Čudovita umetnost biti svojprof. Delia Steinberg Guzmán, predsednica mednarodne NA

Naloga filozofije je poiskati tiste resnice, ki nam pomagajo skupaj sestaviti kompleksno sliko obstoja. Ta raziskovalni duh nam omogoča, da se v nas porodi večji ali manjši navdih, ki ga spodbudi pozabljen izrek, nasvet starih modrecev, ohranjen v grobnicah in pokopan skupaj s tistimi, ki so živeli v svetlobi teh modrecev.

Toda to ni več pomembno, ko v svetlobi današnjega dne znova oživijo njihovi globoki nauki. In to velja tudi za nagrobni napis, naveden na začetku članka. S svojo kratkostjo, jedrnatostjo in prepričljivostjo nas primora, da postanemo in ustavimo nepremišljeno vrvenje našega razuma ter da besedo za besedo analiziramo vsebino teh preprostih ključev, ki so del čudovite umetnosti biti svoj.

Pojem "biti svoj" danes označuje le še nekatere zunanje vidike, povezane z ustreznim načinom življenja in skrbjo za telo ter seveda tudi uklanjanje zahtevam kaotične psihe, po kateri vrvijo nič manj konfuzne ideje. Biti svoj pomeni le še to, da ne pustimo, da bi nas priganjalo življenje, da se ne podrejamo nikomur in ničemur, niti sebi, kajti ta "jaz" še ni zares postal del naše zavesti.

Toda srečanju s samim seboj se je nemogoče izogniti. Nekateri izgubljajo čas v strahu pred smrtjo, strahu pred neznanim, pred malo verjetno kaznijo na onem svetu, strahu, ki jih preganja v najbolj skritih kotičkih njihove duše. Čeprav se ne zdi tako, je resnična nevarnost v nepoznavanju samega sebe, v nezavedanju sebe, v tem, da nimamo ničesar, na kar bi se lahko oprli in kar ni odvisno od zunanjega sveta, v tem, da nimamo te osi, ki je v vsakem človeku, čeprav še ni dovolj trdna, da bi ostala pokončna in nam omogočila dvig zavesti na temeljih gotovosti in zaupanja, ki ju daje modrost.

Izgrajevati poti

To je temeljna faza umetnosti, o kateri govorimo. Kdor ne izgrajuje poti, ne bo prišel nikamor, niti do samega sebe. Toda ali te poti resnično gradimo?

Večinoma niti ne gledamo, kje hodimo. Sledimo splošnemu toku, množici, ki hodi po vsakdanjih poteh in se ravna po spremenljivih tokovih mišljenj, ki povzročajo nenadne in nedoumljive spremembe smeri naših korakov. Toda tja gredo vsi, zato gremo tja tudi mi. Stopala vlečemo po poteh, polnih odpadkov, po smeteh, ki jih za seboj puščajo tisti, ki hodijo po njih ali se na njih ustavljajo, če si ne upajo naprej. Spotikamo se – ne zaradi težav, temveč zaradi ovir, ki si jih sami postavljamo na pot.

Graditi je težko. Toda graditi včasih pomeni preprosto očistiti stare, pozabljene poti, ki so stoletja vodile do cilja, danes pa so prerasle z goščavjem in prekrite s kamenjem. Toda te poti so vsekakor veliko čistejše od poti, kjer se gnetejo tisti, ki ne vedo, kam gredo. Skromen človek, ki čisti plevel in umika kamenje na rob, utira in gradi poti, ker jih znova vrača v življenje.

Če obstajajo ljudje, ki so pogumnejši od drugih, je njihova naloga, da utirajo nove poti. Ti pogumni ljudje morajo imeti zadostno znanje, kajti nemogoče je zgraditi pot brez jasnega poznavanja izhodišča, cilja ter tega, kje mora pot zaviti in kje je treba v skalo izdolbsti tunel, da bi dosegli cilj.

