Hvala prijatelj, da šel si z menoj,
da pil si iz čaše ljubezni napoj,
da sem kot ženska ljubiti te smela,
da sem ti dala, kar sem imela.

Ko spil si ljubezen vso, si odšel.
Morda bi natočil jo, če bi jo imel.
Večkrat sem se spraševala:
sem sploh tvojo ljubezen spoznala?

Bil si vedno skrivnosten z menoj,
govoril kot cel bi bil svet samo tvoj.
Kje sem za tebe bila jaz takrat,
kot senca človeka, ki ima jo vsak.

Šla sva po poti in se učila,
bilo je lepo, ko sva se ljubila.
Drug drugemu sva učitelja bila,
kar sva pridobila, naj vsak spozna.


Življenje naprej gre svojo pot,
ti in jaz pa greva od tod.
Kjer šla sva skupaj nekoč po poteh,
šel bo vsak sam, na obrazu pa smeh.

Ne bom se jokala,
ne bom te iskala
ne bom govorila
kako sem te ljubila.

Ljubezen ostala bo, kot je bila,
iz čaše pa piti več se ne da.
Vem jaz, morda veš tudi ti,
da ljubezen lahko se na vse razprši
in še več se je nazaj dobi.