 Kako dolgo lahko duša in telo
po sreči in ljubezni hrepenita,
preden v krču bolečine grozne
kloneta in se v otopelost potopita?
Kako dolgo jima um, vojak pokončni,
lahko prizanesljivo laže in trdi,
da upanje v tako željeno srečo
je kot po zvezdah segati?
Mar je odlika večna res v tem,
da svoja hrepenenja skromno zatajuješ
in si zaradi tihe želje po sprejetju
z vdanostjo v usodo mir kupuješ?
Odgovor je verjetno skrit v trenutku,
ki od smrti nam življenje to ločuje,
saj takrat pred neizbežnim koncem
srce nam zaihti, vse zamujeno obžaluje.
|
Vdanost v usodo
Prispeval/a: jaka dne ponedeljek, 15. november 2004 @ 09:00 CET
Sam mislim,da nikoli ne more biti nič zamujeno.
Bolečino začuti samo on ,ki je omejen oz.,
ki misli,da je omejen na samo 60 ali pa 70 let.
Vsaka želja se nam tudi zapiše v astralno polje
in se tako potem prenaša iz življenja v življenje toliko časa,da dozori in se realizira.
Vendar nekdo pa nekoč pride do mesta kjer mu same želje
postanejo breme za preprosto doživljanje tega življenja.
Nekatere oči tu vidijo vdajanje usodi.
Drugi pa vidijo tu barko ,kako se prepušča navodilom vetra,ki jo vedno prinese na tisto mesto,ki ga išče.
Človek največja usoda vseh usod je,
da bomo vsi slej ko prej uživali srečo o kateri si
ne upamo niti sanjati.
In če ti še nekaj povem.
Tej usodi nihče ne more pobegniti.
lp.