(ponovna objava)

Zelo preprosto se je izgubiti v iluziji tega, kako stvari izgledajo. Ko verjamemo, da smo ta telesa, te misli in te izkušnje, to omeji našo percepcijo realnosti in našo percepcijo nas samih kot utelešenja Božanske Milosti.

Da bi se prebudili v realnost Boga, to od nas zahteva, da se odpovemo vsem osebnim stvarem. Ko je um zaposlen in se človekova realnost vrti okoli osebne izkušnje življenja (moja služba, moja družina, moja pot itd.) ni možno zaznati, kaj leži za tem. Ne moremo začutiti toka Milosti, ko je um zaposlen in se poistoveča z osebno eksistenco. Saj percepcija ločenega obstoja samodejno izloči posameznika iz izkušnje Milosti. Zaznavanje ločenega obstoja posameznika izloči iz izkušnje Božje prisotnosti.

Milost teče neprestano. Milost je popolnoma poštena, popolnoma dobronamerna in vseprisotna. Ko je človek prebujen, je edina izkušnja neprestan tok Milosti, ki nima nič opraviti s katerokoli osebo. Kot tok, Milost teče tja, kjer je dovoljena. Milost teče tja, kjer ni preprek, ter izbira pot najmanjšega odpora, Milost teče, kjer ne obstaja nihče, ki bi jo oviral. To je razlog da, ko 'spustite in prepustite Bogu' (let go and let God), pričnete opažati sinhronost v vašem življenju in dogodkih, ki se zgodijo spontano in iztečejo popolno, brez vnaprejšnjega načrtovanja. Ko opustite idejo 'jaza', se razkrije realnost Boga.



Vsakič, ko se v svojem življenju srečate z oviro, ki prinese bolečino in konflikt, je to znak, da se vam odvzema nekaj, s čimer ste se osebno poistovetili. To se bo dogajalo, dokler se ne osvobodite vse napačne identitete. Vi niste ta individualna oseba, ki jo zaznavate kot sebe. Nimate osebne poti. Najbližja pot osebni poti, ki obstaja, je zaporedje izkušenj, ki vas vodi k odkritju, da sploh nikoli ni bilo poti ali ločene osebe, ki bi morala slediti poti. Ta napačna identiteta ustvarja našo ločenost in nas veže v strah.

Z vsako mislijo, ki jo imate iz zaznavanja individualnosti, pošiljate 'energetska navodila', ki vesolju sporočajo, da se morate širiti. Kot otrok v peskovniku, ki želi kanglico in lopatko, da bi bil njegov čas, preživet v peskovniku, bolj prijeten. Ker je tako vezan na peskovnik, ne vidi onstran njega in se upira staršem, ki se mu dobrikajo, da bi raziskal še preostali park. Končno, v poskusu da bi ga prisilili preko njegove varne meje peskovnika, starši odklonijo, da bi mu dali kanglico in lopatko, kar pri otroku povzroči izbruh jeze, jok in kričanje, da njegove potrebe in želje niso izpolnjene. Ker sta starša ljubeča in želita, da bi sam odkril, da mu je na voljo dosti več, trdno odklanjata, da bi mu dala kanglico in lopatko in končno se otrok odpravi iz peskovnika, da bi ju našel sam. Ko stori to, odkrije ves park, v katerem se lahko igra. Tu so gugalnice, tobogani, vrtiljak in drugi otroci, s katerimi se lahko igra. Če bi pogledal nazaj k peskovniku, bi se smejal in vprašal, zakaj je sploh hotel kanglico in lopatko!

Bog je takšen, ljubeč, a trdno nam odteguje vse, za kar mislimo da želimo ali potrebujemo, dokler smo v 'peskovniku' naše osebne izkušnje ločenosti. To izkušamo kot bolečino in strah, ko se naša življenja spreminjajo in nam ni dovoljeno, da bi imeli svoje 'varnostne blazine', ki so nas držale v naši omejeni in vezani individualni zaznavi nas samih. Šele ko smo prisiljeni iz peskovnika, neposredno odkrijemo, da nam je na voljo toliko več, da si tega sploh nikoli nismo mogli predstavljati. Zato se zdi, da Milost ne teče v naših življenjih. Zato izkušamo pomanjkanje in strah, ker se oklepamo peskovnika in nismo odkrili, kaj je onstran njega. Ko opustimo varnost naše osebne identite, odkrijemo, da smo svobodni. Odkrijemo, da smo Milost sama.


*priletelo po e-pošti