Ko nekdo vidi dve ali več žensk v lokalu, zadovoljnih nasmejanih in klepetavih, najprej pomisli, da se sigurno pogovarjajo o novih oblekah, modi, o moških, morda o otrocih, domu ipd. Morda pa vendar ni zmeraj tako.

Zadnjič, ko smo se pogovarjale ni bilo nič od tega. Ena izmed deklet - žensk je rekla: "jaz se pa počutim takooooo osamljeno." Vse smo se obrnile proti njej in se začudile. Kako osamljeno? Saj si vendar vedno dobre volje, delaš svoje delo, se zabavaš in imaš vedno veliko ljudi okoli sebe. Res, da še ni poročena in tudi nima stalnega partnerja, ampak to ni pogoj, da nebi bila več osaaaaamljena.

Zamislila sem se, kdaj se sama počutim osamljeno. Premišljevala sem še naslednji dan in ugotovila, da je prav od mene odvisno kako se počutim. Situacija se na zunaj popolnoma nič ne spremeni, moji občutki pa so enkrat dobri, drugič slabi. Ohoho. Kadar se smilim sama sebi, da moram vse delati sama, da moram povsod sama, da čutim, da me nihče ne razume in da na celem svetu ni žive duše, ki mi bila podobna vsaj v razmišljanju, se počutim prav gotovo osamljeno. Ko pa pomislim, da lahko delam kar mi srce poželi, da grem kamor želim, ljubim kogar koli želim, da sem lahko srečna, tudi če sem "sama", takrat nisem osamljena. Sem v dobri družbi sama s seboj - tako sem včasih rekla, ko sem bila osamljena, pa tega nisem hotela priznati in pokazati.

Kaj pa sedaj? Nisem osamljena nikoli! Tudi, če sem sama, če se nihče ne pogovarja z menoj, se ne počutim sama. Vem, da sem povezana z vsemi dušami tega sveta, vem, da se lahko povežem v mislih z vsakim, ki ga poznam, mu pošljem lepe misli in zaželim lep dan. Ni potrebno, da ga vidim ali slišim po telefonu, ni potrebno, da se nekdo strinja z menoj, ni potrebno, da mi kar naprej nekdo govori kako me ima rad. Kako sem svobodna? Koliko ljubezni imam, koliko ljudi me ima radih, saj to čutim, ker mi tudi oni pošiljajo lepe misli in me v mislih objemajo in šepetajo lepe, ljubeče besede. Kako je to čudovito občutiti!

Kadar želim lahko govorim tudi z Bogom. Lahko mu povem kako se počutim, kaj si želim, lahko mu povem, da se zavedam, da ne delam prav, pa ne znam ali ne zmorem drugače. Vem, da se bo nasmehnil in se strinjal z menoj in dobila bom potrdilo, da je vse vredu in prav tako kot je. Nobena stvar ni napačna, vse nekam pelje. Lahko nas pripelje do nove izkušnje, da drugič ponovimo situacijo in naredimo drugače, lahko živimo in smo srečni in hvaležni za vsak vdih, ki ga naredimo, da sprejmemo življenje v sebe in vsak izdih, da gredo ven iz nas stvari, katerih ne potrebujemo.

Življenje je kratko, pa tako lepo, če ga izkoristim. Videti moram lepe stvari, zato imam oči. Čutiti pa moram še lepša darila, ki mi jih pošilja Bog, zato pa imam srce. Uporabljati moram vsa čutila, ki so namenjena zaznavanju življenja, potem lahko imam dovolj življenjske energije za sebe, pa tudi za ljudi, ki živijo v moji okolici.

Razmišljam tudi o materialnih dobrinah. Tudi te dobimo preko ljudi in situacij in jih moramo uporabljati in vzdrževati. Temu so namenjena. Ne pa kopičenju in opazovanju ter občudovanju. Telo v katerem živimo in smo je prav tako potrebno vzdrževati in uporabljati v nek namen. Sami kot celota moramo biti uporabni za delo, za druge na sto in en način. Koristni moramo biti celoti in posamezniku nuditi znanje in podporo, če jo potrebuje. Saj smo del celote, del univerzuma, čemur tudi pripadamo. Kakor dobimo energijo, jo je potrebno tudi dati. Ljudem ne smemo obrniti hrbta, če nas potrebujejo in nas prosijo za pomoč, ne smemo biti samozadostni in izolirani nekje v gozdu ali v svoji sobi ter misliti samo nase in na svojo korist ter ugodje. Vsi smo delčki celote, vsi pripadamo celoti in ji kot dobimo od nje, moramo tudi vračati in ji biti hvaležni. Le tako se lahko počutim, da nekam pripadam, da sem nekje "not" ne pa zunaj, izolirana, sama, osamljena.