NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 
Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.

Vpiši se ali pošlji email na: soncna@pozitivke.net.
Več o sončni pošti >>
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 20.000 bralcev.

 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 NOVO PRI NAS  

ČLANKI

2 novi Članki v zadnjih 24 urah

KOMENTARJI BRALCEV
zadnja 2 dni

  • Tam ob Muri [+5]
  • Osebni in partner... [+9]
  • Lahko in težko

  • TRACKBACKS zadnja 2 dni

    Ni novih trackback komentarjev

    POVEZAVE zadnja 2 tedna

    Ni nedavnih novih povezav

     Aktualno  


     Mesečni koledar  
    Dogodki te strani

    sreda 22-nov
  • Marko Batista: Fluidni delci vulkanskega pepela

  • četrtek 23-nov
  • Javno vodstvo po ulični razstavi Moj kraj-moj svet

  • petek 24-nov
  • Slovenski gledališki založniki na 33. SKS

  • sobota 25-nov
  • Sobotna pravljična dežela

  • nedelja 26-nov
  • Maja Haderlap, gostja ob sklenitvi sejma

  • ponedeljek 27-nov
  • Zdravstveni kotiček

  • torek 28-nov
  • SIMPOZIJ - Steps towards liveable cities

  • sreda 29-nov
  • Karierni sejem MojeDelo.com

  • sobota 02-dec
  • Vikend samo za vaju - Shiatsu masaža za pare - 2. 12. do 3. 12. 2017

  • nedelja 03-dec
  • Srečanje z Bracom v Ljubljani
  • Zakaj je Karel X. pokopan na Kostanjevici?

  • torek 05-dec
  • Odvrzite očala in leče….Izboljšajte si vid po naravni poti - g. Leo Angart

  • petek 08-dec
  • Odvrzite očala in leče….Izboljšajte si vid po naravni poti - g. Leo Angart - delavnica za otroke

  • sobota 09-dec
  • Odvrzite očala in leče….Izboljšajte si vid po naravni poti - g. Leo Angart

  • torek 12-dec
  • Odvrzite očala in leče….Izboljšajte si vid po naravni poti - g. Leo Angart - delavnica za otroke

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Keltska pravljica   
    četrtek, 14. september 2017 @ 05:02 CEST
    Uporabnik: Sonce

    Da je Irska zelo vetrovna dežela, sem vedel že prej, šele v zadnjih dneh pa sem to izkusil tudi na lastni koži. Osemdeset kilometrov na uro ostrega vetra z oceana v Galwayu me je drezalo med rebra skozi vse plasti obleke, oblaki so divjali po nebu in vsakih nekaj ur oprhali vse pod seboj. Moker mraz je bil resno nadležen.

    Temperature so sicer kar prijetne za december – med 5 in 15°C. Če ne bi bilo vetra, bi bilo na soncu celo toplo. Sploh če bi se leni žarki kdaj odločili pokukati izza oblakov za več kot petnajst minut. No, spet jih ni in veter že reže do kosti. Ampak me ne moti. Pogled na razburkano morje mi celo vzbuja skomine …

    Kako dolgo že nisem surfal (beri: jadral na deski)? Želim si, da bi plul po zraku kot ti galebi, ki vidno uživajo v vse močnejših sunkih in se zaganjajo sem ter tja. Pa ne morem. Ob meni ni jadra in deske, da bi se zapodil po morski gladini, postal delfin in galeb, vodni drsalec in kačji pastir. Ko polziš po črnini, je mraz le ambientalni dodatek, ki moti le gledalce, ne pa tudi akterjev v samoustvarjeni pravljici, ki jo skozme pripoveduje sam Bog.

    Pravljice so tu doma. Pogovor s Padraigom (izg. Porig, po angleško Patrick), simpatičnim Ircem petdesetih let, ki že od malih nog govori irščino, me je takoj zazibal v deželo palčkov in vil. Irci so potomci Keltov, edini v Evropi so tako dobro ohranili svoj jezik, da ga še danes govorijo mnogi. Število govorcev se zaradi pritiska angleščine iz dneva v dan zmanjšuje, toda prav zato so skupine za ohranitev irščine še toliko bolj aktivne. Zavedanje o vrednosti tega jezika je najbolj prisotno na zahodni obali. In prav Galway je eden od krajev, kjer irščino slišiš povsod.

    Kam so šle vse rožice?
    Če ne bi bilo vseh teh sodobnih avtomobilov, prednovoletno načičkanih ulic, modno oblečenih damic in debelušnih črncev za volanom devetih od desetih taksijev, če bi bile naokrog redko posejane preproste hiše (kot na Aranskih otokih; o njih več kasneje), če bi se smeli po praprednikih tudi zgledovati, ne pa samo biti ponosni na to, da so nekoč pač bili – potem bi zahodna obala Irske lahko še danes živela v pravljici.

