Tako kot je celo vesolje spektrum slišnih in vidnih vibracij,
tako vibrira tudi tvoje telo in tvoj duh, ki v njem prebiva.

Torej tudi tvoj strah je določen spektrum običajno nizkih vibracij.

Poznam več vrst strahov.
Zavestni in podzavestni,
reinkarnacijski in tisti,
ki jih vlečeš iz svoje mladosti
po vzorcih svojih staršev.

Tvoji podzavestni strahovi so vsi tisti strahovi,
ki si jih prinesel s sabo še iz prejšnjih življenj,
tvoji zavestni pa tisti,
ki si si jih nabral v tem življenju
oziroma si jih nabiraš sproti.

Vibracija strahu in nemira se običajno manifestira pri človeku v takih situacijah,
ki jih običajno ne pozna
in ne ve kakšne bodo zanj posledice pozitivne, ali negativne.


Tvoja vibracija strahu je manifestacija tvojega egoizma v vsem svojem razkošju.

Poglejva banalen klasičen primer,
ki ga večina od nas dobro pozna.

Hodiš recimo v srednjo šolo, večina od nas itak je
in danes veš, da bo profesor tistega najzoprnejšega predmeta spraševal,
ti pa se nisi naučil(a) predpisane snovi
in veš, da če boš vprašan(a) boš dobil(a) cvek.

Profesor v eni uri nima časa vprašati vseh učencev
in obstaja možnost,
da ne boš ti med današnjimi žrtvami.

Bolj ko se približuje tista ura tega profesorja, bolj se počutiš nelagodno,
ampak tvoji sošolci, ki to snov znajo,
so povsem sproščeni in mirni
pri njih o kakem nelagodju
ni ne duha ne sluha.

Profesor pride v razred in tisti profesor,
ki je izkušen že takoj ve,
kateri so tisti učenci,
ki znajo, oziroma kateri so tisti, ki ne znajo
in jih je strah, da bodo vprašani.

Ko pogleda po razredu, običajno tisti,
ki ne znajo gledajo v klop, ali tla
in molijo Boga,
da jih profesor ne bi opazil.

Nastane grobna tišina napetost in strah se stopnjujeta in ti se začneš potiti, ali drgetati,
ali kar oboje skupaj.

Če si vprašan in ne znaš snovi, dobiš cvek in strah popusti itak si jo odnesel, kakor si pač jo.

Drugič se situacija ponovi, ampak tokrat ti znaš to snov
in v tebi ni nobenega nelagodja in strahu, nobenega potenja in drgetanja, ker veš, da tisto snov ti dovolj dobro znaš.

Pred nekaj leti smo imeli še carino na avstrijski in italijanski meji in verjetno ni nikogar, ki je tja hodil po nakupih, da nikoli ni nič »prešvercal«.

Višja je bila cena »švercanih« predmetov,
večji je bilo nelagodje in strah na carini, ali te bodo dobili, ali ne.

Na meji je vedno sledilo tisto zoprno vprašanje carinika:

»Imate kaj za prijavit?« in naš običajen odgovor:«Ne«

potem pa bodisi tisti zamah z roko, da pojdi naprej, ali pa:

«No potem pa odprite prtljažnik.«

V teh zgornjih lahkih primerih lahko zavestno vplivaš na to,
ali te bo strah, ali pa ne, enostavno si takih situacij ne privoščiš.

Druga stvar glede strahu je,
če se ti pripetijo nenavadne nepričakovane stvari,
kot se je to pred leti meni, ko me je sredi noči zbudil nekdo,
ki je na vsak način hotel priti nepovabljen v moje stanovanje.

Porival je nek ključ v ključavnico vrat mojega stanovanja
in pri tem glasno preklinjal.

Vstal sem in šel odpret vrata.
Pred njimi je stal precej okajen človek in me skušal prepričati,
da je moje stanovanje pravzaprav njegovo.

Razložil sem mu da je vstopil na napačni hišni številki.
Možakar je res stanoval v istem bloku samo nekaj vhodov naprej.

Lepo se je odmajal domov in potem sem imel mir.

Poglejva zdaj od kje pravzaprav izhaja strah?

Po mojih proučevanjih tako kot vibracija ljubezni
tudi vibracija strahu vedno prihaja iz srca,
razum mu pa ponavadi dodaja še negativen čustven naboj.

Nerazčiščeni strahovi se skozi čas potencirajo in akumulirajo,
izberejo si bližnjice za svoje negativno vibracijsko delovanje,
kar privede do notranjih blokad in bolezenskega stanja.

