|  Ljudje radi govorijo okoli, da ima vsak človek svojo resnico.
Res jo ima. Vzemiva primer:
Trije ljudje iz različnih krajev si telefonirajo in se pogovarjajo o vremenu.
Onemu, ki je na obali morja sije sonce,
drugemu, ki živi v notranjosti dežele pada dež,
tretji pa naj bo recimo slep od rojstva in neba nikoli niti ni videl,
niti si ga ne predstavlja kako izgleda, ampak sodeluje v razpravi,
kajti tudi on je že kdaj bil moker od dežja.
Zdaj kakšen smisel ima,
da drug drugega prepričujejo,
kdo od teh treh ima glede vremenske resnice najbolj prav,
če pa ima vsak svojo takšno, ali drugačno sliko in izkušnjo.
Še bolj bizarne so primerjave očividcev nesreč,
kjer so njihove trditve ob videnju istega dogodka popolnoma različne.
Približno podobna so tudi razpravljanja razpravljavcev
o resnici, o biti, o Bogu, o miru,
kjer so vsi razpravljavci hudo radi pametni kar se da.
Seveda ima v teh razpravah bolj prav tisti,
ki je prebral več knjig in ima več informacij
tisti, ki ima več podatkov,
tisti, ki se v svojih argumentih čimbolj naslanja na uveljavljene filozofe, ali tako imenovane priznane »strokovnjake«.
Zmaga tisti, ki je bodisi bolj agresiven, ali pa bolj prepričljiv, ali pa bolj vztrajen.
Najbolj zanimivo pa je ko se pogovarjaš s kom o resnicah njegovih, ali njenih preteklih partnerskih odnosih.
Nekdo, ki trdi, da je vsak od njegovih partnerjev, ali partneric,
bil bodisi pokvarjen, ali pa baraba,
on ali ona pa je bil ves čas neizmerno dober in je bil samo njegova, ali njena žrtev, vsekakor kaže samo na svojo nezrelost,
kaže na njegovo, ali njeno nezmožnost prepoznavanja resnice,
če vzamemo kot osnovno dejstvo, da je tudi resnica vedno podvržena zakonu akcije in reakcije.
Včasih bi se s kako tako partnerico mogoče še ukvarjal,
danes pa zagotovo ne, saj bi se prav gotovo tudi sam prej, ali slej, znašel na njenem seznamu barab.
Če v drugem človeku iščeš negativnosti in slabosti,
jih boš prej ali slej tudi našel in tako imel dober razlog za opravljanje.
Mi vsi smo priključeni na univerzalni razum, katerega eni imenujejo tudi Akaša zapis. To je tisti eterski zapis v katerem so shranjene vse misli, besede in dejanja vseh bitij v eonih letih razvoja vesoljnih bitij, tudi človeka.
Zdaj, da se vrnemo na zmagovalca razprave o resnici.
Ali bo torej njegova zmaga njemu kaj pomagala v prepoznavanju njegove notranje resnice,
tiste notranje resnice, ki ni od tega sveta?
Naj odgovorim: Niti za tisočino milimetra.
Tvoje prepričevanje drugih o tvoji resnici,
je samo napihovanje tvojega egoizma.
In ta egoizem je seveda samo pogreb odpiranja tvojega srca,
pogreb tvojega notranjega odpiranja eterskega vesoljnega zapisa,
kjer sta tvoja prava resnica in mir doma.
Seveda nihče razen tebe ne ve, koliko si ti sam priključen na svoj eterski zapis, ampak običajno je tako, da bolj se v svojih razpravah nanašaš na druge, dlje si od svojega lastnega notranjega izvora.
Tako malo je ljudi, ki lahko govorijo:
Moje izkustvo je to pa to, to so moja spoznanja skozi katera sem šel.
Vrniva se na zunanjo resnico,
tisto, ki je za vsakega drugačna in samo njegova.
Predstavljaj si, da je razum vseh nas brezmejni ocean.
S svojo mislijo pozitivno, ali negativno sprožiš majhen val, ki potuje po oceanu, dokler se ne dotakne tistih valov razumov drugih ljudi,
ki so v bližini tebe.
Če ima tvoj miselni val negativen, ali pozitiven naboj,
se od drugih odbije in ti lepo pride nazaj in ne samo eden,
seveda jih je lahko tudi več.
Seveda pa ti lahko pozitiven val povzroča tudi prijetna občutja,
negativen pa neprijetna.
Ampak to je še vedno tvoj egoizem v polnem razcvetu.
Glede na dejstvo, da večina razumov ljudi ni notranje resnice in mira niti še popraskala po površju,
je svet danes pač takšen kakršen je, odraz zavesti resnic vseh ljudi.