    Ljudje smo čudni. Kjer je že raj, ga uničimo, in se brezglavo zaženemo na drug konec sveta, da bi ga našli (in uničili tudi) tam. Ko spet odhajamo naprej, ostanke starega raja izžememo do zadnje kapljice. Potem pa se v pesmih sprašujemo, kam so izginile vse rožice.

    Na milijone Ircev iz katoliško plodne matične dežele je z ladjami odpotovalo v obljubljeno deželo, Ameriko. Ladje so seveda naredili iz posekanih dreves s svojega otoka. Ostala drevesa so porabili za gradnjo hiš, kurjavo, jih izsekali za druge namene. Temeljito so pripomogli Angleži, katerim je bila Irska dolga stoletja prva in najbližja kolonija.

    Zato danes v celotni deželi praktično ne vidiš gozda, erozija je marsikje odnesla vso prst in pustila za seboj puščobo. Posebej na zahodni obali. Predstavljal sem si davno pokrajino pokrito z gozdovi in začutil, da je v pravljičnem podzemlju nepreglednih gozdov gotovo živelo nešteto palčkov in vil.

    V keltski tradiciji so mitska bitja posebej živa. Legenda pravi, da so se Irci pred mnogimi stoletji soočili s prvimi tujimi osvajalci. Pred bitko so sklenili dogovor, da bo tisti, ki bo izgubil, moral zapustiti površje otoka. Izgubili so Kelti. Toda dom jim je bil tako pri srcu, da ga niso hoteli zapustiti.

    Dogovor jim je prepovedoval bivati na površju, zato so se umaknili v skrivne kotičke podzemlja in tam živeli naprej. Še danes jih lahko srečate na nočnem sprehodu po redkih gozdičkih, manjših gričkih in priobalnem skalovju. Če se vam nočejo pokazati, zaprite oči in odprite domišljijo, gotovo vas ne bodo pozabili pozdraviti.

    Nazaj k sanskrtu …
    Ne bi vas rad (spet) dolgočasil s filozofiranjem o jeziku, toda moram omeniti, da me je na Irsko pripeljal sanskrt. Kot govorca tega jezika so me povabili iz Šole praktične filozofije in ekonomskih znanosti, da bi jih naučil uporabljati video lekcije pogovornega sanskrta. Šola filozofije, kot ji pravijo na kratko, obstaja že kar nekaj desetletij, podružnice so še marsikje po svetu. Na podlagi duhovnih vrednot, starih modrosti in medsebojnega spoštovanja se v tej šoli izobražujejo tako odrasli kot otroci.

    Všeč mi je bilo v eni najbolj katoliških držav v Evropi videti veliko mero odprtosti za modrosti z Vzhoda. Vsaka ura se začne z nekajsekundim umirjanjem in invokacijo om paramatmane namaha (izkazujem spoštovanje Bogu v sebi). Recitirajo jo tudi vsi otroci! S popačeno angleško izgovarjavo, a vendar; vsi z enakimi kravaticami in v modrih šolskih uniformah, a dobro …

    Doslej je pouk sanskrta na šoli potekal podobno kot latinščina – togo, neživljenjsko. Od naslednjega leta bodo dali več poudarka pogovornemu sanskrtu, saj se je tako jezika veliko laže učiti. Veseli me, ker sem tudi jaz pripomogel k tej odločitvi pristojnih.

    Dva odstavka za sanskrt naj bosta dovolj. Ker sem prej že omenjal irščino, naj dodam le še to, da mi je predsednik šole Shane Mulholle podaril knjigo profesorja Mylesa Dillona: Kelti & Arijci (Celts & Arians). Avtor razčlenjuje podobnosti med starimi Kelti in Arijci ter dokazuje, da si delijo iste indoevropske prednike.

    Pri obojih zasledimo izrazito živo kulturo ustnega izročila, bardovstva, spoštovanje do narave, poseben odnos do družine in umrlih, podobno družbeno ureditev. Meni je najbolj všeč to, da ne eni ne drugi niso poznali glagola imeti … kot tudi noben star svetovni jezik. Ta glagol naj bi nastal šele v 8. ali 9. st. n. št. v starogermanskem jeziku, kjer so ga oblikovali iz latinskega »zgrabiti« oz. »vzeti«. Kasneje se je razpasel po vseh evropskih jezikih.

    Angleščine ni brez »imeti«. In sodobne anglo-ameriške kulture prav tako ne. Slovanski narodi smo (tako kot keltski) bliže izvornemu jeziku, pri nas kraljuje glagol »biti«; zavedajmo se tega in cenimo svoj jezik! Omogoča nam lažje povezovanje s koreninami duha in nam prinaša mnoge prednosti, naj se tega zavedamo ali ne.

