Bernarda Pavko Prava
V koraku Ljubezni (1. del)

Konec avgusta je, jaz pa vsa pasja. Poldrugi dan že. Vse mi gre na živce, nič mi ni prav. Zmago mi hodi v misli, kar me jezi.
Pa-kaj-vrabca-si-dedec-predstavlja-sem grizla kolena v hrib. Jezna nanj in nase, ker ga še nisem sprejela.
Včeraj sem zarenčala na vodovodarje, za računalnik tudi slučajno nimam potrpljenja, ljudi pa tako ali tako ni. Ker jih nočem. Ko sem nergala siolovim fantom, sem se zavedla osnov bivanja v novi Svetlobi: Sprejemaj stvari take kot so, sprejemaj svoj človeški jaz, živi v zdaj!
Pa ja! Nič od tega ne doživljam, samo svojo človeškost, ki mi gre na živce.
Pred srečanjem z Nušo pri Emporiumu sem izbrala pretvarjanje - odprta bom, polna veselja in ljubezni. Veselo sva se sprehodili, ne da bi kaj kupili, sedli v prvi lokalček in vse bolje in boljše sem se počutila. Glej, glej - pretvarjanje, da si Svetloba, deluje! Veselili sva se poti k Mami Meeri.

Zjutraj me je v dobro voljo spravila elektronska pošta nekdanjega ljubimca: Verjetno se nama je vmes dosti zgodilo - bi se dobila na čaju? Odveč je omeniti, da gre za človeka, ki je v mojem življenju živel senco, ne, senčico Zmagove energije, kakšnih petnajst let prej. Na-a, nisem v fazi odpuščanja. Najraje bi mu rekla, naj naravnost pove: Bi mi rad povedal, da se imaš dobro ali si na tleh in bi rad, da ti pomagam vstati? Čutim, da je dobro.

Po masaži kličem občino, da bi se pozanimala glede registracije alternativnih dejavnosti. Po kakih šestih telefonih sem bila že vsa pasja, čeprav vmes že potolažena. Fenonemalna telefonistka je spremljala mojo logistiko - nikogar nikjer ni bilo, tisti, ki so bili, so me pa vezali nazaj k njej. Kakšna mrha, sem nazadnje planila v smeh, ko me je tajnica ene enote z besedami Seveda referenti delajo, vezala nazaj k njej. Mrha pa že desetletja nisem komu rekla, če sploh kdaj. Res razlog za režat. Veste, danes je takšen dan, je rekla telefonistka, in režala sem se naprej. Kaj pa tiščim, ko vendar vse, kar res rabim, samo pride k meni!

Že nekaj dni je nekaj v zraku. Dve noči sem se zbujala od čudnih, res čudnih energij, včeraj je bilo ne vem koliko nesreč. Potem sem izbrala veselje in skočila v Spar po nekaj stvari. Pri vhodu sem srečala kakega pol leta starega otroka, neverjetno podobnega babici, mamica, ki je potiskala voziček pa je bila iz drugega vica. Razen če otrok ni bil babičin, a ne verjamem. Pri zlaganju nakupljenega me je obšlo, da bom preverila račun, ko je blagajničarka sama ugotovila, da je aceton dvakrat računala. Pri smetnjaku sem se glasno zarežala - na zunanji strani odprtin so bile 4 prilimane žvečilke. Ne najboljši dan za smetarje. Pri zapuščanju parkirišča sem se spomnila nesrečnežev, ki sta se pogovarjala zaletena, ko sem se pripeljala pred Spar. Kakšna smola... Tisti trenutek je z desne priletel moški, ne da bi pogledal k meni. Pa dobro..., čuvajte bunkeža, angeli! Pogledala sem na levo in na desno, prav nalašč sem pogledala in nikjer ni bilo nikogar. Ko sem spet speljala, je z desne priletela ženska. Nihče mi ne bo verjel, da iz nič. Iz totalne nule jo je prineslo! Malo je morala zavirati, dvignila sem roko v opravičilo in še jezna ni bila videti. Morda zato, ker jo prej res ni bilo. Ali pa mene ni bilo v njenem prostoru. Res, no!

