NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

ponedeljek 01-mar
  • VPIS v pomladanski tečaji ruščine

  • torek 02-mar
  • Mesto bere literature sveta

  • sreda 03-mar
  • Ure pravljic

  • četrtek 04-mar
  • Predstavitev učne pomoči

  • ponedeljek 08-mar
  • Sedem vabil v Lirikonfestovo podnebje 2021

  • sobota 13-mar
  • Poročni sejem na Gospodarskem razstavišču

  • sreda 17-mar
  • 23. Festival dokumentarnega filma

  • petek 19-mar
  • Natečaj za naj prostovoljca v Mestni občini Celje

  • sobota 20-mar
  • Igraj, kolce
  • BLOKE - Druženje s fligarji in njihovimi potomci

  • sreda 24-mar
  • Ure pravljic

  • petek 26-mar
  • Sensperience - online audio igra

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Ozdravitve raka, ki so dale misliti medicini, in pričevanja o ozdravitvah (1. del)   
    petek, 26. marec 2004 @ 06:00 CET
    Uporabnik: Pozitivke

    * Zdravje, gibanje in bivanje

    Ozdravitve raka, ki so dale misliti medicini, in pričevanja o ozdravitvah (1. del)

    (poslovenil Mitja Fajdiga; jezikovno izboljšala Ivana Petric)


    OZDRAVITVE RAKA, KI SO DALE MISLITI MEDICINSKI STROKI
    Janet Vitt
    , diplomirana negovalka iz Sagamora v Ohiu
    Judy MacKenney iz Nakomisa na Floridi
    Elaine Nussbaum iz West Oranga v New Jerseyu
    Marlene MacKenna iz Riversida na Rhode Islandu
    Norman Arnold iz Columbie v Južni Karolini
    Christine Akbar iz Brooklina v Massachusettsu


    PRIČEVANJA O OZDRAVITVAH
    Ozdravitev artritisa; napisal Charles Duvall
    Ciste na dojkah; napisala Marlene Barrera
    Ozdravitev tumorja na možganih; napisala Melissa Hatch
    Ozdravitev levkemije; napisal Doug Blampied
    Ozdravitev pljučnega raka; zgodbo Elizabeth Masters zapisala Gale Jack
    Ozdravitev raka trebušne slinavke; zdravnik si je ozdravil neozdravljivo bolezen
    Rak na maternici; napisala Gladys Abeashie
    Kronična utrujenost; napisala Lucy Burdo
    Crohnova bolezen in Takayasujev arteriitis; napisala Virginia Harper
    Hepatitis; napisala Yuke Horio
    pričevanje Ozdravitev Crohnove bolezni; zgodbo Mary Nell Bryan je zapisala Donna Reagan
    Zakaj sem se oprijel makrobiotike in kako me je rak rešil; napisal Mike Bernatovicz
    Zdravnica si je ozdravila ankilozirajoči spondilitis (Behterovo bolezen); napisala Bettina Exeler
    Zdravstveno poročilo o ankilozirajočem spondilitisu; napisala Bettina Exeler, dr.med., anestezistka in zdravnica intenzivne nege, Brüderska bolnišnica v Paderbornu, Nemčija
    Neozdravljiva Behterova bolezen; napisala Ellen Offermans
    Povezanost bolezni s prehrambnimi navadami, kot jo vidi doktor medicine; napisal Szymon Borys, dr. med.


    DRUGA PRIČEVANJA O OZDRAVITVAH, SEZNAM VIROV

    * * * * *



    Ozdravitve raka, ki so dale misliti medicinski stroki

    (Vir: glasilo Kushi Institute Newsletter #1, Kushi Institute, Becket, Massachusetts, ZDA, 2002.)

    Predstavljamo zdravstvene primere, "zvezde vodnice", ki jih je proučil Sosvet za zdravljenje z manj znanimi načini* - šesterica pogumnih ljudi, obolelih za metastaziranim rakom, ki jim šolska medicina ni znala več pomagati, se je odločila, da vzame zdravljenje v svoje roke in si pomaga z makrobiotiko (veležitjem). Če ne bi hoteli sodelovati z Državnim zavodom za zdravje in pri zbiranju pričevanj z naslovom Najobetavnejši primeri ozdravitve, ne bi nikoli nastalo pričujoče poročilo Sosveta o uspešnih ozdravitvah z veležitjem.
    ----------
    * Cancer Advisory Panel on Complementary and Alternative Medicine, ki deluje pod okriljem ameriškega Državnega zavoda za zdravje (National Health Institute)


    Janet Vitt, diplomirana negovalka iz Sagamora v Ohiu

    Janet Vitt je medicinska sestra. Zdravniki so ji 1995 odkrili drobnocelični žlezni rak na pljučih (pljučni adenokarcinom), ki se je razširil na jetra, trebušno slinavko, v trebušno votlino, na bezgavke in vranico. Kljub medicinskemu zdravljenju se je njeno zdravstveno stanje hitro slabšalo, tako da je na koncu obležala v postelji in dobivala kisik. Pozvan je bil Hospic in Janet je svojim najbližjim pisno naročila, da je ne smejo umetno ohranjati pri življenju. Na tej stopnji je njen zdravnik storil nekaj, za kar mu bo hvaležna do konca življenja - predlagal ji je, naj poskusi z makrobiotiko (veležitjem); ob pomoči svojih najbližjih in prijateljev, ki so ji stali ob strani in ji pripravljali obroke, je Janet popolnoma ozdravela. Zdaj - sedem let po ugotovljeni diagnozi, ki je bila s stališča medicine brezupen zdravstveni primer - je Janet še vedno krepkega zdravja.


    Judy MacKenney iz Nakomisa na Floridi

    Tudi Judy MacKenney je povedala svojo zdravstveno zgodbo Sosvetu za zdravljenje z manj znanimi načini. Leta 1991 je izvedela za diagnozo - Nehodgkinov limfom, ki se širi (metastazira). Zdravniki so ji povedali, da tovrstni rak ni ozdravljiv in ga ni moč operirati. Začela je s kemoterapijo, ki je po mnenju zdravnikov sicer začasno zaustavila širjenje raka, a jo je zaradi škodljivih stranskih učinkov zelo izčrpavala in ji povzročala bolečine. Odločila se je za makrobiotično (veležitno) zdravljenje in po dveh tednih so začeli vsi simptomi njenega obolenja izginjati. Zdaj, enajst let po ozdravitvi, je še vedno zdrava. Njen primer dokazuje, da veležitno prehranjevanje zdravi zelo hitro.


    Elaine Nussbaum iz West Oranga v New Jerseyu

    Ko se je Elaine Nussbaum rak na jajčnikih razvil do 4. stopnje in razširil na hrbtenico, je pristala v invalidskem vozičku in dobila opornico za hrbet; zdravniki so bili prepričani, da sploh ne bo ozdravela, kaj šele spet hodila. Vendar je dvajset let kasneje odkorakala pred Sosvet, da je lahko opisala svojo izkušnjo, kako se je s pomočjo veležitja (makrobiotike) hitro ozdravila in si povrnila vse gibalne sposobnosti, ki jih je imela, preden jo je rak priklenil na invalidski voziček. Njena ozdravitev je obenem dokazala, kako je telo poleg novotvorbe izločilo tudi vso maščobo, ki je obdajala notranje organe.


    Marlene MacKenna iz Riversida na Rhode Islandu

    Čeprav je Marlene MacKenna prišla na srečanje s Sosvetom popoldne, ko je bilo že prepozno za njeno pričevanje, je njena ozdravitev izjemnega pomena. Dr. Yu meni o njenem primeru sledeče: "Njena zdravstvena ozdravitev je najpomembnejša, mi pa smo imeli nekaj sreče." Marlenina ozdravitev je pomembna zato, ker dokazuje, da je maligni melanom (najnevarnejša vrsta kožnega raka) ozdravljiv, čeprav je do takrat veljalo, da umre skoraj vsak, ki ga dobi. V Marleninem primeru se je rak razširil v trebušno votlino in na bezgavke. Operativno so ji izrezali 60 cm črevesa in zdravniki so ji napovedali, da bo živela še največ šest mesecev, saj je večina tumorjev ostala v trebušni votlini. Marlene MacKenna je odklonila vse nadaljnje zdravljenje in se odločila za veležitje (makrobiotiko). Gospa MacKenna je popolnoma ozdravela in tudi zdaj, šestnajst let po ozdravitvi, nima nikakršnih simptomov, ki bi nakazovali raka.

    Po srečnem naključju je kot strokovni izvedenec s Sosvetom sodeloval tudi patolog, ki je njen zdravstveni primer obravnaval že 1986. leta. Spominjal se ga je zelo jasno in povedal Sosvetu, da je bila takratna diagnoza brez dvoma točna. Bil je do kraja presenečen, ko je videl gospo MacKenna še vedno živo in popolnoma zdravo. Izjavil je, da je Marlenina ozdravitev nekaj najbolj neverjetnega, kar je doživel v svojem življenju, in da bi rad objavil njeno zgodbo. (Dr.Yu modro pripominja: "Življenje včasih srečno preseneča na prav neverjeten način in opisano naključje morda ni bilo naključno.")

    Poleg tega se je ga. MacKenna spoprijateljila s svojim kirurgom, dr. Benedictom Cosimijem, ki je eden najuglednejših kirurgov za presaditve na Massachusettski splošni bolnišnici v Bostonu in na Harvardski medicinski fakulteti. Torej ne more biti dvoma o tem, ali ni morda dr. Cosimi postavil ge. MacKenna napačne diagnoze; in gospa ga je dan, preden je šla pričat pred Sosvet, poklicala in vprašala, ali potrjuje svojo prvotno diagnozo o njenem metastaziranem raku, kar je dr. Cosimi potrdil.


