Znanstveniki so ocenjevali, koliko na tehtnici sreče dejansko odtehta 10 najpogosteje omenjenih razlogov za srečo - denar, želje, pamet, geni, videz, prijateljstvo, zakon, Bog, delanje dobrega in staranje.

Zaslužiti več?
"Se lahko z denarjem kupi srečo? Na kratko rečeno - lahko - a zelo malo. Kakorkoli se je raziskovalo, se je vedno odkrilo, da so bogatejši ljudje v povprečju vseeno malo srečnejši. Čeprav obstajajo bogati obupanci in srečni siromaki, je nesrečnemu bogatašu vseeno lažje kot nesrečnemu siromaku," trdi Roberz Frank, ekonomist na univerzi Cornell.

Andrew Oswald, ekonomist na univerzi Warwick pravi: "Pri osebni sreči je denar pomembnen, a ne toliko, kot si povprečni ljudje mogoče mislijo."

Želeti manj

Modri ljudje so znali reči, da pot do sreče ni toliko v debeli denarnici kot v enostavnem očesu. Moderni raziskovalci ne morejo, da se s tem ne bi strinjali.

V začetku 80-tih je politolog Alex Michalos z univerze Northern British Columbia v Prince Georgu izprašal 18.000 študentov iz 39-ih držav, ki so morali na numerični lestvici oceniti koliko so srečni. Zatem so odgovorili na vprašanje, kako blizu so uresničenju svojih življenjskih sanj. Alex Michalos je ugotovil, da so ljudje, pri katerih je bil razpon med željenim in uresničenim večji, manj srečni. Obenem je razpon te meje pravzaprav 5x pomembnejši za občutek osebne sreče kot pa višina osebnega dohodka.

To lahko razloži zakaj povišanje osebnega dohodka ne prinaša tudi enake rasti osebne sreče. Hkrati pa, namesto da bi zadovoljil obstoječe želje, spoducira tudi pojavljanje novih želja. Več ko imamo, večja je tudi lista novih stvari, ki si jih želimo dobiti.

Pamet ne prinaša sreče

Čeprav je bila to tema manjšega števila raziskav, je bilo v glavnem ugotovljeno, da inteligenca ne igra nikakršne vloge v stopnji osebne sreče. Na prvi pogled se je to pokazalo za neobičajno, glede na to, da pametnejši ljudje običajno zaslužijo več, bogatejši pa so vseeno za dlako srečnejši. Raziskovalci so prišli do zaključka, da mora obstajati nek nemerljiv faktor, ki moti srečno življenje pametnih oseb, a do zdaj o pravem razlogu nesreče v glavnem ugibajo. Pametnejši imajo mogoče večja pričakovanja, zato čutijo manj radosti pri doseganju povprečnih rezultatov ali pa so znanstveniki merili napačno obliko inteligence. Vseeno so nekateri prepričani, da nima IQ nobene zveze z uspehom v življenju niti s srečo in da je daleč bolj pomembna družbena inteligenca, ki je po njihovem ključ za osebno srečo. Kar se tiče starih modrecov, pa je Salomon je davno zaključil: "Kdor množi znanje, množi trpljenje."

Izkoristite svoje gene

Se nekateri ljudje že rodijo srečni ali nesrečni? David Lykken, psiholog in genetik z univerze Minneapolis misli, da so za naš občutek zadovoljstva v 50% odgovorne življenjske okoliščine, v 50% pa dednost, od katere je 90% odpada na gene. Svoje zaključke argumentira v študiji, narejeni na 4000 odraslih dvojčkih, rojenih v Minnesoti v obdobju med 1936 in 1955. Ugotovil je, da so geni odgovorni za 44 - 55% razlike v občutju osebne sreče, medtem ko nivo osebnega dohodka, zakonski stan, religija ali izobrazba ne vplivajo na več kot 3%.

Osebnost in sreča gresta zares z roko v roki: mnogo študij je potrdilo, da so ekstravertirani ljudje običajno srečnejši od drugih oseb in dosti srečnejši od introvertiranih. Mogoče zato, ker ekstravertirani lažje počnejo stvari, ki doprinesejo k občutkom sreče, kot so recimo druženje s prijatelji, napredovanje v službi ali osnovanje družine.

