Trenutek napolnjen z glasom
nekdanjega odmeva
čaka s svojim novim obrazom
na moje srce.
Duhovna galerija občutij
v vrenju hrepenenja
in pozibavanju plamenov v ognju
se potaplja vame.
Zaljubljene snovi,
ki so se v davni preteklosti
dotikale sija angelov
in njihovih molčečih besed,
se bodo upehane odpočile v meni
in spregovorile ušesom
nežne skrivnosti.
Srce je oblečeno
v svoje zeleno oblačilo
in diha s pljuči korenine.
Po napornem potovanju
je sreča prišla vame
proslavljat svoje radosti,
ko jo je domotožje vleklo
v njeno rojstno hišo, domov.
Življenje ji merijo vzdihi in izdihi,
ki bivajo pod človeško streho občutij.
Na dimniku stoji moja ura,
ki prešteva srečanja z ljubeznijo
in jaz jo mirim naj ne hiti.
V mandali življenjskega kroga
se prižigajo iskre, ki izžarevajo občutke
in znamenja premišljenih besed in dejanj.
Nebogljena na svoji dolgi poti
potujem skoz svoj krog,
obdana z ugankami notranje izbire.
Z rokami neskončnega vesolja
sprejemam vase vso to luč,
to zvesto prijateljico mojih želja,
to zvezdo danico notranjih duhovnih morij,
ki živijo v plimi in oseki v meni
kot bolečina, spomin in radost.
Oprijemam se svoje telesne lupine,
spodbodla sem njen pogum,
da bi še uživala in občutila
zarisane vmesnike izpolnitev
v vijugah in znamenjih usode,
vtetoviranih na svojih prašnih dlaneh.
Sreča, obdari me s svojo ljubeznijo!
Ljubezen obdari me s srečo!
...o0o...
|
Sreča
Prispeval/a: Tatjana Malec dne nedelja, 7. november 2004 @ 21:24 CET
Valentin Vodnik