Pustiva zdaj zunanjo resnico in se posvetiva notranji.
Kaj pa je ta notranja resnica?
Zame je to zelo konkreten notranji prijetno občuteni prostor v okolici srca, ki se s poglabljanjem vase,
vedno bolj širi v prostor in se dotika zavesti tistih ljudi,
s katerimi smo tako, ali drugače povezani.
Značilno za to notranjo resnico je,
da nima nasprotnega pola,
samo je, ali je pa ni.
Če v nekom je, jo lahko prepoznaš samo kot občutek,
ki ga ta oseba izžareva iz sebe,
ki te pomirja in te avtomatično notranje sprošča.
Priti do te notranje resnice je zelo lahko,
če se zna človek poenostaviti do samega bistva,
če se zna spustiti in sprostiti od svojega razuma,
je kot potapljanje v svoj notranji eterski ocean.
Do zdaj nisem srečal niti enega samega človeka,
ki bi do tega spoznanja notranje resnice lahko prišel sam
in trdim, da do tega sama nista prišla niti Jezus, niti Buda,
ali katerikoli mojster, ki je živel kdajkoli na zemlji.
Moj mojster Prem Rawat Maharaji,
ti brezplačno ponuja šest ključev za odpiranje tvojega srca
in za to potrebuješ samo:
željo in voljo po spoznanju notranje resnice,
imeti doma DVD in mir,
da si vsak dan lahko ogledaš kak njegov DVD.
Šesti ključ je sprejem njegovih tehnik, s katerimi si omogočiš prepoznavanje svoje notranje resnice in tistega miru, ki ni od tega sveta.
In kako prideš do teh ključev oziroma, kako naročiš te DVD-je?
Preprosto klikneš na stojči, na domačo stran www.ustanova-elanvital.si
in poiščeš Ključi in naročiš DVD-je, ali osebno prideš po njih.
Ne išče vsak človek mir in notranjo resnico,
niti ne išče vsak človek smisel svojega življenja
in kakor je Lao Zu že zdavnaj dejal,
če se bedaki tej notranji poti ne bi smejali,
ta pot miru in resnice ne bi bila popolna.
stojči Stojan Svet
|
NE ZAMUDITE
Tvoja zunanja in notranja resnica
Prispeval/a: Miran Zupančič dne ponedeljek, 8. avgust 2005 @ 15:45 CEST
Zelo zanimiv članek, ki me je pritegnil.
"... nobenega človeka, ki bi prišel sam do resnice, niti Jezus in Buda."
Kaj niso v preteklosti ljudje vedno znova trdili, da poznajo resnico? Jezus je rekel o sebi: Rojen sem in na svet sem prišel zato, da bi pričal o resnici. Tudi Gotama, kasnejši Buda, je o sebi trdil: Sem svetnik na svetu, sem mojster, nepresežni. Sem popolnoma prebujen, prišel sem do miru; negibno.
Kaj je res pri teh trditvah? Obstaja resnica, obstaja prebujenje v resnico? Vsak iskalec s hrepenečim srcem vedno znova bere v svetih pisanjih. In pri tem pride do temeljnega odkritja. Ugotovi, da obstajata dva svetova, ki sta med seboj popolnoma ločena in imata različne značilnosti. To je po eni strani naše naravno življenjsko polje bivanja z značilnostmi minljivosti, smrti, trpljenja, relativnosti vseh biti, življenjski sistem, s svojimi krožnicami, ki se vedno znova vračajo, v katerem smo ujeti v tem časovnem redu. Tako je vsak človek v skladu z naukom o reinkarnaciji prikovan na kolo rojstva in smrti, ta svetovna sila nas vleče za seboj in enkrat smo pred, drugič za tančico življenja in smrti.
Po drugi strani pa je govora o drugem kraljestvu, ki ga je moči doseči samo po ozki poti in skozi ozka vrata. To je kraljestvo z nepredstavljivimi lastnosmi kot so: nesmrtnost, ljubezen, harmonija, brezčasnost in brezprostornost, z nenehno rastjo in razcvetenjem. To odkritje dveh svetov pa ne povzroči človeku, ki išče le mentalne sreče, ampak tudi globoko dinamika duše. Tako človek dobi prvi odgovor na svoje iskanje. V njem raste hrepenenje po tem na novo odkritem kraljestvu, o katerem pravi Jezus: Moje kraljestvo ni od tega sveta. In: Moj Oče ni Bog mrtvih.