Danes ne grem nikamor več, tudi na Debnega ne. Še Mijo mi je praskal po vratih in se cvileč sprehajal po prostorih. Pišem, ljubček, rečem psu. Poleg tega včeraj nisi spil vsega dresinga. Samo kuhinjo si mi popacal; kaj bi zdaj rad? Mijo sedi zraven jogijev in cvili, glasno gode in praska se, kar nikoli ne počne; moram posesat. No, zdaj mi je bolje in to brez čokolade. Poplave so v Evropi kot še ne, čustva poplavljajo. Slabše za tiste, ki jih niso navajeni. Resnica je, da konec avgusta 02 je čas za čokolado. Jaz pa na solati, hokaido bučah in špargljih. Mogoče si pa res sama otežujem stvari?
Nobene jasne smeri nimam, nobenih izzivov, nobenih nihanj nikjer, o adrenalinu ni sledu, a kot da me to ne moti. Počasi se bom pa res navadila dobrega. Začutila sem, da bi šla v Peru, ko me je objel slab občutek. Pa saj želim živeti nebesa, zakaj se jim zdaj ogibam? Kaj bodo rekli ljudje, je mencalo nekaj v meni! Presenečena sem se vprašala, od kdaj me zanima, kaj bo rekla okolica? Odkar mi gre dobro! Kot vedno sem izbrala vodenje Svetlobe in sanjala:
Nasproti si prihajata mladca Južnoameričana s sabljama v rokah. Pristopil je še tretji z odprtim nožem, ko sem pospešila korak stran in se ozrla po Nuši, ki jo v sceni ni bilo.
Ko sem naslednji dan v knjigarni odprla knjigo o Peruju, sem zagledala moškega z dvignjenim kazalcem. Tiskalnik mi ni sprintal gradiva o Peruju in iz turistične agencije mi niso poslali to, za kar sem prosila, ampak drugo gradivo, vse to v dveh dneh. No, pa ne grem v Peru.

Z Nušo sva obiskali Mamo Meero v severni Nemčiji in doživeli najvišji možni izraz milosti in blagoslovov pete dimenzije, vstopili sva v eno povišano realnost. Sama dežela je bila po poplavah oprana in Mama je tudi naju očistila tam, kjer sva bili zapacani.
Nuša je s svojo še težko glavo pošteno zadela v omaro, jaz pa zjokala milo prošnjo, naj mi Mama vendar pomaga dokončno očistiti mojo energijo vseh Zmagovih sledov. Kako se je počutila Nuša, ve ona, jaz sem se pred Mamo (spet!) počutila umazana. Pred in za tem se nama je vsaka misel zmanifestirala v naslednjih minutah, pa naj je šlo za materialne, čustvene ali duhovne stvari. Bili sva poosebljena odprtost, veselje, strast in čaščenje Boginje v nama. Zapeljali sva se, kamor naju je poklicalo, na deželo in v mesta. Potovali sva in kupovali (najine najljubše stvari za najmanj denarja), se režali, klepetali, peli in slavili sebe. Tako je bilo.

Po vrnitvi od Mame Meere nisem hodila na hrib ne plesala, minimalo sem delala in, kaj pa vem, zadovoljna sem prala perilo, ki se je takoj posušilo. Potem sem se eno jutro zbudila s popolnoma zateglo levo polovico vratu. V njem sem imela jeklen kol in bolečina je kot paraliza segala do leve lopatice. Togost v vratu sem ozavestila kot strah.
Vrat me je bolel, dokler nisem preobrazila (večine?) strahu, ki je tičal v njem. Vse v skladu z mojo novo delavnico Metavizija vstajenja, ki jo z udeleženci prve skupine delam tudi jaz.

Bistvo delavnice, ki je razumevanje nove Svetlobe in zavestno ustvarjanje svoje realnosti, sem sama preskusila že trikrat, vendar se na ključnih postavkah te preobrazbe nisem zadrževala po cel mesec kot zdaj, samo po nekaj dni. Tokrat pa sem v fazi strahov, povezanih z mojimi sanjami, že tretji teden od skupaj štirih. Pomeni, da se med običajnim bivanjem tu in tam zavem kakega svojega strahu in ga preobrazim. Da gre v tej neprijetni reakciji telesa za strah, mi na začetku ni bilo jasno, da je potreben pogovor s telesom, pa je kričal jekleni primež, v katerem mi je vrat skušal sporočiti resnico. Moja resnica pa je nekaj, čemur sem zavezana. Ugotovila sem da me je strah dobrega, ki sem ga shodila v življenju in kar traja in še boljšega, ki k meni prihaja. Začutila sem, da je za vogalom prizemljitev mojih najvišjih in najboljših izbir, še več veselja in strasti, jaz pa že tipam za ročno zavoro. Preveč sem navajena na težave!
Strah je in bo ostal skupni imenovalec človeških izkušenj v prejšnjih in v novem tisočletju. Količina strahu, ki ga preobraziš, določa količino ljubezni, ki prihaja v tvoje življenje.
Strah je razlog in motivator.
Strah nikoli ni prostor resnice, zato terja preobrazbo.
Ozaveščenje strahu in izbira, da greš vanj, da človeku poseben mir in novo dojemanje izziva pred njim. Zelo velik strah je tisti, ki hrani demone. Zelo resničen je in zaradi strahu se ogibamo. Ko se ogibaš življenju, neugodnim situacijam, odnosom, odkriti komunikaciji ali polnemu občutku katerega dela zavedanja, je nemogoče uporabiti razpoložljivo milost časa, v katerem smo, in izbrati potrebno preobrazbo. V ogibanju sebe se sekiraš zaradi težav drugih, gubaš čelo ob televiziji, se jeziš ob časopisu.
Ko se izogibaš, nisi Svetloba.
Si torej pripravljena biti polno živa? Si voljan izkusiti, kar življenje prinaša tebi, brez izogibanja?
Res spoznati sebe? Zadevna odprtost je dovolj, življenje bo poskrbelo za ostalo.
Ko te bo strah pa..., globje dihaj!
Dihaj pogum. Dihaj odprtost, resnico, sprejemanje... Skoči noter in stori, kar je za narest.

