Vsaki naprej podani zgodbi, še posebej življenjski, posameznik doda svoj košček resnice, ki je na koncu ostane mogoče le še za šilce. Vsako tako zgodbo sestavljajo osebni vtisi, izkušnje, hrepenenja, videnja posameznika.

Tudi Prešernova zgodba nosi s seboj dva pečata, pečat časa in pečat ljudi. Tiste  absolutne resnice ne pozna nihče. Kar je ostalo, so drobtinice življenja, ki so ga literarni zgodovinarji spretno zavili v celofan.... in pesmi.

Nekje sem prebrala, da je Prešernova poezija čista, suverena, neolepšana. V nasprotju z njo leži na servirnem pladnju njegovo olepšano življenje. Seveda se kot narod raje poistovetimo s Prešernovo neizmerno dobroto, zasanjanostjo, zanesenjaštvom, kot z nekom, ki ni imel mere v okušanju življenja. Kot pravijo je lepota minljiva in v minulih letih so prišle na površje grde strani, ki jih izredno radi postavljamo na sramotilni steber, nezavedajoč se, da pljuvamo v lastno skledo.

Ob vsej tej kopici zanimivih podatkov zlahka pozabimo na literarno vrednost in pomen njegovih pesnitev. Navsezadnje nam je dal himno.

Prešeren vsekakor ni ostal živ, ker imamo v rokah približno podobo o tem, kako je izgledal, kaj je jedel, pil, s kom se je družil, koga je ljubil, ampak ker nam je zapustil svoje pesmi. Mogoče bi nekateri rekli, da jih je že rahlo prerasel plevel časa, spet drugi, da so brezčasne, večne, neminljive. Resnica leži nekje vmes. Dejstvo pa je, da besede umirajo, če jih ne oživljamo.

Tako slovenski pesniški kulturi že dlje časa, kot mnogim živalskim in rastlinskim vrstam, grozi izumrtje. Mladi pesniki izlivajo na papir pesmi, ki stopicajo ali se počasi pretegujejo iz duše – svobodomiselne, jezne, strupene. Pesmi, ki odsevajo našo družbo. Pesmi, ki jih nihče ne bere oziroma lahko bi rekli, da slovenske pesnike berejo slovenski pesniki. Seveda ima vsako pravilo svoje izjeme. In spet smo pri zgodbah. Večno ponavljajočih se zgodbah.

In spet smo pri Prešernu in njegovi življenjski zgodbi. Umrl je mlad, 8. februarja 1849. Njegovo smrt slavimo, rojstva se komaj kdaj zares spomnimo. Zapustil je obširen opus pesmi, utrinke življenja. Beremo jih, da občutimo, morda lastno bolečino, ki jo v današnjem svetu zlahka prezremo. Beremo jih, da se spomnimo, kaj je pomembno v življenju. Beremo jih, da ne ponovimo napak.

In tako, kot si bomo še dolgo mrmrali Lorcov verz 'Zeleno, ki te ljubim zeleno', tako bomo, če nič drugega, vsaj peli Zdravljico, se morebiti potihem spomnili njegove Nezakonske matere ali se nasmejali njegovim zbadljivkam.

Valerija Hozjan