Zanimivo je, da tisti, ki znajo graditi, tisti, ki vedo, od kod prihajajo in kam gredo, niso vedno tudi tisti, ki jih najbolj poslušajo in upoštevajo. Njihove poti v najboljšem primeru veljajo za utopije in zablode, sami graditelji pa naj bi bili v zmoti. Ne priznavajo jim niti zaslug za dobre namere pri njihovih podvigih. Nevedneži, ki hodijo, ne da bi videli in slišali, bi radi verjeli, da so druge možnosti zmotne in slabo zastavljene, v njihovem ozadju pa naj bi bila namera ukaniti človeštvo. Le kako bi bilo drugače, če pa so tisti, ki tako sodijo, prav tisti, ki živijo v največji nevednosti in tej nevednosti celo pojejo hvalnice.

Dan za dnem

ČČe želimo nekaj zgraditi, ne zadostuje en sam dan. Čas je tu podobno kot marsikje drugje velika preizkušnja. Treba je imeti dovolj potrpežljivosti, da bi iz dneva v dan ohranjali entuziazem, hkrati pa nikoli izgubili iz oči cilja, ki ga želimo doseči, ne glede na to, kako daleč je. Ni pomemben čas, temveč cilj. Vendar jasnejši kot je cilj, se na čudežen način skrajšuje tudi čas, ki ga potrebujemo za njegovo dosego …

Da bi bili pri izgradnji učinkoviti, je potrebna stanovitnost. Stanovitnost ne pomeni, da se spremenimo v stroj ali da postanemo sužnji svojega dela. Nasprotno, potrebujemo zavestno stanovitnost, pri kateri uspehe nabiramo kot čudežne kamne, s katerimi bomo naposled sezidali najčudovitejšo palačo, ki si jo lahko zamislimo. Treba je združiti entuziazem s stanovitnostjo, da pa bi to dosegli, se je treba popolnoma predati svoji nalogi, da bi telo delovalo, izpolnjeno z občutkom zadovoljstva in zavedanjem, da napreduje. Pot tedaj postaja vse bolj zgrajena, utiramo jo iz dneva v dan. Pot raste navzven in navznoter, utira si prostor v svetu in prodira v neznane predele naše duše.

Težka umetnost biti svoj zahteva nenehno obnavljanje energije, ki smo jo uporabili. Vsi imamo določeno količino energije in če jo porabimo že na samem začetku, nam ostane le občutek praznine in izgubljenosti. Energija se tako kot vse moči v univerzumu porablja in ciklično obnavlja. Energija, ki jo uporabimo zavestno, samodejno ustvari nove vire energije, ki nam pomagajo, da nadaljujemo dan za dnem in da bi bili vsakokrat močnejši. To pomeni živeti polno življenje, izkoristiti vsako uro vsakega dne ter širiti možnosti izkušenj in delovanja; to pomeni žeti uspehe, pa tudi delati napake in jih popravljati. To je usoda graditelja.

Z lastnimi rokami

Zmotno merilo lagodja, ki prevladuje v današnjih mentalnih shemah, je povsem razvrednotilo individualno delo, delo, ki ga opravljamo z lastnimi rokami. Inteligenca je najblažje rečeno postala veščina izkoriščanja in uživanja plodu dela tujih rok. Kdor deluje tako, je morda najbolj pretkan, vendar tudi najbolj nesrečen. Kajti če nekega dne ne bo več drugih rok, bo povsem onemogočen. Ker nima izkušenj in zaupanja vase, ne bo koristen in ne bo mogel graditi poti niti ne bo mogel hodil po že uhojenih poteh, saj se bo čutil nezmožnega za kar koli.

Naše roke so simbol in eno od najplemenitejših sredstev, ki jih imamo na voljo. Kdor zna uporabljati svoje roke za koristno delo, zna tudi kanalizirati svoja čustva in usmerjati svoj razum; zna uporabljati svojo voljo in si utirati poti sredi težav, ki bi se drugim zdele nerešljive.

To, kar naredimo z rokami in zavestno, ima dušo. Roke kot take oblikujejo samo materijo, pot, o kateri govorimo, pa ni le materialna.

Nujno je treba znova obuditi vrednost lastnega dela. Delo ni nujno strogo kreativno. Lastno delo je tudi dosledno ponavljanje tega, kar so nas naučili drugi.