Človek se zavestni negi svoje božanskosti ogiba kot le zna. Večina ljudi še vedno raje oddaja svojo moč. Navajena se je naslonit, počakat, kaj bodo prinesli usoda, smola, zvezde..., odobrila mama, določil partner ali šef. Svojo svetlobo, ki je moč, jim dajo, svojo življenjsko energijo, svoje neživeto razširjanje, svoj potencial. Strah jih je s preobrazbami povezanih malih smrti. Ne izberejo poguma, ki ga je tu in tam treba potegniti iz pet. Spet in spet. Samo tako shodiš resnico, da nič ni močnejše od človeka!
Moji strahovi... Strah me je živeti svoja nebesa. Pa da me (spet) ne bodo razumeli.
Kako naj delam z ljudmi, če jim ne morem govoriti o Bogu in nebesih? Če tega ne živim?
Ni čudno, da knjige že mesece ne pišem. Moram res trpeti, da potem sedem in to zapišem?
Samo svojo resnico bi rada pisala, karkoli že to je. Vrat se ni čisto sprostil, vedela sem, da je noter še nekaj. Dogajanja v vratu so po mojem vedno povezana z Božjo voljo. Če rineš nekam, kamor ni višji namen, se oglasi vrat. Če predolgo ostajaš, pa bi tvoja duša rada naprej, se oglasi vrat. Vse v vratu je povezano s tvojim izrazom, s komunikacijo. Nisi v resonanci z dušo, če te cuka vrat. Novi poletni načini ukvarjanja z mojo energijo se pri vratu niso obnesli, čeprav sem jih izpopolnila in so bili še pred tedni res učinkoviti.

Polistala sem po koledarju, ki je bil že na poti v smetnjak in našla leto in pol stare zapiske mojih prepričanj o nebesih in obilju. Za kaj bi rada imela denar in koliko, kaj bi s tem denarjem, katero višjo kvaliteto bi mi pomagal pokriti itn. Presenečena sem ugotovila, da prioriteta mojih izbir pred leti, ki naj bi se počasi prizemljila, ni zadevala partnerstvo, kot sem verjela, ampak - potovanja.
Halo? Na prvo mesto sploh nisem dala partnerstva, ampak potovanja! Jaz pa na horuk k Zmagu v posteljo. Koliko dela ima vesolje z vsemi našimi izbirami. Sami pozabimo, kaj izberemo, sproti si premišljamo in ko je izbrano pred nami, tega ne sprejmemo. Potem pa živi svoja nebesa. Ampak nekateri so dovolj pogumni, da stopijo vsaj na njihov prag...

Po dolgem času se je oglasila Jana, ena svetlolasih angelk, videti kot dekle, pa je ženska. Delavnico Osvobajanje od sebe dela po občutku, a upošteva sistem. Po treh letih skupnega življenja je šla s fantom narazen. Ko se je najokala, je izbrala nov začetek, novo veselje in čez kakšen teden je na idilični poroki na sončnem Otočcu spoznala Antonija. Potem ko sta ves dan tiščala skupaj, ji je zvečer povedal, da se čez mesec in pol poroči doma, v Mehiki. In vprašal jo je, če pride k njemu v Ženevo, kjer dela, če naj preloži ali odpove poroko... !? Lepo je bilo sedeti z njo, vso žarečo, ob istočasnem zavedanju resnosti možne izbire in spremljajočih strahov. Pogumna angelka, pripravljena slediti svojemu srcu, živeti lastno vrenost. Čez nekaj mesecev se je preselila v Ženevo.
Marjana z možem in otrokom živi v Luksemburgu. Na delavnico je prišla na začetku nosečnosti, zanosila pa ni s fantom, s katerim je bila že leta skupaj, ampak v, recimo temu, prvem stiku z novo ljubeznijo. Takoj. Izbrala je otroka in popolno spremembo v življenju, izbrala je ljubezen. Lahko začutiš pogum, ki je za to potreben? Ko povohaš nebesa pred sabo in obenem začutiš ogromnost energije, ki jo bodo ta nebesa terjala? Dnevno, v vsakem vdihu in izdihu?
In Selma... Pred mesecema sem iz Amerike dobila kartico: Hvala, ker si me podpirala v tem, da sem, kar sem. Z ljubim živiva na Manhatnu. Spoznala ga je med delavnico.
Naca je kokreirala prikolico v kampu, zraven pa je dobila še lastnika prikolice in čez nekaj mesecev se seli v Nemčijo.