Univerzalna modrost nam zelo dobro opisuje razsvetljene poslance resnice, ki nastopajo v določenem obdobju: Lao Ce, Buda, Jezus, Pitagora in mnogi drugi. Vsi ti poslanci so učili o poti vrnitve ali o delu te poti, oziroma so jo tudi doživeli. O Jezusu nam je rečeno, da je umrl in je bil pokopan, da je šel navzdol v kraljestvo smrti, da je vstal in šel v očetovo deželo. Omenjena pot je univerzalna pot vsakega iskalca.
Buda na primer( ravno nocoj sem dobil sporočilo, da sta Buda in Jezus skupaj v Jeruzalemu, ne fizičnem, ampak v Domovini, ki je ni zgradila nobena človeška roka. Vidiš, to je stik, kajti kdor o nekom piše, je povezan z njim, njimi) opisuje "vzvišene ali razsvetljene", Jezus "odrešenika", Lao Ce"Stare". Vsi so bili utelešenje božanskega principa v človeku.
Različne oblike svete, zdravilne govorice nam govorijo o poti (to je sled, ki so nam jo zapustili), po kateri se lahko vsak človek odreši, v skladu s okoliščinami, da se ljudje lahko prepoznamo in poti tudi sledimo. Sveta govorica izčrpno opisuje vse stopnje in probleme, ki lahko na tej poti nastopijo, kot tudi njihovo rešitev. Tak povzetek je nedvomno na primer Pridiga na gori, ali Pitagorovi Zlati verzi, Lao Cejev Tao te King, delo Jakoba Bohmeja, Paracelzusa, Spinoze itd.
Vsi so nam podali pričevanje o razmerah, ki jih kot iskalci doživljamo na poti k Bogu.
Potrebno je samo prebrati psalme, da bi spoznali, da je psalmist simbolično in povsem pravilno poročal o vseh vzponih in padcih, ki jih mi kot popotniki doživimo na poti.
Spoznavanje resnice , torej Spoznanje ni nikakršno teoretnično znanje, ampak izraža določeno izkušnjo. To pa je vsekakor izkušnja neposrednega notranjega božanskega razodetja, torej znanje iz prve roke, oz.Boga. Razodetje se zgodi na osnovi in kot višek duševnih življenjskih procesov. Zgodi se v naši duši, ki se v nam in izven nas bori za absolutno spoznanje, pri čemer je to spoznanje izhodišče in cilj iskanja.
To se zgodi v trenutku (govorim iz lastne izkušnje in spoznanja), ko obupana duša, ki išče večnost, doživi zemeljsko ječo in svojo globoko nevednost! Odreši se iluzij in celotne zemeljske zablode. Tako se v istem trenutku lahko v njej razodene Luč-Razsvetljenje notranjega stanja stanja duše, ki nam kaže to, kar iščemo.
v "Apokryphonu Janez" je ta dogodek opisan slikovito in nadvse izrazito. Janez je ta, ki išče znanje Očeta, je učenec skrivnosti. Je princip Luči, ki služi osebnosti in je na poti v tempelj. Tu ga sreča farizej z besedami: "Kje je tvoj mojster, ki si mu nekoč sledil?" Očital mu je, torej, da je žrtev prevare, kar ga je odvrnilo ob običajne tradicije. Ko je Janez slišal te besede, se je obrnil od templja ter se napotil proti goram, v puščo."
Janez se pri tem srečanju sooči s praznim zaunanjim svetom brez ljubezni. To je svet farizeja, ki predstavlja tog religiozni način življenja. Srečanje ponazarja Janezovo notranje duševno stanje. S svojimi lastnimi predstavami o resničnosti stoji na sami meji in dvomi sam vase. Ugotovi pomanjkanje notranjega resničnega znanja in tako doživi veliko temo, ki je v imenovana "pušča". V tej temi se njegove predstave rablinijo.
Kaj pa resnično ve o Odrešeniku? Ničesar otipljivega ni več in tako se žalostno vpraša: "Le zakaj je bil tu Odrešenik? Zakaj ga je Oče poslal na svet? Kdo je njegov Oče, ki ga je poslal?
Pušča, kamor se Janez poda, ponazarja izkušnjo absolutnege ne-biti naše enkratne zemeljske osebnosti, izpraznjenost vseh zemeljskih zablod in Janez sam predstavlja stanje te osebnosti. Njegova duša, ki je s tem odrešena, se obrne k gori. Usmeri se proti duhu, katerega moč v zgodbi predstavlja podoba gore. V tem trenutku se v Janezovi duši razodene Odrešenik, duhovna Luč, ki ga iz dvoma vodi preko meja v notranjo resničnost. Odrešenik se mu pokaže kot duhovna podoba (tudi mnogi ljudje imajo isto izkušnjo, tudi sam) popolnega človeka v trojni obliki: kot otrok, kot starec in kot služabnik.