    … in irščini
    Žal mi je, da večina Ircev ne ceni svojega jezika in da je takih kot Padraig vse manj. Angleščina je pač praktična, ker jo govori veliko ljudi in si človek misli, da je povsem zadosti. Saj jezik je zgolj jezik, kajne? Ni pomembno kakšen je, glavno, da omogoča sporazumevanje. In angleščina ga očitno omogoča, saj jo govorijo že praktično vsi.

    Res je, toda vsak jezik poleg tega vpliva na našo miselnost, na to, kako zaznavamo stvarnost, kako občutimo okolje, kako čustvujemo do ljudi, živali in rastlin. In glede na to, kako močno je danes v angleščini zastopan glagol »imeti«, nas ta jezik več kot očitno programira na posedovanje. Vsega: živih bitij, stvari in celo abstrakcij, kot so ideje, občutki, religije, filozofije itd.

    Noben jezik na svetu ne uporablja glagola imeti v toliko različnih kontekstih, nikjer ni tako pogost kot pomožni glagol, niti v nemščini. Več ko govorimo in poslušamo tak jezik, bolj vpliva na nas. Vem za modre ljudi iz Indije, ki odlično obvladajo angleščino, a je nočejo govoriti; pravijo da pači fine plasti našega bitja.

    Tudi Padraig angleščine ne govori prav rad. Identiteta njegovega naroda je veliko izgubila s tem, ko so prevzeli tuj jezik za svojega. Zaveda se bogastva svoje kulture, svoje govorice, zato bi si želel, da bi jo negovali še naprej. Toda mlade generacije rinejo v mesta, hočejo govoriti šik angleščino, ne pa predpotopne irščine. Lepota je res v očeh opazovalca. In vendar s Padraigom ne bi mogla govoriti o vsem tem, če ne bi oba govorila angleščine. Pomanjkljivosti gor ali dol, ko angleščina omogoča povezovanje dobrih ljudi je tudi ona dobra.

    Spomeniki časti
    Med prav posebnimi spomeniki keltske (in slovanske) zgodovine so tako imenovani dolmeni, preproste grobnice iz velikih kamnitih plošč. V okolici Galwaya jih je precej, posebej uro vožnje južno od mesta, kjer je v krogu tridesetih kilometrov posejanih skoraj sto dolmenov. V nekaterih od njih so našli kosti tudi tristo in več umrlih. O namenu dolmenov obstaja veliko ugibanj, nedvomno pa so bili take ali drugačne obredne grobnice.

    Ko stojiš ob dolmenu, se odklopiš od vrveža dirjajočih milijard. Ne vdihuješ več smoga avtobusa, ki je pravkar odpeljal zadnjo skupino turistov, ampak dim z žrtvenih bakelj in smolnat duh iz borovega gozda. Ko gledaš puste skale povsod naokrog, vidiš nad vsako od njih velikanski borovec, ki je tu nekoč rasel. Nad dvermi hiš vidiš glave pomorjenih sovražnikov, v naročju mater bodoče junake.

    Ob dolmenu mi v mislih vznikne podoba časti. Zavem se, da je smrt ostala brez nje, danes prinese le žalost, včasih celo ravnodušnost. Častne smrti so redke. Mi kar umremo. Pokleknemo pred boleznijo, starostjo in nesrečo. Kaj je v tem častnega? Nekoč so ljudje znali umreti z razlogom, stopiti v grob za višji ideal, skupno vrednoto, za življenje. Dolmen je zame spomenik te časti, spomenik ljudem, ki so še znali živeti in zatorej tudi umreti.

    Igra s smrtjo
    Ura vožnje z ladjico po dva-, tri- in večmetrskih valovih in že sočustvujem s trebuhi svetovnih pomorcev. Aranski otoki so Irski povsem blizu in hkrati zelo daleč od nje. Tako daleč na zahodu Evrope še nisem bil (če ne upoštevamo Kanarskih otokov; zahodna obala Portugalske pa se konča stopinjo prej). Če je odročno, pomeni, da je (bilo) zavrženo. Danes pa je (prav zato) tudi turistično …

    Skupinice surfarjev iz Avstralije na ladjici ne skrbi mraz … dan prej so ob obale otoka butali osemmetrski valovi, očitno bo še danes kar precej lepih valov. Izvem, da se nedaleč od pristana na največjem otoku valovi lomijo že daleč od obale in dolgo potujejo vzporedno z obalo, kar je sicer redkost. En val je možno jezditi nadpovprečno dolgo. Nič zato, da je zunaj le deset stopinj in da veter piha s hitrostjo več kot petdeset kilometrov na uro.