Bernarda pa ostajam v svojem ugodju, ki ga imam počasi dovolj. Res je udobno, se pa nič ne premakne, vsaj ne na načine, ki sem jih navajena. Kot bi se prehodi v Duhu ne manifestirali v življenju. Razen v druženjih, v katerih še nisem bila tako odprta in vesela kot letos.
Pred dnevoma sem sede naredila obred, ki naj bi pospešil dogajanje na zemeljski ravni. Iz alfa stanja izraziš namen za spremembo, premik na kateremkoli področju, potem pa suneš naprej in z rokama sežeš za hrbet, kot da bi te nekaj res izstrelilo naprej. Sanjala sem:

Moški tridesetih let je na invalidskem vozičku. Odprt in vesel komunicira, kot bi se ne zavedal svojega stanja. Potem sama v posebnem občutku praznine hodim po sopnicah navzgor in navzgor in še bolj gor po zavitem stolpu. Navzgor. Potem stopam po zasneženih pločnikih sončnega dne in vem, da je tisti moški za mano. Za tem naju nese stoje in objeta po travnatih hribih z veliko hitrostjo navzdol. Hitrost je precejšnja, vidim pa nič. Moškega čutim ob sebi, večji od mene je, zdrav; zaupam mu in počutim se varna, čeprav nič ne vidim. Kot bi mi del njegove jakne zakrival pogled. Veš kaj, se odločim, važno, da ti vidiš. Povej, ko bo ovinek, jaz ga bom pa speljala. Letiva kot strela in krasno je in ko reče, naredim ovinek in vem, da brziva mimo gozdnega robu. V prekrasnem občutku varnosti in zaupanja.
Uau! Kakšna živa napoved preobrazb moje moške energije (vmes je bilo še nekaj kadrov, ki so mi ušli). Ampak občutek, ki si ga lahko prikličem v tisti končni slepi vožnji, je prekrasen.
To pa bo nekaj, ko se bo moj animus pozdravil in okrepil...

* * * * *

V začetku oktobra sem nekako netipična in nesvoja. Nobenih vrzeli ni v mojem življenju in nobenih prepadov, nobenih sten za preplezat, nobenih žalosti za preobraziti. Morda bom pa res šla v Peru, se mi bo vsaj kaj zgodilo. Postaja mi dolgčas. Denarja imam dovolj, nič okrog mene ne terja posebnega truda ali vlaganja energije, vse se samo lepo odvija. Nobenega posebnega navdušenja ne čutim, nobenega padca ni, še spotika ne... Nobene strasti... Kaj bo to kar trajalo?

V okviru Metavizije vstajenja sem ta mesec pozorna na odpuščanje. Na pot mi prihajajo deli preteklosti kot potrditev, da sem odpustila, medtem ko človek iz moje nekdanje karmične pogodbe zmeden s kako-dobro-zgledaš-izjavo stoji pred mano in se potem pobere. Kar nekaj jih je bilo, res. Spila sem kozarec vina, pa še enega. Bolje sem se počutila, ja. Rada se spet smejim, prav rada se spet krohočem. Takoj ko malo spijem, je svet še lepši, eno čarobno noto dobi, ki jo pred tem ni. Ki jo prej pogrešam, ker jo poznam. Eno odprtost in veselje in strast zagotovi skoraj takoj..., vse, kar čutim, ko pišem. Pa kaj, ko ne pišem. Spet ne pišem! Ne gre in ne gre, ne morem pisati. Še za plesat mi ni... Pa imam že skoraj razlog za jamranje.
Kje je kakšen izziv? Kak nadomestek Zmaga?
Kje so beda, trpljenje, kje je kakšno dno, da se bom v kobacanju počutila bolj živo? Bolj sposobno? Da bom imela občutek, da se premikam naprej?
Ponoči sem se zbudila z blagim pritiskom okrog glave, očistila sem se v prisotnosti Matere Marije in izbrala novo rojstvo. Kdo pa je pri rojstvih zraven, če ne Marija. Potem sem v polsnu izkusila prijeten in zelo intenziven, skoraj električen energijski prehod skozme; samo zavedla sem se ga, se zahvalila, še premaknila se nisem. Hvala, saj ne bom več... Zjutraj sem doživela presek dimenzij.

Dostikrat se prebudim v nekaj zaporednih trenutkih, v katerih se z vso jasnostjo zavem vibriranja, prav čutim usklajevanje delov sebe. Potem se to zloži vame, vsa se vrnem v telo in pripravljena sem naprej korakati zemeljsko izkušnjo. Tokrat je v fazi teh trenutkov v zraku levo in zgoraj od mene zajokal nekajmesečni otrok.
V zraku moje sobe kak meter in pol nad mano je glasno zajokal otrok!
Ne od bolečine - samo glasno se je oglasil! Telo se mi je naježilo od strahu, ki sem ga čutila na fizični ravni, ostali deli mene so bili prisebno jasni v zavedanju: Kaj takega! Vedela sem, da tako malega otroka daleč okrog mene ni. Čez nekaj ur sta k meni prišla mamica in očka s petmesečnim Mihaelom Majem. Ni vse to, kar je videti. Morda se pa le premikam.