    Norman Arnold iz Columbie v Južni Karolini

    Ko je bil Norman Arnold operiran zaradi žolčnih kamnov, je kirurg ugotovil, da se je na ustju trebušne slinavke razrasel ogromen primarni rak, na bezgavki manjši tumor in na jetrih še tri rakave tvorbe (lezije). Z biopsijo je bil diagnosticiran žlezni rak (adenokarcinom), ki se navadno zelo hitro širi. Zdravnik je Normanu rekel, da zanj ne obstaja zdravilo in da ni možnosti, da bi ozdravel. Še danes je uveljavljeno medicinsko prepričanje, da bolnik z rakom na trebušni slinavki živi le še kratek čas po ugotovljeni diagnozi. Norman A. je začel hoditi na kemoterapijo, ki pa mu ni prav nič koristila, celo nasprotno, saj mu zdravniki niso mogli obljubiti, da mu bo kemoterapija vsaj malo podaljšala življenje. Začel se je prehranjevati veležitno (makrobiotično) in kmalu opazil izboljšanje svojega duševnega in telesnega zdravstvenega stanja. Devet mesecev po postavljeni diagnozi je računalniška tomografija jasno pokazala, da se je tumor na trebušni slinavki zmanjšal. Šest mesecev kasneje ni bilo več sledu o raku. Na svoj šestdeseti rojstni dan, januarja 1990, se je Norman povzpel na Kilimandžaro. Dvajset let po diagnozi neozdravljivega raka je Norman čil in zdrav.


    Christine Akbar iz Brooklina v Massachusettsu

    Christine Akbar (ki je zaslužna tudi za zbiranje pričevanj o ozdravitvah) je 1985 izvedela, da ima vnetni rak, ki se je z vrhnjega tkiva razširil na žleze, in kronično vnetje, ki se je razširilo na bezgavke. Zdravniki so ji napovedali le še dva do tri mesece življenja, kljub medicinskemu zdravljenju. Začela se je zdraviti s kemoterapijo, ki jo je čez čas morala prekiniti, ker se je število njenih belih krvničk tako znižalo, da bi jo nadaljnja kemoterapija lahko ubila. Ko ji je sestra dvojčica dala avtobiografsko knjigo o zdravniku, ki si je s pomočjo veležitja (makrobiotike) ozdravil raka na prostati, jo je pritegnilo zdravnikovo zdravorazumsko razmišljanje. Začela se je prehranjevati veležitno, se vpisala v izobraževalni tečaj v Kushijevem zavodu in po dveh mesecih takega prehranjevanja so rakavi simptomi izginili, obenem pa tudi posledice kemoterapije.


    * * * * *

    Pričevanja o ozdravitvah

    (Viri: The Kushi Institute, Becket, Massachusetts, ZDA; Carbondale Center for Macrobiotic Studies, Carbondale, Colorado, ZDA; in The Kushi Institute of Europe, Amsterdam, Nizozemska.)


    Ozdravitev artritisa; napisal Charles Duvall

    Oktobra 1994 sem se zjutraj zbudil z odrevenelo desno roko in je nisem mogel "zbuditi". To je bil začetek zelo neprijetnega leta, polnega bolečin. Čez teden dni mi je odrevenela še druga roka in obe sta me začeli vse bolj boleti. Do božiča so bolečine postale neznosne, saj sem se ponoči zbujal vsako uro in namakal roke v ledeno mrzli vodi, da bi bolečine otopele. Po božiču sta obe roki postali togi, negibljivi, in dlani nisem mogel več stisniti v pest. Marca 1995 so mi začeli otrdevati gležnji, zato mi je hoja povzročala hude bolečine. Vse slabša gibljivost se je hitro širila na stopala, kolke, komolce in ramena, tako da že v začetku poletja nisem mogel več sam vstati iz postelje. Kolen nisem mogel več iztegniti. Da bi si zjutraj "zbudil" telo, sem se pogosto tuširal z vročo vodo, a me je prhanje zelo oslabilo, tako da dopoldne nisem mogel delati več kot dve ali tri ure.

    V začetku julija sem se sestal s stranko iz Londona in skupaj sva odšla na kosilo v znano obmorsko restavracijo, da bi se pri obedu dogovorili o načrtovanem poslu v Mexico Cityju. Naročil sem si nadevani jajčevec z rižoto in mozzarelo, smetanovo omako, mlad krompir in kozarec rdečega vina. Na koncu sem se odločil še za živobarvno sladico - karamelizirano banano, prelito s čokolado. S stranko sem se pogovarjal več ur skupaj, sedeč za mizo. Po plačilu računa sem odrinil stol vzvratno in se v trenutku zavedel, da ne bom mogel vstati. Sogovorniku sem povedal, da so mi zaspale noge in da naj kar gre naprej. Potreboval sem deset minut, preden sem lahko vstal iz stola in počasi odkorakal proti parkirišču. Vse skupaj sem pripisal dolgemu sedenju za mizo.

    Čez dva tedna sem spet obedoval zunaj. Naročil sem si pico s čebulo, česnom, z jajčevcem in dvojnim sirom ter pivo v steklenici, za priboljšek pa veliko rezino čokoladne torte. Po kosilu me noge spet niso ubogale. Tokratna izkušnja je zadoščala, da sem dojel, da mi je odrevenelost nog povzročala hrana.

    1. avgusta sem se odločil, da se odpovem sladkorju, mlečni hrani in razhudnikovkam (paradižniku, jajčevcu, papriki, krompirju idr. - dodal M.F.). Že pet let sem bil vegetarijanec, zato sem pogosto jedel razhudnikovke, t.j. dvakrat do trikrat na dan. Ko sem izboljšal svoj jedilnik s črtanjem naštetih živil, sem takoj začel izgubljati čezmerno težo in po kosilu nisem več doživljal strašljive odrevenelosti nog, ki pa so kljub vsemu postajale vse bolj toge in neprožne.

    Septembra 1995 sem izgubil vso voljo in pristal na jemanje zdravil, ki mi jih je priporočila revmatologinja, ko je ugotovila, da imam revmatični artritis. Jemal naj bi eno izmed približno dvesto možnih vrst zdravil NSAIDS. Če to ne bi zadoščalo, je obstajala še vrsta drugih, močnejših zdravil, od sulfasulfatikov do kortizonskih zdravil, in celo rentgensko obsevanje, ki je spadalo med skrajne ukrepe za blažitev bolečin (če mi drugo ne bi pomagalo). Edini nadzor, ki mi je preostal nad mojim zdravstvenim stanjem, je bila izbira, koliko tablet naj vzamem za blažitev svojih zdravstvenih težav.

    Z zdravilom NSAIDS sem si blažil bolečino v gležnjih, da sem sploh lahko hodil, še vedno pa mi je vse bolj otrdevalo celo telo in postajal sem vse šibkejši. Zdržema sem lahko delal približno štiri ure, potem pa sem se od utrujenosti sesedel v naslanjač in počival ves preostanek dneva in večera. Ob 18h sem malo oživel, potem ko sem vzel drugo tableto. Revmatologinja mi je povedala, da predpisana zdravila le blažijo bolečine, ne preprečujejo pa nadaljnjega slabšanja artritisa. Že od vsega začetka sem dvomil v smiselnost jemanja tablet, zaradi svojih izkušenj s hrano pa ves čas sumil, da je slednja vzrok mojih zdravstvenih težav. Knjige, ki jih je priporočala Dobrodelna ustanova za artritis (Arthritis Foundation), sicer navajajo, da povezava med hrano in artritisom ni znanstveno dokazana, čeprav so nekateri artritični bolniki ugotavljali, da določena živila vplivajo na zdravstveno stanje.

    Konec septembra, pred odhodom v Mexico City za dva tedna, sem se odločil oditi na krajše počitnice v Nags Head. Pred tem sem poslovno telefoniral v zvezno državo Maine in na drugi strani se je oglasila stara prijateljica. Ko sem ji omenil, da skušam svojo zdravstveno težavo ozdraviti s prehrano, je omenila Kushijev zavod. Takoj sem telefoniral tja in se vpisal v oktobrski tečaj Pot do zdravja, čeprav sploh nisem poznal makrobiotike (veležitja). Odločil sem se iz obupa, obenem pa sem nagonsko hotel raziskati, ali je s prehrano možno zdraviti artritis. Pred odhodom na tečaj sem 11. oktobra šel še k revmatologinji. Predpisala mi je naslednjo stopnjo zdravil za artritis, sulfasulfatik. Jemal naj bi sedem tablet na dan oziroma toliko, kolikor bi bilo potrebno za blažitev artritisa. Nekako sem vedel, da recepta ne bom nikoli odnesel v lekarno.

    Čez teden dni, v Kushijevem zavodu, sem hitro dojel, da sem prišel med ljudi, ki dejansko zdravijo bolezni. Tamkajšnji učitelji so takoj potrdili moj sum, da sem zbolel zaradi prehrane. Učitelji v Kushijevem zavodu so obenem še poudarili, da so pomemben zdravstveni dejavnik tudi življenjske navade. Že po nekaj dneh prehranjevanja z okusno veležitno (makrobiotično) hrano sem občutil njeno energijo in prenehal jemati tablete NSAIDS. Skušal sem si nabrati čim več znanja, da bi čim bolje izkoristil teden, ki je bil natrpan z učenjem, vajami za urjenje telesa, s kuhanjem in z zdravljenjem. Pomemben sestavni del učenja je bilo tudi izmenjavanje izkušenj s sotečajniki. Vse bolj sem ugotavljal, da začenjam drugače razmišljati in dojemati življenje, nisem pa si niti v sanjah predstavljal, kako močno in spodbudno bo vse skupaj vplivalo name ter kako temeljito se mi bo spremenil življenjski vsakdan.

