| Piše: T. P v novih Misterijih www.misteriji.si
Do obsmrtnega doživetja lahko pripeljejo tudi trans in droge
 Na splošno je razširjeno prepričanje, da po smrti duh zapusti telo. Nevropsiholog Mario Beauregard z univerze v Montrealu pravi, da sploh ni treba zreti smrti v oči, da bi občutili tako stanje. Tudi nekatere droge in stanja transa lahko pričarajo svetlobo na koncu predora, občutek izstopanja iz telesa in podobno. In kako skuša obsmrtna doživetja pojasniti znanost?
Pričevanja, ki jih označujejo kot »izkušnje bližine smrti«, so bolj znana pod imenom NDE (angleško: near-death experience) ali obsmrtna doživetja. Take izkušnje so največkrat posledica srčnega zastoja ali začasne kome in so v različnih kulturah predmet različnih stereotipov.
SLEPILO MOŽGANOV?
Verniki »onostranstvo« povezujejo z Bogom, medtem ko znanstvena srenja poizkuša razvozlati nevronske procese oziroma stanja, v katerih prihaja do odhodov in vrnitev iz smrti. Številni rezultati potrjujejo, da so obsmrtna doživetja neke vrste slepilo, ki si ga uprizorijo možgani. Leta 2001 je nizozemski zdravnik Pim Van Lommel v ugledni zdravstveni reviji The Lancet objavil študijo, v kateri je poročal, da je 12 odstotkov od 344 pacientov iz 10 nizozemskih bolnišnic, ki so imeli srčni zastoj, zatrjevalo, da so imeli obsmrtna doživetja. Toda če so obsmrtna doživetja fiziološka posledica pomanjkanja kisika v možganih, do katerega pride ob srčnem zastoju, zakaj o taki izkušnji ne priča višji odstotek pacientov?
Istega leta je švicarski nevrobiolog Olaf Blanke opravil zanimivo opazovanje na to temo. »Ko so pacientki z epilepsijo s šibkimi električnimi tokovi stimulirali različne predele možganov, da bi jo pripravili na kirurški poseg, je bolnica, ko so tokovi dosegli predel, ki ločuje čelni reženj od temenskega, vzkliknila: »Vidim se od zgoraj!« Dvignila se je v sedeči položaj in opazovala svoje telo.
Ta poizkus obsmrtnih doživetij še ne razjasnjuje, vendar zdaj fenomen vendarle malo bolje razumemo. Zaradi elektrošoka, hudega stresa ali pomanjkanja kisika možgani več ne razlikujejo, ali informacije prihajajo iz notranjosti telesa ali od zunaj. Posameznik se zato ne more več pravilno orientirati v prostoru. Toda kako potem pojasniti naraščajočo svetlobo na koncu dolgega predora, ki je tipična za obsmrtna doživetja?« Najbrž gre za motnjo vidnega korteksa, ki običajno tvori sliko s pomočjo informacij, ki jih dobi od mrežnice.
BELA PIKA NA TEMNEM OZADJU
V primeru nevrološke motnje ali kadar mrežnica ne prenaša več informacij, korteks deluje v »prostem teku«. Polovica nevronov korteksa je namenjena centralnemu gledanju, ob obsmrtnem doživetju pa se aktivnost teh nevronov kaže kot sijoča bela pika na temnem ozadju. Vse močnejša aktivnost preostalega dela korteksa naj bi povzročila nastanek drugih sijočih pik na obrobju, ki dajejo občutek približevanja koncu predora. Iz te duševne in čutne zmede potem izhaja tudi splošno razširjeno prepričanje, da po smrti neke vrste duh zapusti telo.
Nevropsiholog Mario Beauregard z univerze v Montrealu pravi, da sploh ni treba zreti smrti v oči, da bi občutili »simptome« obsmrtnega doživetja. Enake učinke imajo namreč lahko tudi določene droge ali stanje transa. Po mnenju ameriškega nevrologa Kevina Nelsona 60 odstotkov pacientov, ki so imeli obsmrtno doživetje, med prebujanjem z očmi hitro šviga sem ter tja. Takšno početje pa je značilno tudi za sanje. Vendar je treba povedati, da je pojav zaznaven samo pri 24 odstotkih populacije. Do obsmrtnih doživetij torej prihaja pri ljudeh, ki so nagnjeni k temu, da mešajo sanje in resničnost.