Ali občutek sreče naredi ljudi bolj odprte? Nekaj študij kaže, da naredi dobro razpoloženje ljudi družabnejše. Na primer, Michael Cunningham z univerze Louisville v Kentuckyju je dokazal, da so ljudje zgovornejši in bolj odprti po gledanju srečnega filma.

Toda to, da ste ekstravertirani, vas ne naredi avtomatsko srečne, odvisno je tudi od okoliščin. V neki drugi študiji do ugotovili, da so v zaporu introvertirani srečnejši od ekstrovertiranih.

Nehajte primerjati svoj videz z drugimi

Prva, slaba novica: lepi ljudje so zares srečnejši. Mogoče zato, ker je življenje prijaznejše do njih ali pa je problem subtilnejši. Večina lepih obrazov je zelo simetričnih, dokazi iz živalskega sveta pa kažejo, da je simetrija znak dobrih genov in zdravega imunskega sistema. Torej so mogoče lepi ljudje srečnejši zato, ker so bolj zdravi, sreča in zdravje pa gresta z roko v roki.

Dobra novica je, da ni potrebno biti zares lep, važno je samo verjeti v lastno atraktivnost. Toda to je težavnejše kot bi si mislili. Na žalost samo 1 od 20-ih oseb objektivno ocenjuje svoj zunanji izgled, večina pa se nas nagiba k slabši oceni in preveliki samokritiki. Ženske povečini smatrajo, da so predebele, moške pa skrbi, da izgledajo ubogo, ne v pravi formi.

V novi študiji so Laurie Mintz in njeni sodelavci z univerze Missouri-Columbia ugotovili, da ženske, ki gledajo reklame s popolnimi mladimi modeli samo 1-3 minute, ocenijo lastni izgled dosti bolj negativno in kažejo večjo nagnjenost k depresiji. Mintz je bila presenečena nad hitrostjo, s katero je bil porušen občutek lastne vrednosti. Verjame, da postajajo ljudje s prihodom novih tehnologij, ki kreirajo nerealistične posnetke, vse bolj nezadovoljni sami s seboj.

Plastična kirurgija se lahko zdi dobra rešitev, vendar pa podatki tudi tu kažejo, da se, četudi so srečnejši po operaciji nosu ali nekega drugega dela telesa, ljudje vedno znova vračajo na nove operacije, kar kaže, da še vedno niso zadovoljni s svojim videzom.

Mintz priporoča manj drastične korake: "Če želite biti srečni, se izogibajte nerealističnim posnetkom, ki jih najdete v časopisih. Razumite, da so le-ti večinoma proizvod Photoshopa, ki jim je pomagal do popolnosti in cenite svoje telo zaradi tega, kar vam omogoča, ne pa zaradi izgleda."

Sklepajte in cenite prijateljstva

Težko si je zamisliti bolj ubogo eksistenco od tiste na ulicah Kalkute, v enem od njenih barakarskih naselij ali služiti si za življenje kot tamkajšnja prostitutka. Pa vseeno, ne glede na revščino in trpljenje s katerim so soočeni, najbolj ubogi prebivalci tega mesta svojo srečo ocenjujejo bolje, kot bi si mislili.

Diener je izprašal 83 ljudi iz vseh treh naštetih skupin, občutek zadovoljstva pa je meril po skali, kjer je 2 označevala nevtralno polje. Splošna ocena, ki so jo dali ljudje z dna Kalkute ni bila visoka, samo 1,93, toda v primerjavi s skupino študentov iz srednjega sloja istega mesta, katerih ocena je znašala 2,43, niti ni tako slaba. Posebej, če se jo primerja z oceno prebivalcev barakarskih naselij, ki so bili najsrečnejši od treh najbolj ubogih skupin, ki so svojo srečo ocenili na 2,23, torej zelo blizu oceni mnogo bogatejših študentov.

Ko je poskusil razložiti te rezultate, so se pri Dieneru izpostavile družbene vezi. Vse tri najnižje skupine so imele visoke ocene na področju zadovoljstva znotraj družine (2,5) ter med prijatelji (2,4). Prebivalci barakarskih naselij so bili še posebej zadovoljni z medčloveškimi odnosi. "To je tisto, česar ameriški brezdomci nimajo, zato so bolj nesrečni, navkljub boljšemu materialnemu stanju," trdi Diener.