* * * * *

Po štirih polnih dneh Ankarana sem bila pred nekaj urami blizu nezadovoljstvu s seboj, negotova sem se prestopala. Naj grem domov takoj, po sprehodu ali jutri zjutraj oziroma dopoldan? To pa je (lahko) dilema, posebej ob polnem trebuhu. Značilnost tega podaljšanega vikenda je bilo moje kuhanje in jedenje; ja, in pitje. Odneslo me je na obalo, potem bom pa že videla, kam. Kam so šli dnevi, kam je šel tale konec tedna? Moje nezadovoljstvo je rastlo iz nič, misel na misel je dodajala sivino, pa sem zagrabila. Dneve sem vrgla stran, nisem jih izkoristila, nič nisem delala, ničesar napisala. Moja osredotočenost se je izgubila, učinkovitost izhapela, nič ne naredim. Lahko bi se že vendar premaknila naprej! Ja, seveda, za to gre. Za to, da stojim. Da mislim, da stojim, mi je pokazala kajeva preluknjana guma. Ali pa, da naj obstojim.
Ne kompliciraj, slišim Svaho, ne gre več zate. Preluknjana guma je včasih samo preluknjana guma. Namenjena tako ali tako nisem bila nikamor, zanimalo me je samo, kako se bo guma sama zamenjala. Saj vendar vse, kar potrebujem, samo pride k meni. Potem me je na cesti vesela ustavila znanka z vprašanjem, kako kaj sem. O, to pa ni problem, gumo bo zamenjal moj mož, je rekla takoj. Tako se je zgodilo.

Nekaj dni za tem sem na pomolu sitna pestovala svoje razočaranje nad sabo, ker ne izpolnjujem svojih pričakovanj do sebe. Ker sem ustavljena. In ustavljena naj bi praznovala! Proslavljala vedenje, da je vse relativno in da sem morda ustavljena zato, da bi me drugi dohiteli! Nikomur ne želim zanikati sodelovanja v tem, kar ustvarjamo... !? Eee..., khm..., khm...? Ni lahko. Živeti tale angelska učenja sploh ni lahko! Opuščati domneve o naravi stvari, domneve povezane s svojim bivanjem, s svojimi sanjami in vizijo sebe. Še zavedati se ni lahko domnev in pričakovanj do sebe, kaj šele živeti v trenutku.

Ljudje poznamo osnovno zemeljsko energijo, ki je polarnost. Pomeni, da vsak izziv doživljamo v odnosu na dvojnost. Vznemirja me to, ker mislim, da bi mi v novi Svetlobi moralo biti lažje (kot mi je), pa mi je težko, ko mi je dobro. V meni noter se sprošča ta dvojnost kot senca in išče izhod. Skozi kaj naj gre in kam? Seveda me ne prosi za sodelovanje, samo brca, kriči in vpije - jaz pa naj poskrbim zanjo. V svoji Svetlobi in ven iz nje naj bi bila polna sočutja in sprejemanja sebe, stanja, v katerem sem in drugih ljudi. Pa ne morem sprejeti enega vikenda, v katerem nisem naredila, kar verjamem, da je na vrsti! Kar sem pričakovala od sebe.
Svetloba je v meni, moja je in samo jaz jo prižigam in ugašam. Svetlobo naj bi bivala, svetloba naj bi bila. Pa nisem zadovoljna.
Nekaj v meni me žene, češ da bi morala delati, biti bolj dejavna, saj to je to, kar naj bi človek počel.
Moji tisočletni programi pravijo, da človek naj bi delal. Se trudil! Bil odgovoren!
Jaz se pa že mesece imam dobro!
Človek naj bi se ne zabaval in potoval!
Človek naj ne bi delal stvari, ki ga tako veselijo, da ga vedno spravijo pokonci. To ne gre. Ni prav!
?! Bog, ki sem, se ne izraža kot pričakujem, še tako ne, kot sem navajena.

Pričakovanje je željeni izid situacije in človeka ne podpira. Blokira njegovo Svetlobo, obliko ji daje, čas in prostor. Omeji njegovo Svetlobo. ?! Kaj pa lahko naredim? Že pol leta čakam, da bom začela pisati! Vem, da imam knjigo za napisat - kdaj bo pa potem napisana?
Rada bi čutila svojo strast in življenje v meni, energijo, ki jo poznam iz časa, ko sem pisala Marijo Magdaleno. Rada bi se izrazila! Zakaj mi ne gre? Ker to pričakujem! Ah, ne! Ne morem brez pričakovanj, mrzla sem, mrtva, gola sem brez domnev o naravi moje realnosti. Že tako sem nekajkrat umrla, da sem spustila realnost staršev, družbe, plemena okrog mene. Zdaj me pa še pričakovanje pisanja spravi na dno.
Dno... Dno je težko prav zaradi pričakovanj, ki so bistvo bolečine. Pričakovanja so pogojena s preteklostjo, z lekcijami. Če izkušenj nimaš, se lahko prepustiš in dopustiš..., božjo voljo, ja. Izkušnje pa so tiste, ki takoj vprežejo svobodno voljo. Svobodna volja omejuje!
Razočaranja in žalost obstajajo samo, ko so za njimi pričakovanja. Moja pričakovanja o meni...
Kaj nalagam? Bog je enostaven. Je možno, da je dolgočasen?
Le kakšno je življenje Boga? Kakšno le je enostavno življenje?