Raziskovalec Sam Parnia iz bolnišnice v britanskem Southamptonu pa se z omenjeno trditvijo ne strinja. Da bi se prepričal, ali so obsmrtna doživetja zgolj utvara ali resničnost, je v sobe za reanimacijo v več bolnišnicah namestil številke tako, da jih je bilo mogoče videti samo iz stoječega položaja. Nato so paciente z obsmrtnim doživetjem spraševali, če so videli številke. Vsi vprašani pacienti so odgovorili, da so bili preveč vznemirjeni, da bi gledali številke. Iz povedanega torej izhaja, da tudi znanstvene raziskave ne bodo nikoli povsem razrešile skrivnosti obsmrtnih doživetij. Je to še en razlog več, da se za njimi skriva nadnaravni pojav?
|
NE ZAMUDITE
Se po smrti vrnemo?
Prispeval/a: hierhod dne četrtek, 10. maj 2007 @ 23:12 CEST
Ta članek mi je zelo všeč. Sam bi zelo rad verjel v pristnost nadnaravnosti obsmrtnih doživetij. Veliko knjig sem prebral na to temo in tudi sam sem spraševal ljudi, ki so bili klinično mrtvi. Veliko je bilo takih, na katerih sem videl, da so nekaj doživeli, pa niso hoteli spregovoriti. Zato na koncu koncev ostajam na pol vernik in na pol skeptik. Eno so moje želje, drugo je pa realnost. Bi pa tukaj podal eno resnično zgodbo, ki je dokumentirana, v njej pa ni jasno, ali je šlo za obsmrtno doživetje, ali ekstazo ali za videnje.
Sveti Hieronim je prvi, ki je prevedel Sveto pismo v latinščino. V mladosti je bil strasten in zvedav človek. Zanimalo ga je krščanstvo in grška filozofija. Tekom let se je usmeril h krščanstvu. Ker je bil poln znanja, mu je papež zaupal prevod Svetega pisma. To je bilo med 3. in 4. stoletjem našega štetja.
Hieronim se je nahajal sredi prevajanja Svetega pisma, pa ga je nenadoma zadela huda mrzlica. Zapadel je v stanje nezavesti. Nato pa je doživel nekaj, za kar sam pravi, da ne ve, ali so bile sanje ali videnje. Nenadoma se je znašel pred božjim prestolom. Na prestolu je sedel nekdo, kakor človek, ampak je sijal bolj kot sonce. Zaslišal je glas: Hieronim, ali me ljubiš, ali si mi zvest? Odgovoril je: Ti veš da te ljubim in da sem ti zvest. Zadonel je odgovor: Lažeš! Kaznujte ga!
Hieronima so začeli bičati stoječi okrog njega. Ni jih mogel opisati. Samo bolelo ga je, v neznosnih sunkih. Ko so končali, je spet zaslišal glas: Hieronim, ali me ljubiš? Hieronim je odvrnil: Morda ni čisto tako. Ti veš!
Dobil je odgovor: Ti me ne ljubiš. Kljub temu, da prevajaš Sveto pismo, se še vedno obračaš k filozofiji in pozemeljski modrosti in se ob njej naslajaš. Tak ne more biti pravi prevajalec!
Nato je spet dobil dozo udarcev in batin. V tem je spet prišel k sebi in se zavedal da je na zemlji, v svoji prevajalski votlini.
Bil je še omotičen, ko je že tuhtal, kaj se mu je zgodilo. Na veliko začudenje je opazil, da je ves krvav po hrbtu. Pogledal se je in videl, da so rane takšne, kot da bi jih povzročil bič. Od takrat naprej ni vzel v roke druge knjige, kot je Sveto pismo.
Ali so to bile samo zelo močno doživete sanje? Ali je bil to trans, ki nam lahko pusti vidne sledove? Ali je bilo to videnje z določeno nalogo? Ali je bilo to obsmrtno doživetje, ki je šlo zelo daleč?
Za sedaj velja nekakšno pravilo, da sta se iz kraljestva mrtvih vrnila v svoje telo samo Lazar in Jezus. Nihče od njiju nam ni nič povedal.
Lep pozdrav!
hierhod
Se po smrti vrnemo?
Prispeval/a: gabriel s dne petek, 11. maj 2007 @ 10:51 CEST
gabriel s