V besedi SREČANJE je zajeta sreča, zato naj bi bilo vsako srečanje predvsem prijeten, vesel dogodek. Največkrat takšen tudi je. Srečanja so lahko načrtovana ali nepričakovana, prijetna ali neprijetna, kratka, dolga ali trenutna, stresna, mučna ali navdihujoča… odvisno pač od tega, s kom se srečamo oziroma se srečujemo.
Marsikdo se ustraši srečanja s kom in zbeži pred njim, marsikdo zaradi predvidenega srečanja ne more spati, se dolgo pripravlja nanj, se ga veseli…

Tudi z menoj je bilo tako. Že pred meseci me je Dragica povabila na obisk, pa sem ji kar tako, malce neresno, obljubila, da jo bom zagotovo obiskala, če me bo pot kdaj zanesla v Maribor. Medtem sem navezala tesne prijateljske stike z Nives, s čudovito, toplo, nežno žensko. Neki dan sem pač "slučajno" zatavala na njen forum, kjer mi je najbolj padel v oči naslov foruma "Povezujmo se". Mislila sem si, da bi bilo to nekaj zame, in nisem se zmotila. Zdaj sem na tem forumu celo moderatorka, kjer z največjim veseljem sodelujem z Nives in z njenim možem Jožetom.

Zakaj pripovedujem o vsem tem? Ker me je pač Nives za nekaj dni povabila v Maribor! Pa sem ji ob tem povabilu takole mimogrede omenila, da bi ob tej priložnosti rada obiskala Dragico Repnik, invalidko, s katero sem navezala stike preko Sončevih Pozitivk in se z njo že dlje časa dopisovala. In glej ga vrageca, izkazalo se je, da prijateljičin mož Jože obiskuje Dragico vsak drugi ponedeljek in dela z njo. Saj pravim, slučajev enostavno ni!

In tako sem tisti četrtek 28. junija dopoldne z mešanimi občutki sedla k Jožetu v avto in se z njim odpeljala k Dragici. Skrbelo me je, kako se bom sporazumevala z njo, pa me je Jože pomiril, ko mi je natanko opisal postopek komuniciranja z Dragico: jaz naj bi govorila, ona pa bo s tisto dolgo tipalko, ki jo ima pritrjeno na glavi, črko po črko nizala v besede, ki jih bom nato lahko prebrala na zaslonu. In tako je tudi bilo. Ko je Jože potrkal na njena vrata in jih odprl, sem se kar takoj lahko zazrla v Dragičin obraz, ki se je ob pogledu na naju razlezel v širok smehljaj. Led med nama je bil v hipu prebit; šla sem enostavno k njej in jo objela. Stol zame je bil že pripravljen, sedla sem torej k njej in se naklonjeno zazrla vanjo. Nekaj časa sva se samo gledali, nato mi je napisala na zaslon:
ZELO SEM PRESENEČENA KAKO IZGLEDAŠ, IMELA SEM TE ZA MNOGO STAREJŠO!
Nasmejala sem se ob tej pripombi in jo vprašala, koliko misli, da sem stara. Ha ha ha, vendar ne bom izdala te številke, ki jo je Dragica zapisala na zaslon, naj povem le to, da je bila mnogo nižja, kot pa je v resnici! Nekaj sva nato čvekali o letih, ki da absolutno niso pomembna, glavno je, da je človek mlad po srcu, da ima prijeten značaj, da ima rad ljudi…, in take stvari. "Sicer pa", sem ji rekla "imam čez dva dni rojstni dan, pa bom spet eno leto starejša, pa kaj potem."

Nato sva si postavljali vprašanja, ena drugi, kajti veliko stvari naju je zanimalo: njo moje zdravje, družina, moje življenje…, mene pa predvsem to, kako preživlja dneve, s čim se ukvarja, kaj bere, kakšne težave ima, pa seveda njen Lojze, katerega sliko mi je nato pokazala na zaslonu. Zelo prijeten dečko se mi je zdel s tistimi temnimi lasmi in z očali, simpatičen, in vesela sem bila, da ga je našla, da jo ima rad. Ljubezen je pač vrednota, ki nima cene, in kdor jo najde, je lahko srečen, če pa jo najde nekdo, ki je prepričan, da ljubezni zanj več ni, je pa zanj sploh neprecenljiva.

