Iz tebe je tekla čista voda med skale,
v njej so živele besede in molitev,
z jezikom tišine v metuljevih krilih.

Bil si z mano in jaz sem bila s tabo,
bila sva ljubezen v breznih vesolja,
bila sva med planeti spokojnega molka,
v morjih brezpotij sem prehajala vate
in iskala svoje in tvoje radosti
in ti si našel zlato stezo v meni,
poljubil si goro, ko si prihajal vame
in jaz sem ti dala jezero in bel lotosov cvet,
da si sanjal o čistih rosah sveta
in gladinah, ki zrcalijo večnost v tebi.



Utonil si vame in jaz sem utonila vate.
To je bila resnična ljubezen v sladkem obilju,
razkošje poka in ognja, antropomorfnost niča,
ki se vzpenja na noge in krili z rokami.

Bila sem knjiga, ki ji še nisi pogledal v obraz,
bil si drevo, ki še ni videlo vej in listov,
bil si sadež poslikan z mojim obrazom.
Jaz sem ti dajala telo in ti si me spiral,
me polagal v zibelko, mi dajal ime,
in jaz sem čutila v sebi nemir,
da vstopaš korak za korakom vame
in se me dotikaš s svojo zamolčano roko.

Nisi vedel kako lahko rastem in se raztezam
v telo, kako diham in da je vstopila duša vame,
nisi vedel da je moja dosmrtna senca lahko žejna,
nisi vedel, da presevam tvoje prsi,
da ti dajem luč in ti izvabljaš iz mene napeve.

Nisi vedel, da ti podarjam končnost mene v tebi
in neskončnost tebe in mene v svetlobi,
ki žari in se utaplja v izivirih čistih sokov
skoz bele breze in ptičja gnezda,
skoz semena najinih darov drug drugemu.

Za potešitev svoje radosti sem srečala tebe,
ko nisem bila več ti in ti nisi bil več jaz.
Spomnila sem se najinih prilagodljivosti,
kako uglašena in skladna sva tedaj bila.
Bila sem plavajoča steklenica s sporočilom
ljubezni v vesoljnem morju in nisem vedela,
da nosim v sebi tebe, da prostovoljno čakam nate.

...o0o...