Janez začne neposredno spoznavati božansko bistvo. Vidi, kako se tri oblike stalno spreminjajo, otrok v starca, nato v služabnika in zopet v otroka. Tako spozna enost treh oblik; v "Luči, ki je bila pred menoj in je bila enost treh oblik in oblike so se razodevale druga v drugo."
Spoznanje Janeza se torej dogaja neposredno v enosti, ki vključuje tistega, ki spoznava (Janez, Stojči...), vsebino spoznanja (božansko bistvo) in sredstvo("ključ") spoznanja (Luč), princip Luči, ki je v njem oživel ( v pripovedi podoba Odrešenika), ki mu neposredno pojasni resnico.
Otrok je Sin, ki obnavlja dušo, odrešujoči Kristus; starec je pričujoči princip življenja in modrosti služabnik pa je princip ljubezni Svetega Duha, ki služi in tolaži. Notranji princip Luči odrešuje glede na človeško dojemljivost Janeza in glede na sprejeto modrost. Janez torej spozna božanski svet, padec duše-duha in nastanek zemeljskega kozmosa, usodo naše človeške duše in istočasno njeno pot odrešitve.
Ko se v človeku umika egocentričnost, ki pravi Bog sem, nikogar ni razen mene, lahko duh-duša, v človeku znova oživi in se združi z Odrešenikom. Janez pokaže človeku svojo naravnanost, ker v njem samem dobiva pot k izvoru zopet podobo. Vera v njem tvori v njanižji točki njegovega dvoma most k duhu. Njegova vera izvira iz moči lačne duha v srcu. Moč Boga se dotakne božanskega srca in ga poveže z mišljenjem. Moč oblikovanja misli projicira sprejeto sliko gore, kamor se poda Janez, da bi sprejel znanje.
Njegova osebnost je nosilec slike, ki služi; v njem se pojavi sam Odrešenik, da bi odstranil pomanjkanje resničnega, živega znanja in modrosti ter bi zopet očistil prvotno božansko podobo.
Vsi omenjeni Velikani duha, so živi v duhovnem sveti in delujejo na ta svet preko ljudi, ki so naravnani k Bogu. Ti slavni so z nam, zapustili ta načrt za delo osvoboditve. Vsaka skupina ljudi, ki upošteva te strukture in se predaja prenovi v Duhu, lahko bere iz načrta. Če je medtem pripravljena nova skupina, da bi šla po poti, se tudi njej razodene ta univerzalni načrt. To nam je zagotovljeno, je naša neodtujiva osnova. Taka skupina duš smo tudi vsi, ki se udeležujemo Pozitivk.
Kjer pa v človeku srce še ni odprto, ker vztraja duhovni organizem duše še v latentnosti, je Luč sveta poistovetena z avtoriteto, z nekim osebnostnim božanstvom. Spoznanje Boga, je potem razumnljivo napačno. Najvišja resnica duhovnege luči, ki je postala v človeku meso in kri in se je v živi besedi zanj žrtvovala, pa ne bo zaznana! Ljudje, v katerih organ duše (hipofiza) še ni prebujen, nočejo nikakršnega duhovnega Boga. O njem tudi nikdar ne govorijo. Hočejo čutnega boga(ki, ga morajo nenehno čutiti, kar je nižje spoznanje, psiha), osebnostno avtoriteto, ki jo lahko ubogajo, pred katero lahko spoštljivo padejo na kolena.
Tako se pričevanje Spoznanja večino tolmači, kot bi šlo za dogmo in kult nekega osebnostnega božanstva.
Jezus je prinesel nov razvoj človeštva. Izhajal je iz judovskih krajev misterijev in je le-te ljudem razodel. Vsem, ki so sledili njegovemu nauku, je povsem jasno postavil zavestno smrt zemeljskega s pomočjo vstajenja božjega v človeku: Kdor hoče svoje življenje izgubiti zaradi Evangelija, to pomeni zaradi duha, ta ga bo rešil. Sam je javno živel proces, ki so ga dotedaj opravljali tajno za zidovi v posebnih prostorih: opustil je uveljavljanje ega-osebnosti v mišljenju, občutenju in hotenju, s čimer je v njem začelo delovati pravo, božansko bistvo človeka,"vstalo".
Človeštvo se je razvilo do točke, ko je bila objava Skrivnosti možna in tudi nujna. Proces notranjega umiranja in ponovnega vstajenja je bilo možno doživeti z lastno odgovornostjo, ne le pod vodstvom svečenikov, kot je bilo dotlej v navadi. To nam pomeni, da je naš resnični jaz, ki je vstal v človeku potem ko se ga je zavedal, trajno deloval v človekovem življenju kot živa resničnost in ne pa kot spomin, kot je bilo do tedaj.
