Mladi Demosten je hotel postati mojster govorništva. Toda bil je prikrajšsan za mnogo stvari: znanje, denar za učenje pri govornikih, zdravje, saj je dolge ure delal pod vročim soncem in, najvažnejse, za dobro podajanje besedila, kajti brezupno je jecljal.

Toda vztrajnost dela cudeže in Demostenu je uspelo slediti predavanjem najbolj slovitih govornikov in filozofov. Imel je srečo poslušati celo velikega Platona, ko je razlagal svoje teorije.

Spodbujen z gledanjem in poslušanjem predavanj, mladi mož ni izgubljal časa, da bi se povzpel na govorniški oder za svojo prvo javno razpravo.Toda kakšen polom !!

'' Skrajšaj stavke na tri, ''se je nekdo zadrl. '' Zakaj ponavljaš eno in isto stvar desetkrat? '' ''Glasneje, nič te ne slišimo. Tvoja pljuča so šibka, tak si, kot zasopel kovaški meh, '' se je norčevala nehvaležna množica. Demosten, čigar jecljanje se je zaradi razburjenja še povečalo, je med zvižgi zapustil oder.

Vsakemu drugemu, ki bi se izgovarjal na svojo nesrečo, bi gotovo vzelo pogum. Mladi mož pa je vedel, da je življenje niz razočaranj za tiste, ki se niso naučili biti potrpežljivi in vztrajni. '' Moram nekaj narediti glede svojega nastopa, '' si je rekel, zbirajoč pogum.

Jeza mu je dala moč, da je premagal fizične pomanjkljivosti in vse napore je vložil v izpolnitev svojih ambicij. Naslednji dan si je obril glavo, da ga ne bi premamila skušnjava in bi šel na ulico. Umaknil se je v votlino, kjer je do sončnega zahoda vadil, ne upirajoč se pomanjkanju vsakdanjih udobnosti.

Zvečer, ko je Helios manj žgal in so figova drevesa pozdravila škržate, je Demosten prišel iz votline in ves iz sebe dirjal čez polja, medtem pa na ves glas recitiral svoje razprave, da bi si okrepil pljuča.

Meseci in leta so minila, preden se je Demosten spet pojavil na zborovanju meščanov. Toda tokrat mu je uspelo: z edinstvenim užitkom je branil starega izdelovalca svetilk, katerega so hoteli njegovi nehvaležni otroci prizadeti. Množica je stoje ploskala sijajni retoriki in Demosten je bil imenovan za ambasadorja mesta.

Velikokrat dajemo prevelik pomen sreči ali smoli in pozabljamo, da vrednost posameznega človeka ali njegovega dejanja nima nič opraviti z usodo, pa naj bo dobra ali slaba.
Ali lahko recemo za Demostena, ki je naredil vse da bi uspel, da je imel srečo? Seveda ne, to bi bila žalitev zanj. Zakaj želimo sreče na izpitu nekomu, ki se je trdo učil? Sreča ali njeno pomanjkanje ni odvisno od nas, ampak od volje in vztrajnosti. Mar ne?

Torej, če komu uspe, bi morali reči: '' To je normalno, prijatelj, zaslužiš si, požel si sadove svojega trdega dela.

Vir: Christian Godefroy