    Moj artritis se je začel počasi spreminjati. Sklepi so mi med gibanjem začeli pokljati in postopoma so postajali vse bolj gibljivi. Na gležnje sem si pogosto dajal ingverjev obkladek. Otekline so sčasoma skoraj popolnoma uplahnile.

    Sprva sem si le s težavo zjutraj in zvečer zdrgnil telo z vročo brisačo, ker je bilo drgnjenje telesno zelo naporno, a po treh mesecih mi je šlo že laže od rok; vroče frotiranje mi je izboljševalo cirkulacijo krvi in me polnilo z energijo, obenem pa večalo gibljivost sklepov in udov ter odpravljalo bolečine in togost v ramenih in kolenih. Z vsakodnevnimi vajami do-in* sem obnavljal telesno moč in prožnost, pomagale pa so tudi ure tajčija enkrat na teden. Po treh mesecih makrobiotičnega prehranjevanje sem občutil, da je urjenje telesa postalo dobrodejnejše, kot je bilo sprva. Pred kratkim sem ugotovil, da žvečenje hrane neposredno vpliva na gibljivost sklepov, zato se zdaj še bolj zavestno trudim, da vsak grižljaj temeljito prežvečim. Da se naučiš hrano temeljito žvečiti, traja kar nekaj časa in biti moraš potrpežljiv. Sprva si nisem znal pripravljati kakovostnih obrokov, toda postopno sem se naučil tudi to. Dolgo časa sem potreboval, da sem se izuril v pripravljanju raznovrstnih kakovostnih zajtrkov, ki sestojijo iz misne juhe**, riža in zelenjave. Zdaj se urim v pripravljanju kakovostnih kosil.

    Februarja sem dopolnil štirideset let. Veležitno (makrobiotično) se prehranjujem štiri mesece. Še vedno imam boljše in slabše dneve, vendar mi gresta samozdravljenje in ohranjanje energijskega ravnovesja v telesu vse bolje od rok. Ko bom premagal artritis, se bom še naprej zdravil, se telesno in duševno preobražal, izboljševal svojo prehrano, življenjske navade ter odnos do sebe, ljudi in sveta. Komaj čakam, da spet odidem v Kushijev zavod v Becketu v zvezni državi Massachusetts, da si bom izpopolnil znanje o makrobiotiki in se napolnil s spodbudami enako mislečih ljudi, ki se posvečajo zdravljenju in zdravju.

    Charles Duvall stanuje na: 2 Mechanic St., Camden, ameriška zvezna država Maine 04843, ZDA. Dosegljiv je na e-naslovu duvall@acadia.net.
    ----------
    * do-in je japonski naziv za posebne vaje za urjenje telesa in duha; kitajska istopomenka je tu-in - prevajalčeva opomba
    ** miso je kvašena (fermentirana) mazava zmes iz soje, vode in soli, ki vsebuje veliko dobrodejnih drobnoživk in izboljšuje prebavo; poleg soje lahko vsebuje tudi žito; najbolj znane vrste so ječmenov, rižev in čisti sojin miso - pr. op.


    Ciste na dojkah; napisala Marlene Barrera

    Več mesecev zapored mi je nekaj govorilo, naj grem na pregled dojk, da nimam morda ciste ali tumorja, toda ker se pri standardni mamografiji nisem hotela izpostavljati rentgenskemu sevanju, sem kar naprej odlašala s pregledom. Ko sem se januarja 1995 vrnila z duhovnega potovanja po Indiji, mi je notranji glas še naprej prigovarjal, naj grem na zdravniški pregled.

    Takrat mi je znanec, krajevni naturopat, ponudil termografijo, t.j. pregled z napravo, ki zaznava toploto in pokaže zgoščeno tkivo v telesu, kakršni sta recimo tumorska novotvorba in cista. Marsikateri klinični zdravnik bolj ceni termografijo kot mamografijo, ker lahko termografija odkrije novotvorbo že zelo zgodaj.

    Termografija je pri meni odkrila cisto v levi dojki in dve nastajajoči v desni. Naturopat, ki mi je naredil termografijo, je izrazil zaskrbljenost zlasti zaradi zadebeline na levi dojki, ki je dajala vtis, da gre za resno zdravstveno težavo. Sem v drugi polovici svojih 30-ih let in zaskrbelo me je, podobno kakor bi večino žensk moje starosti, da imam morda raka. Zdravilec mi je predlagal zdravljenje z zelišči, a odločila sem se, da bom raziskala še druge vrste zdravljenja. Dober prijatelj mi je predlagal, naj obiščem tamkajšnjega zdravnika orientalske medicine, ki je uspešno zdravil rakave paciente. To, da je bil zdravnik po telefonu slišati sočuten in blag, me je prepričalo, da je pravi človek, ki mi bo pomagal ozdraveti.

    Na prvem obisku mi je dr. Takamac omenil, da bom morala z jedilnika črtati vse mlečne izdelke. Molče me je pogledal naravnost v oči, kot da bi se hotel prepričati, ali se zmorem oziroma sem pripravljena sprijazniti se s spremembo svojih življenjskih navad. Ker sem bila vegetarijanka, sem večino potrebnih beljakovin dobivala iz mlečnih živil. Zlasti sem imela rada jogurt in sir. Želela sem ozdraveti, zato sem brez pomisleka odgovorila: "Da." Nato sem, še skoraj v isti sapi, vprašala: "Kaj pa sladkor?" Ne sprašujte me, kaj me je obsedlo, da sem to vprašala, saj takrat še sploh nisem vedela, kaj je makrobiotika (veležitje). "Nobenega sladkorja!" mi je odgovoril. Na list za prehrambno-zdravstveno svetovanje mi je napisal vse o veležitni prehrani in navedel številne razloge, zakaj se je velja držati, da bi se zdravljenje pospešilo.

    Zdelo se je, da me je narava vzela pod svoje okrilje, kajti nekaj dni kasneje sem odkrila knjigo Michia Kushija The Cancer Prevention Diet* in makrobiotično restavracijo v svojem kraju. Več tednov kasneje sem srečala Edwarda Eska, učitelja in svetovalca v Kushijevem zavodu v Becketu v Massachusettsu, ki je predaval v tamkajšnji jedilnici, in se dogovorila za osebno svetovanje pri njem.

    Zdravljenje sestoji iz več dejavnikov. Odločila sem se za celostno zdravljenje, pri čemer dejavno sodelujejo telo, um in duh. Dobro sem že poznala kontemplacijo in meditacijo, zato sem ju redno uporabljala. Naučila sem se pranajame - jogijskega dihanja - in se več mesecev urila v njem, ker izboljšuje oskrbo telesnih celic s kisikom in jih razstruplja. Kot izkušena maserka (opravila sem strokovni izpit za zdravljenje z masažo) sem poznala tehnike za sproščanje telesa in tudi različne energijske tehnike, recimo mrežno kiropraktiko, reiki in kraniosakralno zdravilno veščino. Še naprej sem hodila k zdravniku Takamacu na akupunktno zdravljenje. Prej sta bili moji šibki točki prehrana in pomanjkanje telesne aktivnosti, zato sem začela hoditi na tečaj joge in se dosledno držala navodil, ki mi jih je dal Edward Esko.

    Čeprav sem sprva zelo shujšala, mi ni manjkalo energije. Odkar sem se začela prehranjevati veležitno, se nisem niti enkrat prehladila, zbolela za gripo ali imela kakšne druge zdravstvene težave. Kljub očitnemu dobremu zdravju sem se hotela prepričati, kako je s cistami. Štiri mesece in pol po tem, ko sem odkrila drugačen način zdravljenja od uradnega in se začela prehranjevati makrobiotično, sem šla na mamografijo (ker termografija ni bila na voljo). Mamografija je odkrila vlaknastno cistično tkivo, a nikakršne ciste na dojkah.

    Pravzaprav sem zelo hvaležna svojim cistam, ker so me naučile, kakšna sta bolj zdrava prehrana in žitje. Zdravstvene težave so globoko vplivale name in v meni spodbudile preobrazbo, ki je veliko večja od tiste, ki je vidna na mamogramu. Zaenkrat še ne poznam naprave, ki bi lahko merila duševni napredek. In vendar lahko z gotovostjo trdim, da je opisano uravnoteženo prehranjevanje postalo nepogrešljiv del mojega duševnega razvoja.
    ----------
    * knjiga je prevedena v srbohrvaščino in hrvaščino z naslovom Ishranom protiv raka; izdala sta jo Rad, Beograd, 1987, in Biovega, Zagreb, 1997 - prevajalčeva opomba


    Ozdravitev tumorja na možganih; napisala Melissa Hatch

    "Izmisli si ime zanj!" mi je predlagal prijatelj. Seveda, sem pomislila, tumor sem dobila zato, da me nauči živeti, zato bo bolje, če bova sodelavca kot pa nasprotnika. Od tistega dne sem svoj tumor v možganih naslavljala z Maud.