To Jezusovo dejanje je postalo možno tako, da se je Bratstvo drugega kraljestva v njem najbolj notranje povezalo s človeštvom: tako je postal Kristus, maziljen z močmi duha, ki so bile poslej na voljo vsem ljudem, ki so kot on hodili po tej poti. Z Jezusovin dejanjem je tako načelno postala vsa zemlja šola misterijev (Misterij na Golgoti). Tako so postali misteriji javni in niso bili več le za majhne skupine izbrancev.
Razen tega jih je potrebno doživeti pri polni zavesti. In le tako so lahko padli zidovi posebnih mest za misterije. Večno Božansko polje energije, ki se dotika sveta nas ljudi, je zgrajeno iz brezpogojne ljubezni. Znamenje te ljubezni je, da se želi dajati, tako kot sije Sonce nad vsemi ljudmi, ne glede na njihovo ravnanje in delovanje.
Vemo, da delovanje te ljubezni narašča sorazmerno z iskalci, ki se ne pustijo dolgo zavajati od vseh več ali manj dobro mislečih avtoritet, ki mnogi med njimi prav tako malo vedo, kot oni sami. Taki iskalci prikličejo to ljubezen, jo izprosijo in se z njo krepčajo. Na ta način jo lahko doživljajo kot veliko pomoč na poti duhovne svobode. Ta ljubezen ne jemlje energije, ampak jo brezpogojno daje. Njen edini namen je, da hrani Božanski ogenj v človeškem srcu, ki bi nam omogočil dušno rast.
Ta ljubezen ne kaže le strukture in načrtnosti razvoja nas vseh, ampak daje nam ljudem tudi moč za sodelovanje pri Božanskem razvojnem načrtu, ne da bi gledali le na lastne interese. Ko se ljudje na tej poti srečamo, združujemo svoje moči. Tako se oblikuje veloko energijsko polje moči, odrešenja, hranilne in prenavljajoče energije, ki teče k vsem, ki jo potrebujejo. Da obstajajo takšna energijska polja, ve vsak iskalec resnice. Po vsem blodenju naokrog v naravi v najglobljem bistvu tudi ve, kakko lahko takšno polje doseže in vstopi vanj, kajti na njegovi poti ga to privlači in kliče.
Edino, kar mora storiti je, da se popolnoma preda, da bi lahko ta klic razumel in se odzval na njegovo privlačno silo. Tedaj nam pomaga pri graditvi rastoče Božansko-človečke energije, ki lahko ozdravi bolno dušo in premaga smrt. Ker smo danes v času(pričakovanem času), ko se mnogi poskušajo osvoboditi zunanjih pravil in vrednot in najti novo življenjsko pot, je tudi s tem tu čas, ko so mnogi pripravljeni pomagati drugim, da bi našli to univerzalno pot.
V vsej zgodovini so vedno bili takšni trenutki. Pričajo o veličastnosti in bogastvu tega srečanja, pa tudi o nerazumevanju in o zemeljski sili, ki se poskuša v tem zvišenem trenutku boriti z Božanskim razodevanjem ljubezni, modrosti in moči. Prišel je čas, da bi vsi, ki iztegujejo svoje roke drug proti drugim, že enkrat skupaj stopili na novo spiralo razvoja in ne ovirali tistih, ki te poti še ne poznajo in ne želijo ali še ne morejo hoditi po njej.
V tem današnjem času je opazit zelo pomembno dejstvo. Dašnji čas, katerega otroci smo, namreč preveč poudarja in upošteva občutke, čustva, razpoloženja. Tako premnogi iščejo občutke blaženosti že na tem svetu in ko jih doživojo, obvisijo na njih, ali pa si jih nenehno priklicujejo. Vendar nas to ne dviguje na višjo raven. Če se le poglobimo recimo v krščanske mistike bomo videli, da je pri njih to čisto drugače: ti sicer v resnici imajo globok duhovni mir v Kristusovem objemu, a so še kako preizkušani v borbah, negotovostih in stiskah, saj ima temna sila do naših čutov še kako dostop.
In Bog to dopušča, da takšne borbe človeka utdijo, usposobijo za odpoved sebi ter odprtost Bogu in bližnjemu. Odpoved občutkom ali neodvisnost od njih je torej izredno pomemben element notranje duhovne krščanske naravnanosti.
Prava notranja naravnanost ni v občutkih neke evforije, ampak v sprejemanju normalnosti, v vztrajanju v vsakdanjosti, šeprav ta naravnanost obstaja odprta tudi za izredne Božanske posege, še posebej takšne, ki so povezani z darom Svetega Duha.
