V zapredkih zarja v višavah,
nad Čavnom prižgane luči,
v naročju ograde in dobravah
so vzklila semena rasti.
Steblca v naporih iskanja
pretakajo sok živih stvari,
bolečino in radost za setev,
iz semenja narava utriplje, gori kakor kri.
In potiho k potoku besede šumijo,
iz samote k izlivu v Vipavo teko,
pesem naravi in domu v tožeče slovo,
blagoglasno v čistino izvira pojo.
Korenina korenini prisluhne.
Rast ve za svoje podobe.
Se dviga in naposled oddahne,
položi na grudo svoje plodove.
V brstju spočetem peruti,
v koprnenju tlijo kresovi.
Ne venite zdaj listi razsuti!
Le mrtvim oglase se zvonovi.
V spevih dihanje, setev v vonjavi.
Čas molitve je. Brez tožečega odloga
se ob vejicah cvetočega bezga ustavi,
pred hišo njenega kamnitega praga.
Lučce spletajo skrivnostni krog,
pred večerom hitijo in onkraj gorijo.
Jutro vstaja. V cvetlične gredice lik
zažarijo, pozlatijo zemljorokin navdih.
...o0o...
|
Korenine
Prispeval/a: Tatjana Malec dne nedelja, 13. marec 2005 @ 07:50 CET
Hvala ti stric Stanko, da si me obogatil!
Tatjana