|  Hudo dolgo nazaj, menda včeraj nekje med osmo in deveto uro zjutraj ali pa še globje v sivo preteklost, sem, če me spomin ne vara /mu moram priznati, da je pri tem zavidljivo iznajdljiv/, razmišljal o zelo presneto pomembnih vprašanjih. Ali sonce prav vsako jutro vzhaja na vzhodu in če ne, zakaj sem tako prepričan da ja; se je glasilo najbrž, mogoče pa je bilo nekaj o vplivu zvokov okarine na sposobnost videnja vijoličnega odtenka. Ko se me je lotevala že kar rahla razdraženost, mi je Konfuzij, moj prijatelj blago dejal:
 "Bk, a ti veš kaj je bistveno za dobro poslušanje? No, predstavljaj si čebulo. Olupljeno. Sedaj si pa predstavljaj, da jo režeš prav na drobno. To je to."
Ivanjščica je nevarno vztrepetala.
"Rezanje čebule da je bistveno?" sem prežeče, in nejeverno tudi, vprašal.
"Kaj?... Ah ne, pri tem se ti zasolzijo oči... jasen pogled, ta je bistven."
Le o čem sem razmišljal še ravnokar?
en_bk
|
NE ZAMUDITE
O bistvenem...
Prispeval/a: Tatjana Malec dne torek, 31. avgust 2004 @ 09:06 CEST
ravnokar si razmišljal o pekoči čebuli in jasnosti. Mislil si o svoji odprtosti v svobodo, o svojem načinu bivanja, ki ti prihaja naproti in morda si razmišljal o invaščicah, da bi jih nabral dekletu ze en šopek in jo razveselil, morda si razmišljal o poduhovljenjem gibanju na pozitivkah ali o plačilu položnic 1. v mesecu. V vsakem primeru si usmeril svoje razmišljanje v jasnost, ki je enkrat izraz razuma in njegovega spoznavanja, drugič izraz čustva in njegovega hotenja in tretjič izraz volje in tvojega hotenja. Ta tvoj Konfuzij, ki te je naučil igranja na okrarino, petja in verjetno tudi plesa, je kar simpatičen. On poskrbi, za vse miselne in čustvene procese v tvojem organizmu in duši, da so enotni v občutkih in gibanju. Prav neverjetno je kako te ta tvoj Konfuzij z rezanjem čubule osvesti in kako skrbi zate. On ne živi v tebi kot kakšna gluha materija, On spregovori, ti odgovarja in te napolnjuje z njegovim duhom. On se ti razodeva kot božja globina, da si z ljubeznijo v stiku z najglobljo stvarnostjo. Omogočil ti je s pomočjo pekoče čebule, ne le da si spoznal jasnost poti, temveč tudi svoje notranje središče v znamenju božje ljubezni. Tako na zunaj res lahko izgledaš kot navadna podoba sredi sveta s šopkom invanščic, ki ti tako pristojajo, v rokah. Vendar tvoja duhovna čistost, dobota in jasnost poti že prestopa meje gole končnosti in lepoto narave. Oblečena je v oblačilo popolnosti, kajti v tvojem srcu je ta tvoj Konfuzij rešil veliko modrih vprašanj, na katere si dobil odgovore. Eno izmed teh je vprašanje: "Kaj sem že mislil?" Torej mislil si, zapolnil si prepad in praznino in se s svojim duhom učlovečuješ z ljubeznijo in pristnimi človeškimi čustvi in dejanji. Ti si pa res ena simpatična rožca invaščica in se na tvoje misli rada odzivam. Lep pozdrav in napiši še kaj.
Tatjana