    Ob nas je na ladji še deset do petnajst turistov, ki si gredo ogledat znamenitosti otokov, gotovo tudi tri tisoč let staro keltsko trdnjavo Dun Aengus. Oddaljenost od civilizacije me takoj pokliče. Na pomolu odpnem jakno, da vame trči silovit veter, da me poboža Atlantik. Od čistoče zelenja pokleknem in začnem brskati med njim, da se naužijem Hrane. Veliko je je. Padraig se mi čudi, čeprav je sicer vrtnar. Z dlani mi jemlje lističe, cvetove … December je. Koprive, regrat, timijan, kreša in robide vračajo duhu moči.

    Z najvišjega vrha na otočku (120 m) se lepo vidi vsa obala: dolgi valovi na vzhodu, po katerih pravkar jezdijo avstralski surfarji, besni valovi na zahodu, ki butajo v visoke klife, da pene pršijo desetine metrov visoko, redko posejane sodobne in stare hiše, nekaj starodavnih okroglih obzidij iz naloženih skal in šahovnica travnih zaplat, pregrajenih z nižjimi kamnitimi pregradami za živino. V daljavi se vidijo obrisi Dun Aengusa.

    Do trdnjave se odpravim bos po ostrem pesku in kamenčkih. Dotik stare zemlje neskončno paše. Izza nizkih zidov ob preprosti poti me radovedno gledata dve kravi. S severa prihaja naslednja ploha, a vem, da ne bo trajala dlje kot deset minut. Pri vrhu se pašniki nehajo in se začne starodavna trdnjava.

    Temu se reče varnost! Na zahodu osemdesetmetrski klif, na ostalih straneh v krogu štirimetrsko obzidje, za njim pa dvesto metrov širok pas prebrisano naloženih skal, da je po njih človeku silno težko hoditi, konju pa praktično nemogoče. Pa še na otoku. Pred skoraj tri tisoč leti bi se tukaj vsekakor počutil varnega.

    Pa danes? Gosta mehka trava znotraj obzidja mi boža stopala. Pogled na ocean sprošča srce. Veter odnaša skrbi. Moč velikanske skale, ki se že tako dolgo upira valovom in nevihtam, vzbuja spoštovanje. Preprosto zaupam ji. Le korak naprej in poleteti bi moral, da me ne bi pogoltnilo grmenje oceana. »Najbolj polno živiš, ko se igraš s smrtjo,« se spomnim, ko se zibljem v sunkih vetra na robu prepada. V zavetju Dun Aengusa.

    Več kot življenje
    V preteklosti je moč, na katero pozabljamo. Kelti so že vedeli, zakaj so se s spoštovanjem spominjali prednikov. Kralji niso zaman slavili svojih očetov in dedov … Niso hoteli izgubiti družinske duše, časti svojega rodu. Telesa so vedno umirala in vedno bodo – zažge jih ogenj, razpiha veter, raztopi ocean; čast pa je možno v spominu hraniti skozi stoletja in s tem družinsko dušo, ki je našim prednikom vlivala neizmerno moč, saj so vedeli, kdo so.

    Niso bili mezdni delavci, potrošniki, imetniki, porivalci vozičkov po supermarketu … vedeli so, da pripadajo nečemu slavnemu: rodu modrih pevcev, pravičnih kraljev, vzdržljivih nabiralcev, spretnih rokodelcev, pogumnih bojevnikov, požrtvovalnih mater. Neizmerno so ljubili svojo domovino, ker so vedeli, da brez doma, družine in častnega rodu ni živih ljudi.

    Rodovniki teh ljudi so danes morda pozabljeni, toda spomeniki ostajajo in nas spominjajo na čas, ko bo čast spet veljala več kot življenje. Ljudje si bodo drznili vstati in se boriti za dostojanstvo, dom, pripadnost, družino. Postavljali bodo preproste spomenike, da bi prihodnje rodove spominjali na bistvo. Nič zato, če bodo vsi pomrli, saj bo njihova čast živela naprej.

    Vir: zdravduh.org
    Članek je bil objavljen v februarski Auri

    Nara Petrovič

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • zdravduh.org
  • Več od avtorja Sonce
  • Več s področja * Modre misli in zgodbe

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Keltska pravljica | 3 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Keltska pravljica

    Prispeval/a: Nara dne sreda, 30. januar 2008 @ 11:59 CET
    Članek je bil objavljen v februarski Auri. Igor, prosim, če naslednjič dodaš tudi ta vir, ob izvirniku članka na moji spletni strani je vedno objavljen.
    Lp, Nara


    Keltska pravljica

    Prispeval/a: stojči dne četrtek, 14. september 2017 @ 16:45 CEST
    zanimivo;
    klikneš na zdarvduh.org
    pa prideš na
    sofa xxxxx hd porn vedio download

    ---
    stoychi


    Keltska pravljica

    Prispeval/a: Nan dne četrtek, 14. september 2017 @ 16:58 CEST
    link manipulacija :)


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2017 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 0,30 seconds