Budim se, budim!
Večer me omamlja.
Budim se, budim!
Se Luna Poslavlja.
Budim se sama,
v rumeni temi.
Z zaprtimi očmi,
zrem na dno oceana.
Budim se, ko nikogar ni,
reke ustavljam..
in jih poganjam..
Budim se, budim!
Si sama oči pomanem!
Budim se, krepim,
Sama vstanem.
Budim se sama!
Sama se zjutraj objamem.
Sama si oči pomanem..
Ker sem pač taka.. in ker sem... popolnoma sama
|
Sama
Prispeval/a: Tatjana Malec dne petek, 20. maj 2005 @ 07:49 CEST
to ni osamljenost, to je opora sami sebi, obrnjena v prihodnost dneva, to je občutenje samosti ženske, ki ustvarja, se dviga in razume svoja občutenja, želje in potrebe ter se zna soočiti s svojim razpoloženjem in možnostmi. Deluje in se razvija v ogledalu, v katerem se gleda, se spoznava in občuduje samo sebe. To je samozavest, ki samo sebe razglasi za kraljico dneva.
Lep pozdrav
Tatjana
Sama
Prispeval/a: titanic dne petek, 20. maj 2005 @ 09:05 CEST
Ko tvoje pesmi berem že nekaj časa, spoznavam kako se spreminjaš, kako postajaš metuljček, ki bo vsak čas prilezel iz gosenice. Vidi se, kako iz trpljenja in upiranja toku življenja prehajaš v novo lepše in polnejše obdobje, ki bo bolj umirjeno in srečno. Najprej opazimo sebe, se začutimo, pogledamo okoli sebe, nato pa zaznavamo še okolico kot del sebe.
Iz tvoje pesmi sije tokrat iskrica, ki se bo v tebi kmalu spremenila v ogenj ljubezni, če boš šla tako naprej s sprejemanjem sebe in okolice, ki ti jo je Bog namenil za tvoj razvoj, spoznanje sreče in lepše življenje. Vsi, ki smo včasih trpeli smo šli po tej poti, tako tudi tebe čaka večna sreča, ljubezen, milost, hvaležnost in radost v srcu.
Drži se te opore, ki si jo našla in vstala, da boš lahko zakorakala naprej po poti, ki te čaka.
lp Titanic