Zakon

Po analizah poročila iz 42-ih držav so raziskovalci dognali, da so poročeni v pravilu srečnejši od samskih. Razlika na srečo ni velika, 1-2%, vseeno pa se postavlja vprašanje: So poročeni resnično bolj srečni ali se srečnejši ljudje odločajo za zakon?

Obe trditvi bi lahko bili resnični. V študiji, ki je spremljala 30.000 Nemcev skozi 15 let, so Diener in njegovi sodelavci, vključujoč Richarda Lucasa z univerze Michigan ugotovili, da imajo srečnejši ljudje več možnosti, da stopijo in ostanejo v zakonu. No, poroka vsekakor lahko popravi razpoloženje. Efekt začne delovati kako leto pred srečnim dnevom in traja še kako leto po njem. V povprečju se občutek sreče potem vrne v naravno stanje, raziskovalci pa vseeno dodajajo, da ima dober zakon stalen pozitiven vpliv na občutek osebne sreče. Ob tem so ugotovili tudi, da so tisti, ki so bili na začetku bolj nesrečni ob vstopu v zakon bolj srečni.

Zanimivo pa je, da ima, ne glede na popularnost življenja 'na koruzi', podpisovanje poročnega lista še vedno nek vpliv. Raziskave kažejo, da skupno življenje enostavno ne prinaša enakega zadovoljstva. "Občutek imam, da tistim, ki živijo 'na koruzi' manjka tisti globlji občutek varnosti, ki prihaja z zlatim prstanom in da zato niso tako srečni kot poročeni pari," pravi Oswald. "Negotovost, pravijo vsi izvori, slabo deluje na človeka," dodaja.

Najdite Boga (sistem verovanja)

Karl Marx ni bil daleč od resnice, ko je rekel: Religija je opij za mase. Toda v vseh silnih študijah, ki so opazovale vpliv religije na srečo posameznika, ki ji pripada, so bili rezultati praviloma pozitivni.

Harold Koenig z Duke University Medical Centra v Durhamu je proučil 100 študij na to temo in jih našel 79, ki kažejo na to, da postanejo ljudje, ki se vključijo v življenje religiozne skupnosti, srečnejši in bolj zadovoljni s svojim življenjem ali pa kažejo več pozitivnih čustev kot ostali.

Toda zakaj, se sprašujejo znanstveniki? Vera v Boga ali v življenje po smrti daje ljudem smisel in občutek skupnosti, posebej v poznejših letih. Tudi v časih težkih življenjskih preizkušenj je lahko vera v Boga izjemna sila, ki daje človeku moč, da vzdrži.

Zdi se, da je bolje verjeti v nekaj s popolno sigurnostjo, kot v prav nič povsem prepričano. Gary Reker z univerze Trent v Peterboroughu, Ontario, trdi da je to najbolj očitno v primerih soočanja s strahom pred smrtjo. Zelo religiozni in zelo nereligiozni kažejo najmanj strahu, najbolj pa se bojijo tisti, ki so nesigurni, tisti, ki dvomijo v vsakega od ponujenih sistemov verovanja.

Najbolj koristna pri religioznosti je njihova mreža socialnih interakcij, a ne toliko zaradi sprejemanja kot zaradi dajanja. Študije so pokazale, da tisti, ki tolažijo in pomagajo drugim, čutijo več radosti in živijo dlje od drugih. Ravno zaradi dajanja, ne samo druženja, ima religija boljši efekt na srečo posameznika kot druga združenja, recimo športna društva ali zbori.

Toda, ali vplivajo določene religije na srečo bolj kot druge? Abbot Ferriss z univerze Emory v Atlanti, Georgia, je izvedel raziskavo širom ZDA in ugotovil, da so, čeprav ne izrazito, najsrečnejši protestanti. Med najbolj srečnimi verniki nasploh pa so bili fundamentalisti, ki so verjeli, da so na edini pravi poti.