    Za Maud sem se začela zanimati, ko sem v vidnem polju zaznala slepe pege. Ko se je stanje zaostrilo do skrajnosti, sem izgubila vid za celotno desno polovico vidnega polja. Ko sem šla na pregled, so si me podajali oftalmolog, radiolog in na koncu še nevrokirurg, ki me je poslal na magnetnorezonančno slikanje. To je neboleč postopek za pregledovanje notranjosti organov, ki pokaže sliko mehkih tkiv v organih na podoben način kot rentgen.

    Slikanje je pokazalo, da tumor leži globoko v levi polovici možganov in pritiska na očesni živec. Zdravnik je ugotovil, da je rakav in da ga je možno zdraviti le z obsevanjem. Meni pa je bilo povsem jasno, da vsak napad povzroči še srditejšo obrambo in da se s tumorjem ne smem bojevati ali mu napovedati vojne. Prav nič me ni mikalo, da bi svoje telo in možgane podvrgla trpinčenju z obsevanjem.

    Odločila sem se za drugačno, manj običajno pot do ozdravitve, ki mi je razširila življenjsko obzorje, saj mi je pozornost s tumorja usmerila na bolj celostno dojemanje življenja. Bolezni nisem dojemala kot kazen ali zaroto proti sebi, temveč le kot opozorilo, da moram bolje skrbeti za zdravje. Bolezen je klic, ki te opozarja: "Pozor, nekaj se je porušilo in treba bo ukrepati!" Prej sem preprosto prezrla namige, naj pazim nase, a zdaj mi ni preostalo drugega kot prisluhniti zadnjemu opozorilu in poskrbeti zase.

    Da, bila sem zmedena in prestrašena. Moji najbližji prijatelji so mi bili v oporo, ko sem se spraševala zakaj jaz, se jokala, tolkla z rokami po vzglavniku in si s strahom v srcu predstavljala, kako bom umirala v mukah. Vedela sem, da moram bolečini in strahu dati prosto pot in ju izreči. Po takih izbruhih nemoči in brezupa me je preplavila energija in me pomirila, kar mi je neizmerno prijalo. Ko sem sčasoma opravila s takimi čustvi, je Maudovo prišepetavanje postajalo izrazitejše in začenjala sem mu zaupati.

    Naslednje, kar sem storila, je bilo nabiranje moči, da vzamem zdravje v svoje roke. Odraščala sem na obali zvezne države Maine, kot najmlajši otrok v družini delovnih ljudi, ki so vse svoje sile usmerjali v delo za druge. Da bi se izognila nasprotovanju ali prepiranju z družinskimi člani ali s sodelavci v službi, se nisem spuščala v nepotrebne razlage. Prej se nisem nikoli znala postaviti zase, reči "Ne!" ali "Storila bom po svoje!", ker mi je bilo to tuje. Tudi družba nas vzgaja v smislu, da se je treba podrejati oblasti in nadrejenim. Zanašamo se na druge, da nas usmerjajo in nam odrejajo naslednje korake. Da sem svojemu zdravniku rekla: "Ne, nočem obsevanja, ker se bom poskusila ozdraviti z alternativnim načinom zdravljenja!" je bil zame zahteven, a odločilen korak. Ko sem odložila telefonsko slušalko, sem drhtela po celem telesu, obenem pa me je preplavila energija, ki me je napolnila z novo močjo.

    Sledila je služba. Spoznala sem, da nisem nenadomestljiva niti odgovorna za uspeh ali neuspeh celotnega podjetja, zato sem izčrpavajočo in čustveno naporno službo obesila na klin. Povsem sem se posvetila zdravljenju in takrat je prišlo na vrsto veležitje (makrobiotika).

    Bolj kot večina ljudi sem se zavedala pomena zdrave hrane, ki sestoji iz polnovrednega kruha, narejenega iz žita v zrnju, in iz sveže zelenjave z domačega vrta, toda moje misli so se še vedno vrtele okrog mesa in mlečne hrane ter velike sladice za povrh. Ko sem se odselila od staršev, sem se zlahka preusmerila na vegetarijansko dieto, s tem da sem jedla ogromne količine sira, masla, jajc in jogurta. Moja sostanovalka je enkrat pripomnila, da sem bila prava goveja radost. S prijateljem sva se imela navado dražiti, da bova vse pripravljala z ljubeznijo in maslom - vodilo je bilo samo polovično pravilno (!).

    Veležitje sem bila poznala že mnogo let in zdaj je dozorel čas zanj. Imela sem zelo dober razlog, da sem se ga oprijela in - uživala. Trditev, da je treba dovoliti telesu, da se zdravi samo, le omogočiti mu je treba, se mi je zdela zelo smiselna. Od nekdaj sem rada kuhala, zdaj pa me je navduševala povezanost hrane z zdravljenjem. Šla sem na prehrambno-zdravstveno svetovanje k makrobiotičnemu svetovalcu z zavestjo, da bom upoštevala njegove nasvete, zato mi kasneje ni bilo težko 75 odstotkov svojega časa porabiti za pripravljanje hrane, načrtovanje obrokov in žvečenje.

    Čeljustno mišičje sem si postopno okrepila in življenje ni bilo več težavno, ko sem se usedla k mizi vedoč, da ne bom vstala od nje vso naslednjo uro. Dolgo obedovanje je postalo vsakodnevni obred, ki me je sproščal in napolnjeval s prepotrebno potrpežljivostjo. Resnično sem uživala v mirnem obedovanju in žvečenju hrane.

    Obiskovanje kuharskega tečaja je bila druga prelomnica v samozdravljenju. Na tečaju sem dobivala prepotrebno spodbudo in razumevanje sotečajnikov ter znanje, ki sem ga vpijala od živih ljudi, kar je bilo dosti bolj učinkovito, kot pa če sem se skušala učiti iz knjige. Večeri ob sredah so mi postali najljubši - in še vedno so.

    V prvih treh mesecih zdravilnega prehranjevanja sem bila pogosto utrujena, imela sem prebavno zaprtost in shujšala sem 9 kg, zato sem izgledala shirano; prijatelji in najbližji so me kar s strahom gledali, a so me še naprej spodbujali.

    Ko sem sčasoma dojela, kako vseobsežno hrana vpliva na moje življenje, so me begala čustvena nihanja. Hitro sem se razburila, bila nepotrpežljiva in nestrpna do drugih. Od jeze nad samo sabo sem tožila: "Ne vem, kaj se dogaja z mano." Soprog me je nežno potolažil: "Mislim, da si taka zaradi svoje diete." Uh, spoznanje, da hrana vpliva na moje počutje, me je pretreslo. Dojela sem, da sem se zakrčila.

    Odkrila sem jogo in ugotovila, da me gibanje ter mirno razmišljanje pomirjata ter sproščata.

    Ko sem si že bolje znala pripravljati hrano, je bilo nekaj novega zame, da sem se sredi početja ustavila in pomislila, kaj me resnično osrečuje. Vse doslej sem se podrejala željam in zahtevam drugih. Zbistril se je še en ključ do zdravja - morala sem nehati skrbeti za druge in začeti misliti nase. Morala sem se domisliti, kako skrbeti zase in obenem dopustiti, da drugi skrbijo zame. Zlasti slednje mi gre še vedno težko od rok, ker v meni še vedno odzvanja vodilo: "Že v redu, to zmorem sama," kot del vzgoje iz otroštva. Taka miselnost pa človeka strašansko ovira in odtujuje od ljudi.

    Ko se je jesen prevesila v drugo polovico, se mi je počasi povrnila življenjska moč, vsa prejšnja oslabelost pa je počasi izginjala. Še vedno sem bila strašansko suha (zato sem povsod nosila s sabo blazino, da sem sedela na njej), a počutila sem se izvrstno.

    Naročena sem bila na še eno magnetnorezonančno slikanje, že četrto, ki naj bi pokazalo, če in koliko se je Maud skrčil, a sem odlašala, ker nisem želela hiteti. Prehrambno-zdravstveni svetovalec mi je omenil, da se bo Maud nekaj časa morda še povečeval, ker se bodo v njem kopičili vsi strupi, ki jih je izločalo telo. Toda decembra 1990, šest mesecev po začetku zdravilnega veležitnega prehranjevanja, sem vendarle šla na slikanje. Ko so bile slike isti dan popoldne narejene, smo zdravnik, jaz in moj mož molče strmeli v slike mojih možganov. Nazadnje sem sama prekinila tišino rekoč: "Jaz ničesar ne vidim." Po kratkem premoru je zdravnik, iskreno zmeden, rekel: "Jaz tudi ne. Kje je sploh bil tumor?" Maud je izginil.

    Zdaj, dve leti pozneje, vem, da me Maud v bistvu nikoli ni zapustil. Še vedno me v mislih vodi do novih in novih spoznanj o veležitju, o jogi in sebi. Največja Maudova dota pa je, da zdaj zaupam svojemu notranjemu glasu, za kar sem mu neizmerno hvaležna.


    Ozdravitev levkemije; zgodba Douga Blampieda

    Za Douga Blampieda, zavarovalnega direktorja iz Concorda v zvezni državi New Haven, je bilo poletje 1982 običajno kot mnoga pred tem. Doug se je le počutil malo slabše in hitreje se je utrudil kot ponavadi. Za vrhunec poletnih počitnic je načrtoval, da bosta skupaj z ženo Nancy z jadrnico obplula Nantucket in Marha's Vineyard. Uživala sta na jadralnem izletu in Doug se je počutil spočito in sveže, vendar ko se je vrnil domov, ni bil tako pri močeh kot sicer. Menil je, da ima vročino ali pa se je prehladil, zato je nekaj dni počival, potem pa šel v službo. Ker vročina ni hotela popustiti, se je odločil oditi k zdravniku. Po opravljenem običajnem pregledu se je oblekel in odšel domov v posteljo.

