Po zlati cesti v modro prihajaš tih,
razpet med morjem in omamo,
iz polzastrtih ustnic v tvoj dih
šepečem nežno: "Vsa sem s tabo".
Sva razcvetje majskih listov ujeta v vetru,
sva žlahtni plamen ujeta v vezenino,
sva žejni pesek in rubin v prelesju,
sva nektar mladosti, ujeta v tišino.
Sva eno, ko poljubljam ti obraz,
dlani drse v preludiju najnih čutov,
zrcali v valu se ujetega trenutka kras,
odsev veselja v odtenkih tisočerih upov.
V tvojem templju bom, ko ozeleni borovje,
navdih goreč, žarek sonca, topla dlan,
morje v medškolčju, spomini najni v satovju,
med grebeni skal korala, rdeči cvet izbran.
K zatonu zlatem v modro odhajaš tih,
med srebrnimi metulji in cvetočo mandarino,
veter z obrežja šepeta v tvoj dih:
"Odpluj na morje! Poglej to jutranjo sinjino".
Tatjana Malec
|