Pravi popotnik na duhovni poti ostaja trdno na tleh, ne zanemarja dolžnosti, ne spregleduje zemeljskih okoliščin, problemov, jih normalno občuti, a jih tudi skuša reševati z Božansko pomočjo brez naglice in obupavanja. Mistična blaženost ali kakor bi se že tem izrednim duhovnim doživetjem reklo, so le občasen dar Boga, s pomočjo katerega potem človek lahko nekaj časa živi tesneje z Bogom in zaupanju vanj! Nekateri svetniki -Franjo Asiški, pater Pij, so imeli takšna doživetja oz. povezanost z Bogom takorekoč stalno, pri drugih so bila obdobja suše prevladujoča.
Toda nam ni potrebno iskati izrednosti, senzacionalnih bližnjic in podobnega; komur pa je kaj katega podarjeno, bo to prav gotovo povezano s tako ali drugačno preizkušnjo in za oboje se bo Bogu iskreno zahvalil, ne sme se pa izrednosti navezovati. Kajti navezal bi se predvsem nanje; na občutke blaženosti, ne pa na Boga. Čeprav so mu ta doživetja, občutki podarjeni, bi jih lahko začel pripisovati sebi, misli bi, da je več od drugih, kar pa je velika past dugovnega ega mnogih, da ne potrebuje Boga, da je njemu enak in tako naprej.
lep pozdrav in vse dobro,
Miran
Tvoja zunanja in notranja resnica
Prispeval/a: stojči dne ponedeljek, 8. avgust 2005 @ 19:59 CEST
Si pa napisal cel roman,
do katerega konca sem se kar komaj prebil.
Meni osebno so bolj všeč kratki in jedrnati komentarji,
kar je tudi usmeritev snovalcev pozitivk.
Sprašuješ: " Kaj niso v preteklosti ljudje vedno znova trdili, da poznajo resnico? "
Seveda so jo pa še kako so jo,
od pamtiveka, pa ne tisto,
ali je Francka res prevarala Janeza ali ne,
ampak tisto,
ki je občutek prvobitne vibracije srca,
božanskosti, ali svetega duha. :)
Vendar je ena stvar poznati to resnico,
druga stvar je živeti to resnico,
tretja stvar pa je to resnico deliti.
Vzemiva za primer recimo tebe:
Ti si po božji milosti iz svoje velike stiske
v preteklosti doživel to božjo resnico,
ne znaš pa zdaj vstopati vanjo v vsakem trenutku,
ker ti ni bil odkrit ta božanski misterij, ni ti bil dan ta ključ.
In kaj je ta misterij, ali ključ?
Nič drugega kot vibracija tvoje nesebične ljubezni in miru,
ali tvojega svetega duha, če se izrazim po krščansko.
V tebi, čeprav si Miran je še zelo veliko nemira,
pa če si to priznaš, ali pa ne.
Nihče v svetovni zgodovini ni prišel do blaženosti kao drugače
kot po poti brezpogojne ljubezni in notranjega miru.
Seveda sta Jezus in Buda,
pa seveda tudi vsi ostali mojstri zelo dobro poznali resnico,
saj so jo živeli mnogo življenj in se pripravljali na svoje mojstrstvo,
vendar so potrebovali tudi določen čas zorenja in nekoga,
ki jih je naučil kako prenašati to božansko resnico na druge.
Vsi mojstri so šli skozi šolo ponižnosti in potrpežljivosti,
kakor greva skozi svojo šolo potrpežljivosti in ponižnosti
tudi ti, jaz in vsak.
V tem trenutku ima veliko šolo ponižnosti Tomaž Humar
naš veliki alpinist, kateremu tudi ti in mi vsi lahko
pošiljamo ljubezen, mir in veliko pozitivne energije
in molimo, da bo jutri jasen dan,
da bo lahko s helikopterjem rešen
in se živ in zdrav vrnil med nas. :)
Samo tvoj Bog, sveti duh, zavest o enosti,
ali kakorkoli že želiš imenovati to brezmejno božansko silo,
ki prebiva znotraj tvojega srca te lahko privede do tvoje blaženosti,
pri čemer tvoj, ali moj ego,
ali pa tvoja, ali moja domišljija absolutno nimata vstopa. :)
Vsa božanska blaženost je posamezniku podarjena
in lahko v vsakem trenutku tudi odvzeta,
tako je od pamtiveka bilo, je in vedno bo. :=)
Aleluja +Amen
lp
p.s.