IN VMES SE SREČAMO, DA IZMENJAMO DARILA

Takoj ko sem Ulo prvikrat slišala po telefonu, sem začutila živega Duha skupne preteklosti, živahen prostor, poln potenciala. Ula s seboj prenaša velik Mihaelov meč resnice. Res lepa in razumna razvajenka v dvajsetih letih je štiri leta tekala okrog najboljših šolanih strokovnjakov in jedla tablete - tiščalo jo je v prsih, dušilo jo je. Na najinem prvem srečanju je bila v svoji lepi glavi in povsod okrog, samo v telesu ne. Ker se je natrpela, zdravo pamet pa ima, sva v parih srečanjih res lahko premaknili dosti stvari. Osnovno dinamiko svetlobe je takoj dojela, začela je dihati angele in pridno delati - razen takrat, ko je igrala navajeno vlogo družabne razvajenke, ki je vedno v središču pozornosti. Včasih 15 letne, drugič 17 letne deklice, ki jo imajo vsi radi; ko je pa vendar taka šarmerka. Moje ostre in neposredne dajmo-dajmo-šminka-jaz-nisem-moški-vpoglede je dobro sprejemala, celo zelo pogumno. Tudi zato, ker je od številne družbe takoj dobila povratne informacije o tem, kako hitro se spreminja v boljšo sebe. No, to je vpilo do neba. Režala se je in govorila in plesala skozi življenje peš in v avtu, okrog nje pa fantje in moški in prijateljice in smeh.

Punca se je takoj začela bolje počutiti, pritisk na prsih je bil res samo občasen. In ko sva midve skupaj, je žur. Hudourniki besed in rezgeti smeha, vmes pa solze in smeh naprej, noben problem.
Poglej, kakšen lep prstan s kamnom sem kupila na bolšjem trgu, prileti v prostor ona.
In ti poglej mojega z ametistom, na bolšjem trgu v Limburgu sem ga kupila, rečem jaz, in že se krohočeva.
Gora čustev na obeh straneh in že čez minuto planine občutkov, v zraku bi rezal potencial najvišjega in najboljšega. Ko je beseda o Atlantidi, obe vibrirava in se solziva. Med srečanji tu in tam telefonček, jasno vprašanje, ki priča o njenem delu in zavezanosti novi realnosti in že greva naprej vsaka po svoje.

Na prvi čakri je bila Ula izžrebana za potovanje v Italijo in dobila je dobro plačano delo, povezano z modo. Vse se ji je smejalo, vse ji je bilo jasno, glasna in intenzivna je bila še bolj. In pridna. Dihala je angele, se redno prizemljevala, bleščala se je.
Na drugi čakri je v spolnosti izkusila sebe kot boginjo in po odnosu zaradi neznosnih bolečin v jajčnikih pristala na urgenci. Ravno v dneh, ko sem bila pri Mami Meeri, tako da me ni dobila po telefonu.
En boljši seks, pa pristaneš v Kliničnem centru, sem ji razlagala, ne pa očitala. Boš v telesu ali ne? Si dovoliš biti boginja, ali boš punčka še naprej? Boš še naprej dvomila v svojo ženskost? Boš še naprej kompromitirala svojo identiteto?
Potem ko so vse življenje okrog nje ljudje, ki jo občudujejo in ji pomagajo, predvsem moški, je Ula začela praktično izkušati, da je v življenju sama, da se lahko zanese samo nase. Oziroma, da v resnici nikoli ni sama, ker se vedno lahko zanese na Svetlobo v sebi. V štirih dneh so se v sobi Kliničnega centra skozi njeno sobo sprehodili vsi bivši in sedanji prijatelji, ona pa je seveda v smehu naprej prepoznavala praktično vrednost osvobajanja od stare sebe. Po štirih dneh so zdravniki ugotovili, da je z njo vse v najlepšem redu.
Pa kaj res nič ne vedo? je bila pametna.
Počasi počasi, sem jo opozarjala, ji rekla, naj ne dvigne preveč svojega nosu, naj ne bo prepametna, ker pristanki na riti niso prijetni. Dosti svojih sem doživela in tudi tuje spremljam, kljub mojim svarilom. Pogovarjali sva se o tem, kako je vsako širitev zavesti treba shoditi, vsako preobrazbo prizemljiti, kar sčasom edino zagotovi ponižnost in hvaležnost človeka. Življenje že ve, samo življenje res ve, kaj najbolj podpira našo božanskost. To nam tudi pošilja, takrat ko lije in takrat ko sije sonce in seveda vmes.

