Bila je krhka.
Fluidna. Vonj zavesti.
Brenkajoča struna.
Očiščeno gibanje glasu.
Zlomila se je
in naplavila trske
v zaton tišine.

Kot pade sonce v morje,
tako beseda zdrsne
k skrajnim mejam molka,
v tišino.

Nerazložljivo.
Metafora se zruši
v neizrekljivi molk
na poti k bolj mehkemu
mišljenju.

Bit, ki jo zmorem
razumeti, je beseda.
Prva beseda
je bila tišina.
Dostop do izvora tišine
me uglašuje z besedo.
Beseda je živeči čas
biti v času,
čas, ki biva v meni.

Beseda je kip,
ki mu življenje odmerja
rast in zorenje,
ko ga kleše.

Beseda je luč
med govorico in tišino.
Je gibanje časa
prek srečanja
z mano.

Ne utemeljuje,
kar obstaja,
dviga ga
in njegove topljive sence
zdrsnejo k niču.
Svet ostane v očesu besede,
v kapljicah sen.