Prosim te za kratke komentarje
Hvala :)
---
stojči
Tvoja zunanja in notranja resnica
Prispeval/a: Miran Zupančič dne torek, 9. avgust 2005 @ 11:40 CEST
hvala za prijateljski namig glede kratkih komentarjev. Bom v bodoče upošteval tvojo željo. Dobro je, da si apeliral glede Tomaža Humarja, to že počnem od trenutka ko se je Tomaž znašel v smrtni pasti, a tudi nekaj SM sporočil sem dobil , da naj to počnem. Lepo od tebe. Kolikor "vidim"bo rešen vsak čas.
Glede nemira imaš prav, to je pač moj nemirni duh, ki še naprej "nenasitno" radoveden, saj v sebi ne mislim, da sem že "pojedel" vso znanje ali da sem v posesti resnice. Nikakor.
To kar vem, je samo, da si želim vedeti več, a vprašanje je koliko mi bo dano. Nevem kakšne"ključe" mora človek imeti, da lahko vsak trenutek vstopi v "resnico"? Govoriš o teh ključih, a nič o tem konkretnega ne podaš, da bi mi vedeli konkretno za kaj gre.
Sam vstopim v Duhovno dimenzijo kadar hočem: "Gospod naj vstopim v Tvojo voljo!" In v bistvu je že to dovolj. Bog ve da sem sedaj tu in kako mi je, in to mi je dovolj. In že to zavedanje Njegove prisotnosti v meni ustvarja svobodo, odpadajo problemi, skrbi, okovi. Čeprav nosim ime Miran, je v meni resda, kot sam ugotavljaš, še veliko nemira. In zato vidiš Stojči, moram vsak dan biti v budnosti, a mi to vedno ne uspeva. Toda s tem se ne obremenjujem. Blagor tebi, ki si lahko v njem vselej.
Ja, nesebičnosti in ponižnosti(budnosti) se pa res moramo še naprej krepko učiti, tako jaz kot ti.
lep pozdrav in vse dobro,
Miran
Tvoja zunanja in notranja resnica
Prispeval/a: stojči dne torek, 9. avgust 2005 @ 15:13 CEST
napisal si:
"To kar vem, je samo, da si želim vedeti več, a vprašanje je koliko mi bo dano. Nevem kakšne"ključe" mora človek imeti, da lahko vsak trenutek vstopi v "resnico"? Govoriš o teh ključih, a nič o tem konkretnega ne podaš, da bi mi vedeli konkretno za kaj gre."
Z vsem razumevanjem prebranih resnic
niti ti, niti nihče drug
ne more priti do tiste resnice,
ki ni od tega sveta,
za to mora človek razviti notranja občutja,
katera pa ti še do zdaj nisi razvil.
O kakšnih ključih govorim?
O ključih razumevanja tvoje lastne notranje svetlobe,
o ključih razumevanja tvojega notranjega zvoka
o ključih tvoje prvobitne vibracije srca,
ki utripa znotraj tebe in znotraj vsakega posameznika,
govorim o orodjih,
ki jih brezplačno ponuja Prem Rawat Maharaji.
lp
---
stojči
Tvoja zunanja in notranja resnica
Prispeval/a: Miran Zupančič dne torek, 9. avgust 2005 @ 18:59 CEST
hvala za pojasnilo na moje vprašanje. Lepo si mi pojasnil, a ne jezi se, če nisem takoj dojel kaj predstavljajo ti ključi. Ker je moja pot malce drugačna nisem toliko doma v tvojem načino tolmačenja. Počasi se bom navadil na tvoje duhovno izrazje. Moje vprašanje tebi je bilo dobronamerno, zato ga nerazumi kot zlonamerno, kar tudi ni. Še enkrat hvala za razlago.
Praviš: " Z vsem razumevanjem prebranih resnic niti ti, niti nihče drug ne more priti do tiste resnice, ki ni od tega sveta,
za to mora človek razviti notranja občutja, katero pa ti še do sedaj nisi razvil."
Hvala Stojči, da si mi pojasnil moj hendikep, " ne-razvitja notranjega občutja", takega me pač vidiš in imaš vso pravico tako misliti. Se strinjam, da z vsem razumevanjem prebranih resnic niti jaz niti nihče drug ne more priti do tiste resnice, ki ni od tega sveta (moram priznati, da si to zelo mojstrsko povedal). A prebiranje ter študij te večne univerzalne resnice, do katere so prišli pred nami Veliki duhovi vendarle povedo in nas usmerijo na razvijanje notranjega orodja.