Poglejva zdaj še tvoje podzavestne strahove, tiste strahove,
ki jih nisi razrešil v prejšnjih življenjih
in s katerimi bi bilo dobro,
da bi jih odpravil dokler si tu in živ.

Ti nerazčiščeni strahovi so veliko globlji in mnogo težje odstranljivi.

Da bi lažje razumel(a) te strahove si predstavljaj,
da si ribič, ki živi na obali oceana.

Vsak dan moraš z ostalimi ribiči na morje, saj je to tvoj osnovni kruh, saj drugega niti ne znaš.

Tvoja huda vsakodnevna travma je, da ne znaš plavati in veš, da če te bodo valovi vrgli v morje boš utonil.

To se tudi zgodi. Utoneš.
Ko se ponovno rodiš nekje na obali oceana že kot otrok sanjaš moraste sanje,
kako si se utopil, zato se morja bojiš in se seveda ne naučiš plavati.

Ampak zgodba se spet ponovi, ker drugega posla ni, kot samo ribištvo.
Seveda spet utoneš.

V naslednjem življenju pa se rodiš nekje na kontinentu,
ampak tvoj strah pred utopitvijo je tako velik,
da se ne upaš kopati niti v banji v kopalnici.

Sam sem poznal konkretno en tak primer,
ko smo bili z ansamblom na morju,
pa se en član ansambla ni upal v vodo niti do kolen.

Od kje misliš se nekateri ljudje tako močno bojijo teme, ali pa zaprtih prostorov? Čisto mogoče je, da so bili žrtve potresov in so potem pod ruševinami v temi počasi umirali.

No seveda so jih kot majhne otroke lahko v temačnih prostorih
same puščali tudi njihovi starši.

Nikoli nisem mogel razumeti zakaj se nekateri še posebej ženske tako hudo bojijo pajkov, dokler se nisem znašel v Avstraliji v »bushu« kot Avstralci pravijo gozdu in naletel na majhne črne pajkce z rdečo piko na hrbtu. Če te tak pajkec piči, lahko tudi umreš.

No različnih strupenih pajkov je v Avstraliji še kar nekaj, zato niso priporočljivi za sklepanje prijateljstev.

Če si imel kako tako negativno izkušnjo iz prejšnjega življenja,
je strah pred pajki lahko precej utemeljen, mar ne?

Prav isto je s kačami. Pred kratkim sem imel priložnost v rokah držati indijskega pitona, res ljubka domača žival, ampak eni, ki so bili tam prisotni so se ga tako bali, da se niso upali stopiti blizu niti na kak meter razdalje, spomini slabih izkušenj iz prejšnjih življenj.

In kakšno je zdravilo za zdravljenje strahu?

Zame je to preprosto;
biti vsak trenutek povezan s svojim srcem
in hkrati biti zavesten dogajanja okoli sebe,
enostavno biti v vibraciji enosti samega sebe s sabo.

Ko mi uspe priti do te zavesti,
kjer ni nič dobrega niti slabega,
kjer ni ničesar s čemer bi se strinjal, ali pa ne,
kjer ni nobenega sovraštva, ali kake jeze,
seveda ni tam niti nobenega strahu,
nekaj pa vendarle je;

obilica notranjega miru in ubranosti,
v katerih me lahko spreletijo tudi občutki ljubezni.

Seveda, da bi prišel do takega stanja zavesti,
je treba kar nekaj delat vsak dan na sebi.

Drugače pa kar se tebe tiče,
se soočaj s svojimi strahovi,
naredi si seznam svojih strahov in tuhtaj,
kako bi jih najbolje razrešil(a).

Končno tvoj strah škoduje samo in izključno tebi.

Seveda je eden največjih strahov strah pred smrtjo,
ampak ne za one, ki so že bili kdaj klinično mrtvi
in so po čudežu ponovno oživeli.

Oni se ne bojijo smrti.
Tudi take sem poznal.
Rekli so, da je tam tak čudovit mir,
kot ga tukaj nikoli ni bilo.

No ja, to ravno ni res,
človek lahko doživi tu toliko miru,
kolikor se mu je pripravljen posvetiti,
kajti vse kar je tam je tudi tu.

Vsaka ljubezen pa topi vse negativne blokade,
vse jeze, vsa sovraštva in vse strahove.

Zato ljubi, ljubi in še enkrat ljubi,
ljubi sebe in kogarkoli že lahko…

Amen

stojči Stojan Svet