Veliki učitelji nas učijo, kažejo nam poti in možnosti, ne morejo pa opraviti dela namesto nas. Pa tudi če bi lahko, tega ne bi naredili, kajti v tem primeru bi bil uspeh njihov, to bi bil uspeh tistih, ki so že tako ali tako nekaj stopnic pred nami. In kaj bi bilo z nami, če bi bili vedno odvisni od drugih in nanje prelagali delo, ki bi ga morali opraviti sami? Kakšni graditelji bi bili, če si ne bi upali dvigniti niti enega samega kamna?

Prispeti tja, kjer moramo biti

Naj spet ponovimo: ne gre za mesto v svetu v fizičnem pomenu, ne gre za položaj ali ugledno funkcijo, ne gre za položaj, ki bi požel aplavz drugih.

So tudi druga mesta, ki so znotraj nas samih. Pogosto do njih ne znamo priti, toda ko jih enkrat osvojimo, nam omogočijo, da dosežemo vse vrhove, da presežemo vse meje.

Kje je naše mesto? To vprašanje je tesno povezano s potjo, ki jo človek utira znotraj sebe, z umetnostjo biti svoj. Mesto, na katerem moramo biti, ne sovpada vedno z mestom, na katerem bi želeli biti. Naši okusi so podrejeni številnim psihološkim pritiskom in redko se vprašamo, ali je nekaj res po našem okusu ali pa nekaj, kar nam narekujejo od zunaj.

Biti moramo tam, kjer se lahko srečamo s samimi seboj, tam, kjer je naš seštevek vzrokov in posledic za nas jasno in pravično določil mesto. Tako bomo lahko dosegli zadostno zavedanje svojega dejanskega stanja, da bi lahko nadaljevali pot.

Ne mislimo, da biti na določnem mestu pomeni nekaj statičnega. Na eni točki obtičijo le tisti, ki se prepustijo inerciji in apatiji, ki hitro podležejo obupu, ki še naprej sledijo igri trenutnih kvarnih idej, ki se vdajajo razdražljivosti in nasilju, tisti ki nevede uničujejo sebe, ker nimajo dovolj preudarnosti. Ti obtičijo na mestu in se ne premikajo ali pa se prepustijo počasnemu toku zbegane množice, ki sledi svojim prikritim gospodarjem.

Najti svoje mesto v drugem smislu, ki ga predlagamo, pomeni aktiven pristop, saj gre za polno in zavestno navzočnost v vsakem trenutku in pri vsakem svojem dejanju. Da bi to uresničili, ne potrebujemo učenj. Ko se naučimo prižgati luč znotraj sebe, se začnemo spreminjati v mojstre umetnosti, kako postati svoj.

Še več: naučimo se, da je tudi dosega tega cilja relativna, ker je pri človeku nemogoče govoriti o dokončnih stanjih, saj človek živi v duhu nenehnega izpopolnjevanja. Prispeti na cilj pomeni doseči enega od vrhov na poti, to je točka, ki smo jo označili, da bi razpoznali korake, ki smo jih naredili, in da bi določili tiste, ki nas še čakajo. Prispeti na cilj pomeni premor pred novim začetkom.

V resnici je pot, ki jo moramo zgraditi, neskončna in terja neprekinjeno delovanje, kajti dlje kot prispemo, višji in bolj oddaljen je tudi cilj.

Kje je torej naše mesto? Na poti, po kateri hodimo budni in aktivni. To je naše mesto, to je točka, kjer naposled srečamo same sebe in od koder lahko nadaljujemo vse podvige, ki nam jih je namenila usoda. Pomembno je najti pot in to, da smo jo našli z lastnim naporom, da jo gradimo z lastnimi rokami, dan za dnem. Vse preostalo je del poti, del človeka, del cilja, ki je bil in obstajal, že dolgo preden smo se tega začeli zavedati.

 "Če hodiš po poti, ki jo tvoje roke izgrajujejo dan za dnem, boš prispel tja, kamor moraš."
(star egipčanski izrek)

Vir: www.akropola.org