljubom zapreti oči,
da jim katera izmed misli
prek daljnih prostranstev
spet kam ne ubeži... |
Uspavanka
Prispeval/a: titanic dne sobota, 10. september 2005 @ 08:58 CEST
Tudi jaz se počutim včasih kot majhna deklica, ki jo opisuješ ti. Vsak ima v srcu takšno majhno deklico, ki si želi zvečer uspavanko za lepo noč. Vsak si želi kot deklica zvečer poljuba, da ji misli ne odlete.
Tak poljub in objem lahko vsak večer poklonimo sebi in svoji deklici, ki jo prepoznamo v sebi, čisto sami. Ne potrebujemo nikogar, da nam bere misli in izpolnjuje želje.
Misel, energija, moč, ki je v nas zmore vse.
Bog, ki je v nas, nam je pripravil tudi ta dar, mi ga lahko le vzameme, ali pa ne.
lp Titanic