    Čez šest ur je zazvonil telefon; klicala ga je zdravnikova tajnica in mu naročila, da mora nujno takoj v bolnišnico. Ne vedoč zakaj gre in s strahom v srcu sta Doug in Nancy hitro spakirala najnujnejše in se odpravila v bolnišnico, kjer so ga takoj napotili na celo vrsto preiskav, med drugim so mu odvzeli tudi kostni mozeg, kar je bilo zelo boleče.

    Preiskave so pokazale, da je Doug zbolel za akutno mieloblastno levkemijo. Imel je tudi raka hrbtenične tekočine. Kmalu je začel s kemoterapijo. V prsni koš so mu vstavili Hickmanov kateter, t.j. plastično cevko v srčno dovodnico. Preko katetra je Doug dobival močna zdravila neposredno v kri, obenem pa so mu lahko odvzemali kri brez injekcijskih vbodov.

    Kemoterapija je imela številne škodljive stranske učinke. Doug se je zjutraj zbujal z želodčno slabostjo, ki ga je silila na bruhanje. Kadar je skušal kaj pojesti, je običajno vse izbruhal, kar se mu je včasih dogajalo celo petkrat na dan. Z muko je vstajal iz postelje, da se je oprhal in šel na stranišče, potem pa se je povsem oslabel in izčrpan zvrnil nazaj v posteljo. Ostal je brez las, močno shujšal, bil povsem brez volje in telesno oslabel. Lahko je le jedel, spal in s tujo pomočjo enkrat na dan vstal iz postelje, za kaj več pa ni imel moči.

    Čeprav je bila možnost, da bo ozdravel, zelo majhna, Doug nikoli ni izgubil volje do življenja. Večkrat se mu je stanje tako poslabšalo, da so zdravniki svetovali Nancy, naj postori vse potrebno in se pripravi na njegovo smrt. Doug se spominja: "Čeprav sem se počutil neverjetno grozno, nisem nikoli pomislil, da bi se vdal v usodo. Preveč zadev sem še hotel opraviti in hotel še živeti. Kadar sem pogledal svojo ženo in otroke, me je prešinilo, da si imamo še marsikaj povedati in skupaj doživeti. Odločil sem se, da storim vse, da ozdravim, pa naj stane, kar hoče."

    Po mesecu in pol hospitalizacije se mu je stanje malo izboljšalo, zato je bil odpuščen v domačo nego. Naslednjih osem mesecev je jemal citostatike doma in ob tem doživljal hude reakcije z močno vročino vred. V začetku 1983 se je vrnil v službo in vsakomesečne kontrole so pokazale, da se je rak začasno ublažil.

    Aprila 1983 je Doug spet šel na odvzem kostnega mozga. Takrat so ga izvajale le maloštevilne bolnišnice v ZDA. Postopek je obsegal bolečo punkcijo mozga iz hrbtenice: najprej se v kost izvrta luknja, nato pa se s posebnim instrumentom izsrka mozeg, ki se nato obdela s protitelesci, zamrzne in shrani. Za izvedbo celotnega postopka je z Univerze John Hopkins prišla cela skupina zdravnikov, ki so zdravnike v hanoverski bolnišnici obenem tudi naučili opravljati celoten postopek.

    V času, ko je zbolel Doug, je veljalo, da le redkokateri bolnik po drugi ublažitvi bolezenskih simptomov živi dalj kot še šest mesecev. Junija je kontrolni pregled pokazal, da se Dougu spet povečuje število rakavih celic. Oba z Nancy sta bila povsem obupana. Zdravnik jima je svetoval, naj se odločita za presaditev kostnega mozga in odsvetoval ponovno kemoterapijo, ker je bil Doug že zelo oslabel. Zdravnik je rekel Dougu, da bo celo ob kemoterapiji živel le še šest mesecev.

    Niti presaditev mozga ni obetala kaj dosti. Doug in Nancy sta se pozanimala, kako uspešna je presaditev mozga, in ugotovila, da je od približno 50 pacientov, ki so jim presadili kostni mozeg v vodilni medicinski ustanovi, živela le še peščica. Nobena izmed znanih vrst zdravljenja jima ni vlivala veliko upanja, zato ju je bilo groza, ker nista vedela, kako naprej. Po tehtnem premisleku sta se odločila, da se Doug odreče presaditvi kostnega mozga.

    Na srečanju bolnikov za samopomoč je Doug zvedel za knjigo Recalled by Life (Vstal sem od mrtvih). Opogumljena ob spoznanju, da bi makrobiotika (veležitje) morda lahko pomagala Dougu, sta se Blampiedova odpravila v Brookline, kjer sta šla na prehrambno-zdravstveno svetovanje in poslušala predavanje Michia Kushija. Doug in Nancy sta se vrnila domov in korenito spremenila prehrambne in življenjske navade. Nancy se spominja: "Odločila sva se za veležitno zdravljenje. Električni štedilnik sva zamenjala s plinskim, vso zalogo nezdravih živil sva zavrgla in nabavila vsa potrebna veležitna živila." Kmalu sta se v Kushijevem zavodu vpisala v seminar Veležitne življenjske navade in se učila veležitne kuhe pri učitelju v New Hampshiru.

    Doug se je dokaj zlahka navadil na veležitne življenjske navade, saj je takoj občutil dobrodejnost spremenjene prehrane. "Število rakavih celic se je takoj zmanjšalo in se ni več zvišalo. To me je neznansko spodbujalo pri navajanju na veležitno prehranjevanje."

    Doug si je ozdravil levkemijo in se počuti bolje, kot se je kdajkoli prej. Zdaj, osem let po postavljeni diagnozi - levkemija, je Doug prepričan, da mu je bolezen pomagala izboljšati življenje v več ozirih. "Zdaj sem boljši človek, osebnostno močnejši. Postal sem bolj dojemljiv in razumevajoč za tujo stisko, obenem pa se ne obremenjujem več z manj pomembnimi zadevami. Več časa preživljam z otroki. Redno jih objemam in jim dajem vedeti, kako rad jih imam, ter da si ne predstavljam življenja brez njih."


    Ozdravitev pljučnega raka; zgodbo Elizabeth Masters zapisala Gale Jack

    Takoj ko je Kim Bright, kuharica v connecticutski restavraciji Mother's Nature, zagledala pri blagajni kodrolaso žensko, je vedela, da je kodrolaska bolna. Ponudila ji je pomoč in ji predlagala, naj naslednji dan pride k njej na prehrambno-zdravstveno (makrobiotično) svetovanje.

    Elizabeth Masters je bila dejansko tako bolna, da je komaj še hodila in govorila. V zadnjih šestih mesecih je prestala mnogo rentgenskih slikanj, krvnih preiskav in drugih zdravniških pregledov. Pokazali so, da je imela hipoglikemijo, ledvično odpoved, kongestivno srčno popuščanje in alergijo. Zdravniki so ji predpisali zdravila, ki pa ji niso pomagala. Sama je ugotovila, da ji je slabo, če poje rdeče meso, zato ga ni več jedla in se začela prehranjevati v krajevni vegetarijanski obednici.

    Elizabeth je bila ob 12h naročena pri zdravniku, a se je odločila, da pred tem, ob 9h, obišče Kim. Upala je na čudež. Ko se je kasneje spominjala teh dogodkov, morda ni bilo naključje, da je Kim, ustanoviteljica Izobraževalnega odbora pri connecticutskem makrobiotičnem društvu, isti dan zvečer kuhala.

    Kim ji je povedala, da ima skoraj gotovo raka na rodilih in veliko raščo v desnem pljučnem krilu. Poudarila je, da se bo lahko ozdravila le s prehrano, ki bo vsebovala polnovredno žito v zrnju. Elizabeth se spomnija, da ji je odleglo, ko je zvedela za pravilno diagnozo. "Imela sem zelenkast ten kože in nagonsko slutila, da imam raka. Veležitno (makrobiotično) prehranjevanje se mi je zdelo smiselno, zato sem si želela čimprej začeti z njim."

    Vendar pa je kasneje istega dne v zdravniški ordinaciji doživela še en šok. Ko je zdravnik povedal, da kljub vsem dodatnim preiskavam in pregledom niso odkrili ničesar, sta se Elizabeth in njen soprog razburila rekoč, da sta pred tem obiskala drugega "zdravnika", ki je posumil na raka. Elizabeth se spominja: "Zdravnik se je naglo obrnil, stopil po izvide in rentgenske slike ter ugotovil, da se je zmotil. Odkril je raka na rodilih, črevesju in spodnjem delu desnega pljučnega krila. Povedal mi je, da bom živela le še štirinajst dni."

    Elizabeth se ni odločila za težko operacijo v New Havnu niti za postoperativno zdravljenje v Yaleski univerzitetni bolnišnici. Namesto tega je odpotovala domov v zvezno državo Maine. "Kljub zdravniškemu nasprotovanju sem se odločila za poskusno zdravljenje s prehrano. Dojela sem, da sem zbolela zaradi napačnega prehranjevanja, zato sem želela omogočiti telesu, da se samo ozdravi s primerno prehrano. Domov sem se vrnila z namenom, da preživim ali umrem."