Delajte dobro

Vera uči, da je večja sreča v dajanju kot sprejemanju, niz znanstvenih študij pa je potrdil, da: delanje dobrih del ljudi osrečuje ali pa so srečnejši ljudje bolj nagnjeni k altruizmu. Resnično je lahko oboje. Tekom študije na 3617 osebah, ki so bile izprašane enkrat in potem ponovno čez 3 leta, sta Peggy Thoits in Lyndi Hewitt z univerze Vanderbilt v Nashvilleu, Tennessee, ugotovili, da so srečnejši ljudje bolj nagnjeni k vključevanju v volonterska dela. Ugotovili pa sta tudi, da so volonterji sčasoma vse srečnejši ter da s povečanjem prostovoljnega dela raste tudi sreča.

James Konow z univerze Loyola Marymount v Los Angelesu, Kalifornija, je poskušal ugotoviti, kaj je vzrok in kaj posledica.

Za potrebe študije je rekrutiral osebe, ki so odgovarjale na vprašalnik, po katerem so morale oceniti zadovoljstvo in srečo, ki ju občutijo. Pred koncem opravljenega izpraševanja je dal polovici študentov 10 dolarjev, polovico pa je pustil brez denarnega nadmestila. Potem je tistim, ki so bili plačani pojasnil, da lahko svojih 10 dolarjev podelijo s tistimi, ki niso dobili ničesar. Konow je ugotovil, da so bili tisti študentje, ki so na vprašalnikih pokazali večji občutek sreče, voljnejši deliti denar, toda to, da so bili nekateri na dan testiranja dobro razpoloženi, le-teh ni posebej spodbudilo k delitvi. Začuda pa tisti študentje, ki so razdelili denar, niso čutili trenutno povečane osebne radosti - pravzaprav so takoj začutili malo manj sreče.

Tisti, ki so bili bolj darežljivi z denarjem so bili v glavnem osebe zainteresirane za osebni razvoj in negovanje dobrih lastnosti. Med ostalim pa so posamezniki iz darežljive skupine izkusili tudi globoke medčloveške odnose in razvili sočutje do drugih.

Konow zaključek? Četudi eno samo dejanje dobrotništva ni osrečilo sodelujočih v eksperimentu, postane darežljivost, ki se ponavlja, del osebnosti in naredi osebo sčasoma vseeno srečnejšo.

Starajte se dostojanstveno

Starost ni tako slaba, kot se ljudje bojijo. Pravzaprav so starejši ljudje v povprečju enako srečni kot mlajši, ter lastno srečo ocenjujejo dosti višje.

Ljudje pravijo temu paradoks staranja. "Če vzamemo v ozir vse težave, ki so povezane s staranjem, kako to, da so starejši zadovoljnejši od mlajših?", se sprašuje Laura Carstensen, profesorica psihologije z univerze Stanford, Kalifornija.

Po raziskavi, ki jo je opravila na 184 osebah, v letih med 18 in 94, je ugotovila, da tako starejši kot mlajši enako pogosto čutijo pozitivne emocije, vendar starejši čutijo nekaj manj negativnih. Podobne podatke sta dobila tudi Daniel Morczek in Christian Kolarz z univerze Fordham v New Yorku, ki sta izvedla obsežnejšo raziskavo na 2727 osebah v starosti med 25 in 74 leti. Ugotovila sta, da na občutek sreče vplivajo pri starejši ljudeh tudi drugi faktorji, kot je spol, osebnost in družba. Na primer, moški in ženske doživljajo z leti več pozitivnih emocij, toda samo poročeni moški doživljajo z leti tudi vse manj negativnih.

Zakaj so starejši toliko srečnejši? Nekateri menijo, da zato, ker so se z leti navadili na težke življenjske okoliščine in se naučili živeti z njimi. Ali pa so bolj realistični z ozirom na cilje in si postavljajo samo take, ki jih lahko dosežejo. Carstensenova je vseeno prepričana, da je ključ v modrosti s katero regulirajo lastne občutke, z osredotočanjem na stvari, ki jih osrečujejo in spuščanjem tistih, ki nimajo tega efekta.

"Ne samo, da se zavedajo, kaj imajo, zavedajo se tudi, da to ne bo trajalo večno. Poljub ob slovesu pri 85-ih lahko izzove povsem drugačne in kompleksnejše emocije, kot tisti, ki ga dobite ali date pri 20-ih," zaključuje Carstensenova.

T.T./NewScientist