Od zmeraj sem misli, da bo moje življenje za javnost ostalo povsem anonimno in ko bom umrl, tega nihče ne bo niti opazil.
Potem me pa kar naenkrat poiščejo in vstopijo v moje življenje novinarji nekaterih revij kot Jana in nekaterih televizij, celo hrvaške televizije. Ko jim pojasnim, da je takih kot sem jaz pri njih na desetine in da to, kar jaz počnem ni nič posebnega, mi dajo malo mir, nato pa me ponovno pokličejo in prosijo, če lahko vseeno pridejo, ker oni hočejo prav mene.



No ja si rečem, naj bo, si bomo pa skupaj malo ogledali Postojno in pridejo. Pet jih je. Hitro premostimo komunikacijske ovire, dan mine kot bi mignil in na koncu nekdo reče: Bilo je zares prijetno z vami sodelovati, kot bi se poznali že od prej.

In jaz se nasmehnem in v sebi rečem, kdo pa pravi, da se ne… Del intervjuja bo objavljen v torek 4. februarja zvečer ob osmih na prvem programu hrvaške televizije in če imaš čas, te povabim, da si ta intervju ogledaš. Trajal bo itak samo nekaj minut.

Po tem pa me je poklical še gospod Silvo Teršek z radia Slovenija in tudi želel z mano narediti intervju. Zakaj pa ne, sem si rekel, zakaj ne bi povedal ljudem kaj lepega iz dna svojega srca, ko pa imam to čudovito darilo mojstrovega Samospoznanja, ki mi to omogoča.
Inervjuje gospoda Terška sem že večkrat poslušal in njegov način spraševanja svojih gostov mi je bil všeč. Zato, ker nekako on ne daje prostora blefiranju svojim gostom. Ena ura najinega klepeta je minila kot bi mignil in gospod Teršek je na koncu dejal, da se bova verjetno še videla. Verjamem.
Med pogovorom mi je zastavil zanimivo vprašanje, ali se čutim umetnika? Brez odlašanja sem mu odvrnil: »Da«

Vsak človek, ki ustvarja zase iz notranje potrebe je zame umetnik, čutenje lastnega srca pa je zame umetnost vseh umetnosti.

Posnetek intervjuja bo na sporedu v nedeljo 2. februarja na prvem radijskem programu ob petih in te seveda tudi vabim, da mu prisluhneš in morda kaj pokomentiraš na tale članek…:)

Spomnim se pred mnogimi leti, ko sem svoje pesmi pokazal neki literarni kritičarki, mi je svetovala naj se preneham ukvarjati s poezijo, češ da je moj stil v katerem se »kao« delam kot da nekaj vem slab in v literaturi nezaželen. Ona že ve.

Hvala bogu, da sem vedno pisal samo zase in to še vedno počnem. Pred nekaj leti sem začel pisati tudi v angleščini. Danes moje pesmi na internetnih straneh www.enjoyinglife.org bere vsak dan nekaj tisoč ljudi in kar nekaj ljudi iz vseh kontinentov je, ki so mi zatrdili, da sem njihov najbolj priljubljen pesnik na teh straneh.

Eden od njih me imenuje celo gospod Hvaležnost na kar sem ponosen. Res brez darila, ki mi omogoča čutenje lastnega srca, brez darila mojstrovega Samospoznanja, ne bi bilo od vseh teh pesmi prav nič.

Naj se vrnem na intervju objavljen v lanski 49 številki revije Jana na strani 31. Pri nekaterih znancih je dvignila kar nekaj prahu, češ da sem se slabo predstavil, neka druga znanka je opazila, da imam izbuljene oči, neka bralka pa me je poklicala in rekla, da so jo k branju članka pritegnile ravno moje iskrene oči…

Ko sem bil majhen so me spraševali, kaj bom postal ko bom velik. Bilo mi je nerodno, ker nisem vedel odgovora.
Odgovora nisem dobil niti v gimnaziji, niti na pravni fakulteti, oziroma Višji šoli za socialno delo na katero sem presedlal.
Zdaj vem odgovor. To, kar že ves čas sem. Ogledalo ljudem. To je največ, kar človek lahko postane in doseže v življenju.
stojči


Dokler sem

Vse je zaradi mene
in jaz sem zaradi vsega,
dokler sem.

Stojan Svet