    V svojih štiridesetih in nekaj letih je Elizabeth prestala marsikatero težavo. Rodila se je v Missouriju staršem, ki niso mogli skrbeti zanjo. Zato je odraščala pri stari mami. Še kot deklici so ji otekli mandlji in žrelnica, ki ji jih je izrezal krajevni zdravnik in sicer tako, da ji je čez nos poveznil zarjavelo pločevinko, v kateri je bila z etrom prepojena vata. Ko se je zbudila iz omame, so ji ponudili sladoled, a se je raje odločila za hrenovko s kislim zeljem. Navadila se je na podeželsko hrano, ki je vsebovala veliko mesa, jajc in mlečne hrane.

    Odraščala je v okolju, ki jo je zlorabljalo in zanemarjalo, saj jo je mati že pri petnajstih letih starosti nagnala od doma, zato se je Elizabeth zatekla k prijatelju. V srednji šoli se ji je razlil slepič in med operacijo so ji odstranili še ciste na jajčnikih. Od takrat dalje je imela težave z menstruacijo - pogosto je zamujala cel mesec, med čiščo pa so se izločali veliki strdki. Elizabeth se je poročila pri 20. in pri 21. rodila prvega otroka. Fantek je bil alergičen na sladkani sirup karo, ki ga je vsebovala takratna hrana za dojenčke. Imel je tudi kilo, kar je še dodatno obremenjevala njeno razrahljano razmerje z možem.

    Zakon je vzdržal pet let - Elizabeth ni natančno vedela, kaj je bilo narobe, le čutila je, da se mora rešiti iz njegovih okovov. Zaposlila se je in se navadila na zajtrk s kavo in krofi, za kosilo je običajno jedla hamburgerje, za večerjo pa sladoled.

    Pri 25. se je znova poročila in rodila drugega otroka. Imela je zelo živčno službo v letalski industriji, doma na ranču so gojili govedo in še naprej se je prehranjevala s hrano, bogato z mesom. Zakon je trajal petnajst let, čeprav so se njene zdravstvene težave nadaljevale - hujšala je, se debelila, povečal se ji je želodec, doživljala je čustvene izbruhe in povečala se ji je trebušna slinavka - za vse to je jemala različna zdravila, med drugim librium, valij, protitelesca in dobivala protialergijske injekcije. Ko je propadel drugi zakon, si je poiskala službo, ki je vključevala veliko službenih potovanj.

    Elizabeth je na sebi opažala spremembe, ki ji niso bile všeč: majhna samozavest, ki se je kazala v njeni slabi skrbi zase, čezmerni telesni teži, neobvladljivem preobjedanju in vdajanju alkoholu. Živela je v stalni naglici. Ko se je prenajedla, je tri dni manjkala v službi - ves čas je doma spala - da se ji je telo lahko opomoglo. Ob mesečni čišči jo je zvijalo od močnih bolečin, močno je krvavela, imela drisko in bila brez energije. V takem stanju je začela iskati zdravstveno pomoč in se odločila za bolj vegetarijansko prehranjevanje.

    Po dveh tednih veležitnega (makrobiotičnega) prehranjevanja je bila Elizabeth še vedno živa. V tem času je doživela obsmrtno izkušnjo, ko je videla svoje telo na postelji, njena duša pa ga je zapuščala. "To je bilo nedvoumno sporočilo iz vesolja, da imam v tem svetu določeno nalogo in da sem zdaj na pravi poti." Ko je lahko vstala iz postelje in po dolgem času spet hodila, se je vrnila v službo, vendar je po nekaj mesecih začela ugotavljati, da ji v resnici ni nič bolje, zato se je odločila obiskati Michia Kushija. Vprašal jo je, če lahko pusti službo in si sama pripravlja obroke; ni bila prepričana, da zmore pustiti službo. Ko pa je prišla na delo, je k njej prišel šef in oznanil, da je podjetje izgubilo posel, za katerega se je potegovalo, in da za Elizabeth ni več dela. S tem ko so se drugi odločili namesto nje, so ji omogočili, da se je vpisala v veležitni kuharski tečaj in se povsem posvetila svojemu okrevanju.

    Od tega je zdaj minilo sedem let. Danes je Elizabeth krepkega zdravja in živi s soprogom v zvezni državi Maine. Na Kushijevem zavodu je dokončala šolanje na 2. stopnji, v zvezni državi Maine je odprla veležitno zajtrkovalnico s prenočišči in ustanovila Makrobiotično društvo Nove Anglije. Je živ dokaz, kako zdravilni sta hrana in vera v vesolje, ter kakšno neverjetno sposobnost samozdravljenja imata telo in duša.


    Ozdravitev raka trebušne slinavke; zdravnik si je ozdravil neozdravljivo bolezen

    V 74. letu starosti je zdravnik dr. Hugh Faulkner zvedel, da ima neozdravljivega raka na pankreasu in da bo živel le še tri mesece. Oprijel se je makrobiotike kot izhoda v sili in se čudežno ozdravil. Danes je dr. Faulkner star 79 let, počuti se tako zdravo in pri močeh, kakor se je počutil v mladosti. Svojo čudežno ozdravitev je ob pomoči soproge Marian, medicinske sestre, opisal v knjigi Physician Heal Thyself (Zdravnik, ozdravi se!).

    Radiolog se je zdolgočaseno lotil priprav na še eno, verjetno nepotrebno slikanje z ultrazvokom. Nenadoma se je med slikanjem zdrznil in se pozorno zazrl v del slike, ki je prikazoval mojo trebušno votlino. Ni povedal, kaj je ugotovil, temveč je vstal in odšel in sobe. Ko se je vrnil, mi je naročil, naj grem takoj nazaj k svojemu zdravniku. Slednji mi je povedal, da je radiolog odkril v predelu trebušne slinavke tvorbo, ki je skoraj gotovo rakava. Svetoval mi je takojšnjo operativno odstranitev tvorbe. Vedel sem, da mi je v vsakem primeru preostalo le še nekaj mesecev življenja, če grem na operacijo ali ne. Opravil jo je moj lastni zdravnik, ki je bil tudi kirurg. Na sprednjem delu trebušne slinavke mi je izrezal tumor, ki je bil velik kot pomaranča.

    V pričakovanju smrti se je dr. Faulkner prijavil v hospic v okolici Londona, takrat pa mu je šijacni maser priporočil, naj poskusi z veležitjem (makrobiotiko).

    Kot večina ljudi sem tudi jaz rad jedel sem in tja malo mesa, perutnine, veliko jajc, zelenjavo, osiromašene testenine, črn kruh, redno sem užival sladkor, čokolado, sladkarije in vsak dan popil več skodelic kave.

    Moja začetna veležitna prehrana je obsegala rjav riž, kuhan v ekonomloncu, riž z ječmenom in s proseno kašo, dušeno, kuhano ali parjeno zelenjavo, stročnice, temeljito skuhane z zelenjavo (da se je oboje razpustilo in zgostilo kot kakšna enolončnica ali gosta juha) ter zelenjavne juhe, začinjene z algo vakamo in misom*.

    Jedel sem tudi druge alge, potem slano-kisle vložene umeboše**, sojin sir tofu, rezance iz polnovredne pšenične moke in dvakrat na teden kuhano sadje (kompot). Uporabljal sem najrazličnejše začimbe in polivke. Pil sem v glavnem izvirsko vodo ali bančaj, skuhan iz praženih vejic čajevca. Odsvetovalo pa so je vsakršno meso, perutnino, mlečno hrano, jajca, sladkor, alkohol, trgovske začimbe, kekse in osiromašena (rafinirana) živila.

    Prehod na veležitno prehranjevanje ni bil težaven. Kuhanje je bilo zadnjih petnajst let moj konjiček, zato sem veležitno pripravljanje obrokov sprejel kot zanimivo novost.

    Oba s soprogo sva se odločila, da se veležitnih prehrambnih in življenjskih navad drživa čimbolj dosledno. Nedvomno me je k tej odločitvi spodbudil tudi napovedan skorajšnji bridki konec. Odločil sem se, da telesu vsekakor omogočim, da se upre raku, če veležitje to omogoča. Naj povem, da niti približno nisem verjel v učinkovitost veležitja, zato mi je neizmerno pomagala Marianina odločenost in pripravljenost, da oba upoštevava veležitna priporočila.

    Verjetno pa je bilo najpomembnejše dejstvo, da sem se že po dveh ali treh tednih veležitne diete počutil vse bolje in bolje ter bil tako poln življenjske moči kot že dolgo ne.

    Prišel je sin Tim, sicer radiolog na Norveškem, in bil zelo zaskrbljen nad mojim zdravstvenim stanjem. Ker se je izšolal v duhu zahodne medicine, je sprejel uradno medicinsko napoved verjetnega poteka in izida bolezni. Čeprav se je strinjal z najino odločitvijo, da poskusiva z veležitjem, je slednje nedvomno štel za prazno upanje.

    Pri vsem tem je bil najpomembnejši občutek, da sem se počutil vse bolje in bolje in da sem počel nekaj, kar mi je vlivalo upanje, da bo telo premagalo raka - kljub napovedim šolske medicine, da kaj takega ni mogoče.

    V južni Franciji sem prvič poslušal predavanje Michia Kushija. Je očarljiv in prepričljiv človek, ki pa ne želi biti nikakršen guru ali svetnik. Njegova soproga Aveline je v živo prikazala pripravljanje obrokov. Je zelo majhna in zabavna gospa, v svojih šestdesetih, ki pa jih izjemno dobro skriva.