No, na tretji čakri se je Ulin ego utrdil v svoji novi dimenziji bivanja, praznovala je sebe in svoje življenje, naredila še en težji izpit, in si priznala, da je do ljudi lahko prav arogantna. Uživala je v svoji moči, razširjala se je in na novo veselila; lepo jo je bilo čutiti, posebej, ker je bila pred tem nekaj let skupaj bolna. Potem je v času ozaveščanja njene moči v Ulino življenje prišel nov fant in v parih dneh mu je dala vso moč. Ves svoj entuzijazem, vsa svoja pričakovanja je povezala z mladim moškim. Pokleknila je pred njegovim mirom, skromnostjo in modrostjo malo bolj izražene duhovne avtoritete. Razumljivo; nemogoče, da ne. Za kratek čas koristno, ampak postavila ga je na oltar, vanj je projicirala svojo staro moč in svojo svetlobo, ki je edina prava moč. Kako naj ji to povem (vprašala me pa je!), vsej srečno zaljubljeni, evforični in v glavi, da me bo slišala in predvsem razumela tako, da jo bo najbolj podprlo? Gledala sem jo, kako navdušena poskakuje na drugi strani mize, maha z rokami in kot navita ponavlja izraze navdušenja. Večkrat sem mirno ponovila, naj fanta dnevno prosi, da ji pomaga biti vsej v telesu, ponavljala sem, naj se spravi dol iz glave, not v noge, pa je še kar naprej vsa neprizemljena kokodakala.
Ja, saj sem mu rekla: Spravi me dol, spravi me dol! se je režala z dvignjenimi rokami in gledala v strop.
Obe sva bili presenečeni, ko me je dvignilo na noge in zakričala sem: Madona! Pa kaj naj naredim, da boš slišala, kura smotana...! Sama se spravi dol! Samaaa!!!
?!? Ups!
Njen takojšnji vprašaj o tem, če sem znorela ali ne, se je jasno narisal v zraku in v naslednjem vdihu se je odločila, da ne. In solzam v njenih lepih očeh sem zabrusila:
Zaleti se nekam! In nehaj že bluzit!
Ula se je zresnila in končno dojela, kaj sva govorili.

Ko sva šli na četrto čakro, sem jo posebej opozorila: Tvoja nekdanja tesnoba v prsih se bo preobrazila - do kakšne mere, je odvisno od tebe, ampak lahko gre precej zares. Kot se je izkazalo kasneje, jo je naslednji dan začelo tiščati v prsih, dobila je vročino in potem obležala z "neprehodnimi dihalnimi potmi" (njen opis). Ko ji je fant skušal pomagati - do zdaj je to z drugimi ljudmi počel nadvse učinkovito - se je znašla v energijskem krču z najmanjšim možnim vdihom, v skrajni odločitvi prestopiti ali ostati na Zemlji. Psihofizično čisto na koncu si je naredila zdravljenje Svaha in potem angele dihala toliko, da se je spravila do Kliničnega centra. Zdravniki so spet ugotovili, da je z njo vse v redu.
Ula me je še vedno v šoku poklicala s pločnika. Ko sem jo vprašala, kako se počuti, je resno rekla, da kar, in govorila naprej. Torej sem se obnašala njeni izjavi primerno. Režala sem se, bila sem vesela, ker sem odhajala v Ankaran. Vesela sem bila nje, njenih zmag nad seboj in njenimi sencami. Vesela njene doslednosti. Moj paradni konj si, ljubica, vedno bi stavila nate, je bil moj edini kompliment (če to sploh je) nekdanji razvajenki. Pa kaj? Naj jo hvalim in crkljam? Samo na dol gladim? To so z njo že nekaj deset let delali drugi. Saj je pametna ženska za omožit in še svetla, da je veselje!

Ljudem razlagam dinamiko nove Svetlobe, pa kimajo s saj-vse-vem-izrazom. Ko je to, kar vemo, treba shoditi, pa vse, kar mislijo, da vedo, radi pozabijo. No, Ula ne spada mednje. Če pa je zanjo v njenem fantomu smrti primeren kako-si-kaj-klic s pločnika, je meni tudi prav. Moj lahkoten pristop ji seveda ni bil všeč, pa saj je rekla, da se "kar" počuti.
Dajmo, dajmo malo jasnosti, ljubica. Učiš se skrbeti zase, nobenih mešanih sporočil, ravnokar si spet umrla, sem pomislila. Zdaj boš spoznala, da smrt in rojstvo sta proces! In maske stran! V kaj se boš novega rodila, je tvoja izbira, Ula, ne moja, sem rekla.
Govorili sva o posvetitvah, o prevzemu odgovornosti zase in o prizemljitvah duhovnega razumevanja. Ko je z ne-veš-kako-je-bilo-grozno-namigom skušala biti žrtev, sem jo takoj ustavila. Po 27 minutah pogovora sva bili obe slabe volje. Drugič se z njo po telefonu sploh ne bom pogovarjala, sem se odločila, in se odpeljala na morje.

