Salonar je padal v praznino
in nikoli več ni dosegel vodoravne ceste,
da bi nogo obul in znova shodil.
Salonar je s svojo konico tipal
kje so še ovire
in kje v področju časa je ples.
Če bi salonar hotel nogo poiskati,
bi vedel, da ni zaman deževalo oko to poletje,
ko je mazurka zdesetkala poskočni čas.
Če bi salonar vzel svetilko v roko,
bi videl kje ječi bosa noga,
ki je v škrlat obarvala utrujeno kožo.
Odmaknil bi kamenje, ki ga je nosila
cesta v rokah mladih dlani
in šel bi skoz razbitine nekega večera,
ki je imel na vesti krvavi madež v čevlju.
Boleče odrgnjeni lak
z bledolično krinko na zunaj,
kakor bi ga požrlo trenje moči,
je razločno čutilo svojo usodo čevlja,
ki načenja lepoto noge,
pred žarometi avtomobilov,
kjer se ženejo na ples kakor divjad.
Obuta noga pozna melodijo zraka
in ve kje na nogi tiči kurje oko.
Breztežno, lepo in blaženo,
lahkotno je zaplavala noga
v pomešano otožnost in bolečino,
ko je deklica prvič in poslednjič nosila
tesen salonar. Pomislila je nanj,
ki ji je nogo neusmiljeno pomendral
in ona je zatulila od bolečine kot volk.
Prvič! Naslednjič je plesala v supergah.
Salonar je v kotu tulil: provinca, dolgčas,
estetsko dvoživkarstvo in blef,
smrad po gumi in potu, pritlikavost, majhnost.
Na pomoč, na pomoč! Jaz salonar, ki sem
branil in varoval meščansko obutev,
snobovstvo slokih ženskih bokov,
estetski elitizem in erotiko nog,
jaz salonski lev že ne bom požrl
skoz grlo svoje ošiljene pete
takega ponižanja, da me bo zamenjala
navadna proletarska zanikrnam smrdljiva
in pritlehna superga, še ta brez vrvic.
…o0o…
|
Salonar
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sobota, 9. julij 2005 @ 19:00 CEST
Lep pozdrav
Tatjana