Z vajami in tehnikami vsekakor razvijamo duhovne centre za sprejem višje vibracije, ki ni od tega sveta, to je nedvomno potrebno. Vendar pa sam smatram , da samo z vajami in tehnikami ne moremo doseči tisto najvišjo popolnost, "ki ni od tega sveta". Od te iluzije sem se sam že zdavnaj ločil. Dokler sem tako mislil me moj duhovni napuh v preteklosti ni spustil in tako sem bil kar nekaj let na"čakanju". Osebno smatram, da pot ni za navidezno popolne, ampak za vse, ki spoznajo lastno nepopolnost.
Vprašanje pa je, ali se tisti, ki išče(a to smo vsi) ko je že dolgo v znanju tedaj oprime lastne "resnice" ali pa se obrne k Božji resnici. Kdor interesov svojega ega ne more postaviti na drugo mesto, za dušo, kdor želi v svojem življenju še kaj doseči, preden se obrne k svetlobi, bo nekoč ostal praznih rok.
Z svojim okičenim duhovnim perjem lastnega ega želi namreč doseči vrh - a to ni mogoče! Spremljevalca našega duhovnega ega sta ponos in napuh. To sta sopotnika, ki ovirata pot. Le spoznanje, da sta to napačno izbrana prijatelja, lahko pretrga odrevenelost. Ni dovolj le odločitev, potrebno jo je tudi izpeljati. Šele potem se bosta ponos in napuh umaknila in odstopila prostor lastnostim, ki razpirajo nove možnosti. Upam, da nisem bil predolg.
lep pozdrav in vse dobro
Miran.
Tvoja zunanja in notranja resnica
Prispeval/a: stojči dne torek, 9. avgust 2005 @ 20:01 CEST
Zdaj je samo še vprašanje,
kako se boš rešil svojega lažnega ponosa in napuha,
o katerem govoriš,
kajti to je tisti predpogoj,
ki ti bo končno odprl vrata tvojega srca,
ki ti bo odprl vrata v občutek tvoje notranje resnice. :)
Držim pesti zate. :)
lp
---
stojči
Tvoja zunanja in notranja resnica
Prispeval/a: Miran Zupančič dne sreda, 10. avgust 2005 @ 10:43 CEST
hvala za "podporo". Kako se bom rešil napuha in lažnega ponosa je stvar Božanskega duha, ki bo poskrbel, da me osvobodi teh ovir, kot se je to zgodilo vedno, kadar so mi "peruti" preveč zrasle. O tem bi lahko napisal kar knjigo z naslovom "Vzponi in padci!" In med ostalimi za to poskrbijo tudi komentatorji na Pozitivkah, da mi greben preveč ne zraste. Za to bom sedaj končal najino razpravo, da ne bova tukaj na Pozitivkah kvarila dobrega povprečja.
želim ti vse dobro,
Miran.
IN KAJ JE RESNICA?
1. In dvanajsterica se je zbrala v senci palm in eden izmed njih, Tomaž, je dejal drugim: "Kaj je resnica? Kajti iste stvari zaznavajo različne duše in celo ista duša ob različnih časih različno. Kaj je torej resnica?
2. In ko so tako govorili, se je med njimi pojavil Jezus in je dejal: "Edina in večna resnica je Bog sam; kajti nihče ne ve, kaj je sam Bog, ker je vesolje v vesolju. Ljudem se resnica lahko razkrije po njihovih sposobnostih, da jo razumejo in dojemajo.
3. Ena resnica ima veliko plati in eden vidi eno stran, drugi drugo in nekateri vidijo več kot eno, kot jim je dano.
4. Poglejte ta kristal: Kot se svetloba razodeva na dvanajstih ploskvah, na štirikrat dvanajstih ploskvah in vsaka ploskev odbije en žarek svetlobe in nekdo vidi le eno ploskev in drugi le drugo, vendar je to le en kristal in ena svetloba, ki sveti v vsem.
5. In, ko se nekdo vzpne na goro in, ko doseže vrh, reče: "To je vrh gore, povzpnimo se nanj." In ko osvoji to goro, glej, vidi drugo višjo, dokler ne pride do višine, od koder ni ničesar več videti.
6. Tako je torej tudi z resnico. Jaz sem resnica in življenje in dal sem vam resnico, ki sem jo prejel od zgoraj. In tega, kar vidi in sprejme eden, ne vidi in ne sprejme drugi. Tisti, ki so spodaj v dolini, ne vidijo tistega, kar vidijo tisti, ki so zgoraj na gori.
7. Vendar je vse resnica, kar vidi posamezen razum in je tako dolgo, dokler se ne razodene višja resnica; in duši, ki lahko sprejme več svetlobe, je dano več svetlobe. Zato ne sodite drugega, da ne boste obsojeni."
Evangelij popolnega življenja.