Odkod si, če ne zrcalna slika sorodne duše.
Srce veli: odpluj med molčeče brazde, odpluj
po vijugah in brzicah njenih vrstic,
skoz valovanje in hrepenenje pričakovanj,
s katerimi je utemeljeno tvoje upanje.
Trajno mi najljubša prijateljica,
krmarka na čolnu z belimi jadri,
čudodelka in svetinja na čolnu odrešitve,
močnejša od prijateljevega svarila.

Slišim te govoriti z glasom nepotešenih besed.
Iz tebe prihajajo v srce in se tam zasidrajo.
Z zagonom moči ugnezdijo občutek za zavestno mišljenje,
kakor dodatek prijateljeve dobrotljivosti.
Besede, ki zmanjšujejo razdaljo med resničnostjo in močjo besede,
ki porajajo ponosna čustva in modra sporočila sprejemam
s tvojo izkušnjo, iztreznenjem in dvomom skoz napetost, zaplet in rešitev.



Mi prijateljsko sporočaš in z menoj kramljaš.
Navdušuješ me, očaraš in zapuščaš samo.
Prihajaš naproti in se k meni namenjena
udobno zlekneš na moje roke. Me vodiš,
me malo osrečiš in vzemiriš.
Učiš me razumeti, zdaj vznesena, nato spoštljivo diskrena obmolkneš,
nakar se spet oglasiš z uporno silo.

Tvoj svet je ves žareč ob meni.
Spletaš čudovite trenutke okoli mene
in v meni zapuščaš govorico sestrinih znamenj
Nabita s premišljujočo snovjo vznemirljivih besed si obetajoča v rešitvah,
pravična in spretna vodnica, žeja in odžeja samotnosti, neokrnjena misel prihajajoča od zunaj,
skoz mrak moje domišljije, izpolnjeno poželenje po duhovni svetlobi.

S simbolično in skrivnostno pramaterinsko govorico mi sporočaš zgodbe
z glasom prihodnih pričevanj, za mnoge odvečna in nekoristna.

Mir želim tvojim besedam, ki me iščejo in
posteljejo ležišče mojega duha in so na razpolago duši.
Črke in liste, vklesane v tvoje prsi jemljem resno, so besede napolnjene s svetlobo z Gore Sinaj. Odstani pri meni, da se bom ob tebi rodila.

...o0o...

Tatjana Malec