Pisala bom, pisala bom! Tale vikend bom pisala..., se je v meni kar nabiralo. Prišla sem v prelep sončen Ankaran, skupaj z izposojeno zadnjo Kryonovo knjigo. Tokrat nisem hodila ne po obali ne po hribih. Kuhala sem in jedla kot še ne, gledala lesketajoče se sonce in ležala na soncu, medtem ko je drugje po Sloveniji deževalo. Začela sem že brati Kryona, ko me je privdzignilo in šla sem v kuhinjo. ?! Preden sem se zavedla, ustavila se pa sploh nisem, sem spekla in skuhala goro hrane, vse to pa spremljala kot od zunaj, rahlo začudena nad tem, kar počnem, ko vendar najraje ležim na soncu. Pogoltnila sem nekaj vrečk bronhijev, kalamare, polento, ribje palčke. Potem se mi je izlilo pismo Tamaji in prišlo je novo veselje, odprtost, celo navdih. Saj sem čutila, pisala bom, ja. Proti večeru sem ob prebiranju Kryona dojela, zakaj sem se dobesedno nažrla.
V knjigi je bila resnica in to na področjih bivanja, ki so meni blizu, resnica, ki mi je pomagala zložiti mozaik možne nove realnosti, ki jo čutim vsak dan bolj. Višja resnica me vedno vznemiri, od nekdaj me je. Ko jo prepoznam, postanem nervozna in v tistem hipu planem na hrano. Pred kakimi osmimi leti sem eno nedeljo v Rožni dolini začela vaditi egipčansko ren tehniko. Ob desetih dopoldan sem se začela sprehajati v kuhinjo in nazaj in to delala, dokler nisem pojedla škatle piškotov, kar je bilo zelo hitro. Potem sem prebiranje energij - karme in prihodnosti - iz črk imena in priimka ljudi vadila do šestih zvečer. V podobnem prostoru sem bila zdaj s Kryonovo knjigo pred seboj. Vso tisto hrano sem pogoltnila kot reakcijo na vsebino knjige, ki je bila pred mano. Namen pa je bil seveda še globji in izdatnejši. Naslednje jutro sem dobila Tamajin odgovor na mojo elektronsko pošto:
Smejala sem se, treslo me je in tekle so mi solze, razumem te pa ne...
!? Zgrmela sem v precej subtilen proces.

Že pred dnevi mi je Prava rekla, da me večina bralcev Aure ne razume, da samo sejem semena. Čeprav sem to vedela, je resnica prizadela moj entuzijazem, pristrigla mi je krila.
Vprašala sem se, kakšno veselje naj imam s pisanjem, če me ljudje ne razumejo?
Kakšen smisel moj izraz potem sploh ima?
Kaj, vrabca, je s Tamajo, da ne razume moje izpovedi o prenažrtju?
Samo mudilo se ji je lahko kam, ni se ji dalo prebrati mojega esejčka, sem zaključila. Kaj pa težim ljudem s svojimi izlivi, knjigo imam za pisati, potem jo bo pa v roke vzel, kdor bo to hotel.
To mi je šlo po glavi ves naslednji sončni dan. Rajski dan, v katerem se je skozme pretakal dvom o sebi in o smislu moje poti.
Kje sem? Kam naj grem, če sploh? Kako naj sprejmem mir svojega udobja?
Kaj pričakujem od sebe in kako naj ta pričakovanja spustim?
Zakaj moje veselje in strast dela naenkrat pogojujem s priznanji okolice?

Nobenih domnev! Živeti (samo) v zdaj res ni lahko! Teči so mi začele solze in postala sem nesrečna.
Če naj bi bivala v trenutku, v njem izbira nima kaj početi. V zdaj je samo božanskost človeka, njegov izraz in odgovor Amen! vesolja nanj. Želja, odločitev, namen in Jaz sem pa stopnje ustvarjanja svoje realnosti, primerne različnim stanjem zavesti. Ležala sem na soncu in tekle so mi solze, bila sem mirno nesrečna. Potem je prišlo: Eureka! Dojela sem, da ne gre za razumevanje.
Smisel mojega izraza ni ta, da bi me ljudje razumeli; Tamaja je to jasno napisala.
Namen mojega izraza pri drugih ljudeh so občutki, prepoznava resnice njihove duše, pomeni ravno smeh in kurja polt in solze.
Ti odgovori telesa so sporočilo duše osebnosti, ki paše k tem telesu, da naj bere ali posluša naprej, da naj sodeluje. Za občutke gre in za čustva, ne za mentalno razumevanje!
Za jezik duše gre in za čustveno intuicijo!
Za to gre, da biologija sprejme moja sporočila, samo ljudje tega ne vedo, ker so navajeni glave.
Vse je v redu, sem spoznala, vse je prav krasno! Po tem sem zares zajokala, olajšana, končno hvaležna, razsvetljena.

Korenine prihodnosti - V koraku Ljubezni (13. del)