    Z Marian sva se srečala z Michiom. Poslušal je povzetek moje zdravstvene zgodovine - bilo je točno dva meseca po postavljeni diagnozi. Zelo pazljivo me je gledal v obraz in oči ter mi pretipal trebušno votlino. Vprašal sem, če mi veležitje lahko pomaga ozdraveti od raka. Odgovoril je: "Ne more, lahko pa vam pomaga vaše telo."

    Nato mi je dal precej prehrambnih navodil, ki jih je njegova pomočnica sproti zapisovala, ko jih je Michio podrobneje razlagal. Večinoma je vse napisano v Michiovi knjigi The Cancer Prevention Diet***. Priporočil mi je prehrano, ki vsebuje 50-60 % polnovrednega rjavega riža in drugo polnovredno žito v zrnju, dobro kuhane stročnice, hitro kuhano svežo sezonsko zelenjavo (če le možno, pridelano sonaravno, in ki izvira iz okoliških krajev). Michio je poudaril, da je zelo pomembno, da se vsak grižljaj temeljito prežvečim, da redno telovadim, se gibljem na svežem zraku, pijem svežo vodo in grem enkrat tedensko na šijacno masažo.

    Knjiga Physician Heal Thyself in druge makrobiotične knjige se dobijo v trgovini Kushijevega zavoda, naročajo pa na telefon +1-800 645-87-44.
    ----------
    * miso je kvašena (fermentirana) mazava zmes iz soje, vode in soli; vsebuje veliko dobrodejnih drobnoživk in izboljšuje prebavo; poleg soje lahko vsebuje tudi žito; najbolj znane vrste so ječmenov, rižev in čisti sojin miso - prevajalčeva opomba
    ** umeboša je vrsta marelice (lat. prunus mume) - pr. op.
    *** knjiga je prevedena v srbohrvaščino in hrvaščino z naslovom Ishranom protiv raka; izdala sta jo Rad, 1987, Beograd, in Biovega, Zagreb, 1997 - pr. op.


    Rak na maternici; napisala Gladys Abeashie

    Konec marca 1989, po več mesecih občutnega pešanja življenjske moči in hujšanja, so zdravniki v Gani, kjer živim, ugotovili, da imam rakave rašče na maternici, natančneje na materničnem vratu in jajcevodih. Simptoma sta bila izostanek mesečnega perila in okužba rodil. Ob spoznanju, v kakšnih nenavadnih težavah sem se znašla, sem se zgrozila. Zato sem rekla ginekologu, da sem zaradi svoje bolezni duševno razrvana in čustveno nestanovitna. Zahtevala sem, da mi pove vse, kar bo odkril. Pristal je na mojo zahtevo, ker je uvidel, da sem take vrste človek, ki mora vedeti, s čim ima opraviti, da položaj do neke mere sam nadzira oziroma vsaj razume svoje težave. Zdravnik je držal besedo.

    Ker je tumor začel ovirati delovanje drugih organov v trebušni votlini, mi je pretilo stradanje. Raščo bi mi morali odstraniti s kirurškim posegom, toda operacija ni bila izvedljiva, ker je tumor preraščal življenjsko pomembne telesne organe. Zato sta mi kirurški ginekolog in patolog operativno speljala trebušne organe okrog rašče in pod njo, da je črevesje lahko delovalo. Med okrevanjem me je ginekolog opozoril, da operacija ni odpravila osnovne težave. Obzirno, z blagimi besedami, mi je povedal, da ne bom več dolgo živela, in obvestil mojega soproga, da mi je preostalo le še nekaj tednov ali mesecev življenja.

    Rešil bi me lahko le bog. V povprečju ženska, potem ko ji zdravniki odkrijejo raka na maternici, živi še štiri do šest mesecev. Zato sem, ko so me odpustili iz bolnišnice, šla domov umret.

    Dokler nista nekega dne moj mož in dr. Ofei prinesla domov glasilo z naslovom One Peaceful World (Zedinjen miroljubni svet), v katerem je bil članek Macrobiotics for Personal and Planetary Health (Veležitje za osebno in planetarno zdravje). Tam je bilo veliko novic o zdravju in načinih, kako si človek lahko pozdravi kakršnokoli bolezen ali obolenje - ne sme izgubiti upanja in uživa naj hrano, ki zdravi. Takrat mi je dr. Ofei obširno razložil, kaj je veležitna prehrana in kako svetuje svojim nekdanjim bolnikom, da svoje življenjske težave rešujejo s prehrano. Kmalu nato sva ga s soprogom obiskala v njegovi pisarni v Makrobiotičnem središču v Legonu. V centru je bilo veliko ljudi, med njimi tudi dojenčki in doječe matere. Sprva nisva verjela, da nama dr. Ofei resnično lahko pomaga s prehrambnimi nasveti, toda neka najina dobra znanka si je z njimi pozdravila močno krvavenje. Odločila sva se, da je bolje storiti nekaj kot nič.

    Dr. Ofei mi je predpisal strogo dieto, ki je ustrezala mojim zdravstvenim potrebam; pozneje, čez nekaj mesecev, pa mi je predpisal že bolj raznovrstno. Predpisana prehrana mi je zelo ustrezala, zlasti pa sta me krepila rjavi riž in zelenjava. Ugotovila sem, da so žita, ki sem jih jedla vsako jutro za zajtrk, zelo hranljive. Tako sem se enajst mesecev po operaciji lahko znova vključila v svojo skupino in začela tudi telovaditi.

    Zdravnik in drugo medicinsko osebje so osupnili nad dejstvom, da sem pet let kasneje še vedno živa in dobrega zdravja. To pač ni v skladu z zdravstvenimi učbeniki, ki navajajo, da v povprečju le 0,8 % žensk preživi kakršnokoli obliko neodkritega raka na maternici.

    Za mojo ozdravitev so zaslužni predvsem Alex Jack, Michio ter dr. Ofei in zelo sem jim hvaležna. Menim, da sem si splošno zdravje okrepila prav z veležitno prehrano, tako da je moje telo samo poskrbelo, da se rakave novotvorbe niso razširile tudi na črevesje. Včasih me ljudje od drugod sprašujejo, kako bi se začela prehranjevati, če bi jutri popolnoma ozdravela. Vedno jim odgovorim le, da božji oče pomaga Michiu, Alexu Jacku in dr. Ofeiju uresničevati zedinjenen miroljubni svet, zato bi se v vsakem primeru še naprej prehranjevala veležitno. Naučila sem se namreč kuhati po veležitnih načelih in ugotovila, da je tako pripravljena hrana okusna in obenem tudi zdrava.

    Ravno zdaj, ko pišem pričevanje, so člani moje skupine na skupinskem srečanju v cerkvi v Džasminu, od koder vas pozdravljajo.


    Kronična utrujenost; napisala Lucy Burdo

    Ko sem odraščala, nisem nikoli zbolela in v svojih najstniških letih sem navdušeno igrala nogomet, tekla na smučeh, plesala, se ukvarjala z gimnastiko in se veliko gibala na prostem. Pred šestimi leti, ko sem se vpisala na fakulteto in sem komaj še zmogla vsakodnevne plesne vaje, sem vedela, da je z mojim zdravjem nekaj hudo narobe. Kljub svoji odločnosti, da prisilim telo k delovanju, sem večkrat komaj uspela ostati pri zavesti zaradi oslabelosti, vrtoglavice, dolgotrajne vročine in razbolelega grla.

    Bolezenski znaki so se počasi množili. Že kot srednješolki so mi otekli mandlji, ki nikakor niso hoteli ozdraveti, pa naj sem jemala še toliko vitamina C. Vedno pogosteje mi je otekalo grlo, dobivala sem vročino in imela vse manj energije. Obiskala sem homeopata in kiropraktika, ki sta mi malo omilila zdravstvene težave, toda na splošno se mi je stanje še vedno slabšalo. Vse to pa ni bilo nič v primerjavi s popolnim zlomom mojega zdravja v januarju 1990.

    Po prvem tednu novega semestra na fakulteti nisem imela več niti toliko moči, da bi zjutraj lahko vstala iz postelje. Morala sem pustiti šolo. Ponoči sem imela kar naprej vročino in se močno potila. Ko sem dopoldne prišla toliko k sebi, da sem okrog 11h lahko vstala, sem si komaj zmogla pripraviti obrok hrane. Šla sem k svojemu zdravniku, ki me je pregledal in ugotovil, da ni bilo z mojim telesnim zdravjem nič narobe. To je sklepal samo po tem, da nisem potrebovala invalidskega vozička. Torej bi se morala sprijazniti s tem, da sem brez energije in da ne morem nič delati. Edino, kar mi je lahko svetoval, je bila odstranitev oteklih mandljev. Vendar pa mi je med nadaljnjim pogovorom omenil, da sem imela celo vrsto bolezenskih znakov, ki kažejo na sindrom kronične utrujenosti in da bi mi morda lahko pomagalo alternativno zdravilstvo.

    Eden od izvajalcev alternativne medicine, h kateremu sem šla na zdravstveno svetovanje, mi je naredil "analizo živih krvničk" v kapljici sveže krvi, ki mi jo je vzel iz prsta. Menda je táko preverjanje zdravstvenega stanja zelo priljubljeno na Japonskem in daje popolno sliko o kakovosti krvi in celotnem zdravju. Ko se je na videoekranu, ki je bil priključen na mikroskop, izostrila slika mojih krvnih celic, se je zdravnik obrnil k meni in vzkliknil: "Ne vem, kako vam uspeva, da sedite tukajle. Pokonci vas drži samo še vaša volja!" Imela sem malo belih krvničk (levkocitov), bile so slabo izoblikovane in umirale so skoraj takoj zatem, ko so nastale. V krvi sem imela toliko strupov, da so levkociti, ki sicer varujejo telo pred strupi tako, da jih požirajo in odvajajo iz telesa, razpadali zaradi preobremenjenosti in svoj strupeni tovor stresali nazaj v vzorec krvi, ki sva ga opazovala.

