Hudo dolgo nazaj, menda včeraj nekje med osmo in deveto uro zjutraj ali pa še globje v sivo preteklost, sem, če me spomin ne vara /mu moram priznati, da je pri tem zavidljivo iznajdljiv/, razmišljal o zelo presneto pomembnih vprašanjih. Ali sonce prav vsako jutro vzhaja na vzhodu in če ne, zakaj sem tako prepričan da ja; se je glasilo najbrž, mogoče pa je bilo nekaj o vplivu zvokov okarine na sposobnost videnja vijoličnega odtenka. Ko se me je lotevala že kar rahla razdraženost, mi je Konfuzij, moj prijatelj blago dejal:
"Bk, a ti veš kaj je bistveno za dobro poslušanje? No, predstavljaj si čebulo. Olupljeno. Sedaj si pa predstavljaj, da jo režeš prav na drobno. To je to."
Ivanjščica je nevarno vztrepetala.
"Rezanje čebule da je bistveno?" sem prežeče, in nejeverno tudi, vprašal.
"Kaj?... Ah ne, pri tem se ti zasolzijo oči... jasen pogled, ta je bistven."
"Bk, a ti veš kaj je bistveno za dobro poslušanje? No, predstavljaj si čebulo. Olupljeno. Sedaj si pa predstavljaj, da jo režeš prav na drobno. To je to." 
