Bliža se praznični čas, ko bodo nekateri ljudje svojo notranjo praznino nadomestili s pokanjem petard. Zakaj sodobni "bombaši" uživajo v metanju petard, če je le mogoče mimoidočim ljudem pod noge? S tem doživljajo veličino svoje "ne"moči v agresivnosti, ki se hoče dvigniti nad pomen praznikov. Gre za povzročanje hrupa, straha, nereda, notranjo predrznost in razbremenjevanje napetosti tistega, ki s petardami vznemirja ljudi in živali.

Nocoj sem slišala prvo pokanje petard in neusmiljeno cviljenje prestrašenih psov. Spominjam se dogodka pred leti, ko je v večernih urah po slabo razsvetljeni ulici stopicala starka in lovila ravnotežje po razmajanih kamnitih ploščah. Tedaj so ji mladostniki vrgli pod noge petardo, starka je padla in metalci petard so se razbežali. Stopila sem k njej in ji pomagala, da se je dvignila na noge. Vsa je drgetala od strahu in groze. Bila je v šoku, imela je ranjena kolena in dlani. Jaz sem jo pospremila do njenega doma in počakala, da se je potolažila. Rekla mi je, da v decembru ne bo več stopila na ulico, ker se boji nasilnežev s petardami in da komaj čaka, da bo praznikov konec.



Bistvo notranje praznične praznine nasilnežev je petardiranje in s tem agresivno poseganje v duševni mir drugih in onemogočanje notranjega doživljanja praznikov miroljubnim ljudem. Pri tem dejanju gre za temeljni odziv notranje praznine nasilnežev. Če uporabimo hrup in pok kot mero praznovanja, je doseženo razelektrenje nevrotičnosti in povzročanje nasilja nad drugimi. Pokanje je sestavljeno iz notranjih elementov, nima krvi, nima dihanja in nima duše. Gre za nasprotje med duhovnostjo in materio ter za nasprotje med subtilnim in grobim dejanjem. Pri teh nasilnežih gre za ujetost v mrežo niča, za substanco stvari in samozadovoljitev, ki je v nadomestilu prazne notranjosti pok, hrup in povzročanje strahu. Lahko bi rekli, da gre za komplementarnost niča duše, za topost občutenja in zakrnelost duhovnosti. Ti ljudje ne morejo v zadovoljstvu samopoglobitve vase, v tišini in ljubezni preživeti praznikov v njihovi posvečenosti. Praznično stanje na ulicah in trgih, ko neusmiljeno pokajo petarde, je bolezenska podoba psihonevroze, kriza specifične človeške višine, človekove simboličnosti v smislu praznovanja in kriza vrednot, kar vse se kaže kot strahotni bivanjski vakum in nesposobnost občutenja razodetja božičnega miru. Močnejša kot je luč praznikov, ostrejša je tudi senca takega motečega praznovanja, ki se praznično očiščuje sprevrženo v slabost.

Piše: Tatjana Malec

Ponovna objava.