Vprašala sem jo tudi, če si še kaj dopisuje z ostalimi Pozitivkarji, pa je nekam žalostno zapisala na zaslon, da jih mora velikokrat podrezati, da ji kaj napišejo. Ko je izšel na Pozitivkah članek o njej, ji je pisalo veliko ljudi, zdaj pa ji jih je ostala le še peščica, pa še ti se ji le redko oglašajo. Malo sem se počutila krivo, ker sem tudi jaz včasih bolj lene sorte in ji bolj malo pišem, pa sem ji rekla, da ji bom dala moj msn naslov, da bova lahko malo čvekali preko messengerja, in ob tej obljubi sem se takoj počutila bolje.
Kaj pa voziček, ki ga bo enkrat treba kupiti novega, kdo kaj prispeva zanj? Spet mi je napisala na zaslon, da so prispevki zelo redki, ker se verjetno vsak zanaša na druge, da ji bodo pač že oni drugi poslali kak euro, in tako nihče ne prispeva nič. Zahvaljuje pa se vsem tistim (redkim) Pozitivkarjem, ki so se spomnili nanjo, in pripominja, da ji vsak euro pomeni zelo veliko. Če ne za drugega, za obiske pri Lojzetu, kajti tja jo morajo peljati s kombijem, kar pa tudi ni zastonj, in ponjo morajo nato spet priti. Da ne govori o postelji in o opremi Lojzetove sobice, kjer prebiva, kadar je pri njem. Sicer pa jo tudi Lojze obiskuje v domu Tabor, a tu se počuti utesnjenega, kajti sobica je majhna, postelja ozka. Hja, ljubezen tudi nekaj stane, četudi ne pozna meja.

Med pogovorom z Dragico sem opazila pod njenim nosom "lužico", pa sem segla v svojo torbico po robček, da bi ji tisto obrisala, a kot zakleto nisem imela s seboj nobenih robčkov. Napisala mi je na zaslon V DRUGEM PREDALU, res sem jih našla tam. Rekla sem ji, naj pihne, pa je samo zmajala z glavo in napisala NE MOREM PIHNITI, kar me je globoko šokiralo. "Ja, kaj pa se dogaja takrat, kadar si prehlajena?" DIHAM Z USTI, ODVISNA SEM OD DRUGIH. Ob tem se je široko nasmejala. Nasploh se je ves čas smejala, nobene zagrenjenosti ali žalosti ni bilo opaziti na njenem obrazu. Rekla mi je, da ima pač le eno izbiro, a zakaj bi bila žalostna. Ima vse, kar potrebuje, dobre in skrbne ljudi okoli sebe, prijatelje, vse potrebne tehnične naprave, predvsem pa Lojzeta, brez njega bi bilo življenje prazno.

Urica, ki je bila namenjena obisku Dragice, se je počasi približevala koncu. Prijazna uslužbenka doma Tabor je prišla ponjo, da bi jo odpeljala na kosilo, še prej pa naju je Jože "ovekovečil" z digitalcem. Sliko najinega snidenja prilagam članku, pa še dve sliki doma Tabor oziroma prelepega parka pred njim. Tu Dragica preživlja poletne dni na soncu in zraku, zato čez dan ne bo več toliko zaprta v sobi. Vesela sem bila, da tako skrbijo zanjo, vesela, da je po svoje zadovoljna in srečna, vesela, ker sem jo videla in "govorila" z njo.
Dragica, najino srečanje mi bo ostalo v trajnem in v najlepšem spominu! Želim ti vso srečo, kar se je da najti na tem planetu. Kajti zaslužiš si jo! Resnično!

Ljuba Žerovc