    Nato sva preverila stanje rdečih krvničk (eritrocitov). Tudi teh je bilo malo in bili so slabo izoblikovani. Razen tega so se skoznje vlekli velikanski kosmi plesnivih pen. Moja kri ni zmogla opravljati svojega dela in bila sem zelo slabo odporna proti boleznim.

    Odšla sem z mislimi, polnimi živih slik o oslabljenih krvnih ploščicah in neizoblikovanih rdečih krvničkah ter do zob oborožena z vsemi vrstami zdravil za izboljšanje odpornosti in okrepitev krvničk. Dobila sem tudi kitajska zelišča, jetrno olje morskega psa ter homeopatsko zdravilo proti škodljivemu sevanju in okoljskim strupom. Vse to naj bi bil navdih za potrebno miselno in duševno moč za ozdravitev.

    Na srečo mi je mama mojega fanta dva tedna pred tem poklonila za božič in hanuko prehrambno-zdravstveno svetovanje pri makrobiotičnem svetovalcu. Njegovo svetovanje mi je pokazalo pot do zdravja in me rešilo, kakor se je pokazalo kasneje. Ko sva se s fantom peljala v Massachusetts, mi je notranji glas pravil, da je to priložnost, da si ustvarim celovitejšo sliko o svoji bolezni. Obenem sem tudi vedela, da če tokrat ne pridem do dna svojim zdravstvenim težavam, morda nikoli ne bom izvedela, kako lahko ozdravim. Simptomatska zdravila mi niso več pomagala; morala sem priti do srčike svoje bolezni, ugotoviti njene korenine in vzrok ter se ga lotiti.

    Za vse moje najljubše jedi, ki sem jih naštela svetovalcu in ga spraševala, če spadajo v vsakodnevno veležitno prehrano, mi je potrpežljivo odgovarjal: "Ne." Spoznala sem, da v veležitno (makrobiotično) prehrano ne spadajo paradižnikova omaka, pivski kvas, čokolada, sladoled niti na žaru popečen sendvič s sirom. Ko sva se s fantom poslavljala od svetovalca, sem na poti do vrat začutila, da sem čisto brez energije, zato mi je svetovalec za okrepčilo ponudil preprosto kroglico sveže kuhanega riža. Kadar sem bila obupana, se običajno nisem zadovoljila s krepčilnim prigrizkom. Običajno sem segla po čokoladi ali piškotih, čeprav mi je notranji glas govoril, naj ne počnem tega. Ne morete si predstavljati, kako presenečena sem bila, ko sem po zaužitju riževe kroglice začutila, da se mi je začela energija počasi in enakomerno vračati.

    Domov sem se vrnila polna radovednosti glede nove prehrane in skuhala sem si prvi veležitni obrok: čičeriko, kratkozrnat rjavi riž, začinjen z umebošino kremo, in kuhan brokoli. Med jedjo sem okrog glave občutila nekakšno čisto energijo, kot če bi skozi gosto meglo name posijalo sonce. Temu ne bi posvečala pozornosti, če mi ne bi fant rekel: "Lucy, morda se sliši čudno, toda pravkar sem okrog glave občutil obilje energije, kot da se je razblinila megla in me je obsijalo sonce."

    Pozdravljena, umeboška! Opisana izkušnja z veležitnim obrokom je nagovorila nekaj globoko v meni in takrat sem se nekje globoko v duši zavedla, da bom do konca življenja pristaš makrobiotike. Ker sem še mlada in je vse življenje še pred mano, sem se odločila, da si bom dovolila blag in počasen prehod na veležitno prehrano. Za zajtrk in kosilo sem si privoščila zelo preprost, dobro kuhan veležitni obrok, medtem ko sem si pri večerji dajala duška. Večere sem preživljala v restavracijah s štirimi zvezdicami, kjer sem si privoščila raznovrstne jedi, med drugim tudi sadne torte, kremne rezine s kakavovim nadevom, zajca v smetanovi omaki ter makarone in sir. Ko sem se tri tedne kasneje enostavno zgrudila od onemoglosti, sem se že začela preusmerjati na novo pot in prehranjevanje, ki sta bila moja rešitev, saj sta mi ohranjala telo in s tem mojo dušo.

    Privzela sem stališče, da je ozdravitev izčrpavajoče bolezni najpomembnejša stvar v mojem življenju in da se moram povsem osredotočiti nanjo. Zdaj, ko sem vedela, kaj moram početi za boljše počutje in ozdravitev, sem bila pripravljena storiti vse. Tako sem se odločila, ker nihče ni mogel namesto mene plačevati mojega davka. Odrekla sem se sladkorju (to je bila ena najtežjih sprememb v mojem življenju, a to je že druga zgodba) in se tri mesece hranila s kuhanim rižem, tofujem, zelenjavo in stročnicami. Na začetku, ko sem se odrekla sladkorju in vsak dan doživljala dobrodejnost večje notranje energije, so me močno mikali piškoti, sladoled in krofi z borovničevim nadevom. Zavestno sem se odločila, da ne bom jedla sladkorja, ker mi je bilo povsem jasno, da drugače naslednje jutro ne bom mogla vstati iz postelje ali pa bom ves dan čisto brez moči. A novemu občutku jutranje spočitosti se nisem bila pripravljena odreči za nič na svetu. Včasih sem, zavedajoč se, da si še ne znam skuhati zdrave slaščice, kar obstala na mestu in se zjokala.

    Spomnim se, kako sem se po približno dveh mesecih veležitnega prehranjevanja počutila 20 minut resnično dobro. S prijateljema sem šla teč na smučeh in v želji, da ne bi izpadla kot mevža, sem se poganjala za njima, vendar negotova, ali bom zmogla naslednjih deset metrov. Povsem iznenada me je preplavil val ugodja, ki je privrel iz notranjosti telesa. Vsa iz sebe sem se ustavila ter vzhičena povedala prijateljema, kaj sem občutila. Po vsej potrtosti, stalnem občutku nemoči in obupanosti, da telesno nisem sposobna niti za normalno življenje, me je tako počutje presenetilo ter napolnilo z brezmejnim navdušenjem. Skušala sem si predstavljati, kako bi bilo, če bi se tako počutila ves čas. In danes se.

    Pot je bila sprva naporna, veležitja pa ključ do nje. Ko sem se naveličala kuhanega riža, kuhanega brokolija in kuhanega tofuja, sem se vpisala v kuharski tečaj in si kupila kuharsko knjigo. Jedi so se prenovile, postale so zanimive in pripravljala sem jih z domišljijo. Zdravje se mi je počasi izboljševalo, pot okrevanja pa je bila ovinkasta in posuta s trnjem.

    Ker sem se svojih težav lotila celovito ter se zdravila tudi čustveno, umsko in duševno, sem za hitrejše okrevanje redno obiskovala tudi kiropraktika in hodila na krepilno masažo. Prevzela sem odgovornost zase na vseh navedenih področjih in ugotovila, da se dopolnjujejo in dobrodejno vplivajo tudi na druga področja. A temelj mojega novega odnosa do vseh stvari in novih življenjskih navad je makrobiotika.

    Danes jo razumem kot življenjske navade, ki mi omogočajo prejemati energijo iz vsega okolja, ne le iz hrane. Srečna in iz srca se ji zahvaljujem, da mi je omogočila odločilno vplivati na svoje zdravje in s tem na svoje življenje.


    Ozdravitve raka, ki so dale misliti medicini, in pričevanja o ozdravitvah (2. del)

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • Mitja Fajdiga
  • Kushi Institute Newslet...
  • The Kushi Institute
  • Carbondale Center for M...
  • The Kushi Institute of ...
  • duvall@acadia.net.
  • Ozdravitve raka, ki so ...
  • Več od avtorja Pozitivke
  • Več s področja * Zdravje, gibanje in bivanje

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Trackback

    Trackback URL for this entry: http://www.pozitivke.net/trackback.php/20040321173347407

    Here's what others have to say about 'Ozdravitve raka, ki so dale misliti medicini, in pričevanja o ozdravitvah (1. del)':

    Vertical Horizon download from Vertical Horizon download
    Tracked on torek, 29. avgust 2006 @ 08:04 CEST

    Tommy Lee mp3 from Tommy Lee mp3
    desc [read more]
    Tracked on četrtek, 31. avgust 2006 @ 08:10 CEST

    Phil Collins CD from Phil Collins CD
    desc [read more]
    Tracked on ponedeljek, 4. september 2006 @ 13:56 CEST

    Some Large Employers Contract Directly With Medical Groups To Reduce Health Care Costs from deals with medical
    have begun "cutting the middleman in heath insurance" and have "signed direct-contracting [read more]
    Tracked on ponedeljek, 4. september 2006 @ 18:06 CEST

    blacks and blondes
    hot blonde busty blondes in thongs concrete blonde [read more]
    Tracked on torek, 5. september 2006 @ 14:17 CEST

    CIBER Authorizes $6 Million Buyback from $6 million of
    Inc. (NYSE: CBR) today announced its Board of Directors has authorized the purchase [read more]
    Tracked on sreda, 6. september 2006 @ 05:36 CEST

    Ozdravitve raka, ki so dale misliti medicini, in pričevanja o ozdravitvah (1. del) | 0 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2021 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 2,16 seconds