Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Smrt_Reinkarnacija

Se po smrti vrnemo? četrtek, 10. maj 2007 @ 05:02 CEST Uporabnik: Pozitivke Piše: T. P v novih Misterijih www.misteriji.si Do obsmrtnega doživetja lahko pripeljejo tudi trans in droge Na splošno je razširjeno prepričanje, da po smrti duh zapusti telo. Nevropsiholog Mario Beauregard z univerze v Montrealu pra­vi, da sploh ni treba zreti smrti v oči, da bi občutili tako stanje. Tudi nekatere droge in stanja transa lahko pričarajo sve­tlobo na koncu predora, občutek iz­stopanja iz telesa in podobno. In kako skuša obsmrtna doživetja pojasniti zna­nost? Pričevanja, ki jih označujejo kot »iz­kuš­nje bližine smrti«, so bolj znana pod imenom NDE (angleško: near-death experience) ali obsmrtna doživetja. Take izkušnje so največkrat posledica srčnega zastoja ali začasne kome in so v različnih kulturah predmet različnih stereotipov. SLEPILO MOŽGANOV? Verniki »onostranstvo« povezujejo z Bogom, medtem ko znanstvena srenja po­izkuša razvozlati nevronske procese ozi­roma stanja, v katerih prihaja do od­hodov in vrnitev iz smrti. Številni rezul­tati potrjujejo, da so obsmrtna doživetja neke vrste slepilo, ki si ga uprizorijo mo­ž­gani. Leta 2001 je nizozemski zdravnik Pim Van Lommel v ugledni zdra­v­stveni reviji The Lancet objavil štu­dijo, v kateri je poročal, da je 12 odstotkov od 344 pacientov iz 10 nizozemskih bolnišnic, ki so imeli srčni zastoj, zatrjevalo, da so imeli obsmrtna doživetja. Toda če so obsmrtna doživetja fiziološka posledica pomanjkanja kisika v možganih, do katerega pride ob srčnem zastoju, zakaj o taki izkuš­nji ne priča višji odstotek pacientov? Istega leta je švicarski nevrobiolog Olaf Blanke opravil zani­mivo opazova­nje na to temo. »Ko so pacientki z epilep­sijo s šibkimi električnimi tokovi stimulirali različne predele možganov, da bi jo pripravili na kirurški poseg, je bolnica, ko so tokovi dosegli predel, ki ločuje čelni reženj od temenskega, vzkliknila: »Vidim se od zgoraj!« Dvignila se je v se­deči položaj in opazovala svoje telo. Ta poizkus obsmrtnih dožive­tij še ne razjasnjuje, vendar zdaj fe­nomen ven­dar­le malo bolje ra­zu­memo. Zaradi elek­trošoka, hu­dega stresa ali pomanjkanja kisika možgani več ne razlikujejo, ali in­formacije prihajajo iz notranjosti telesa ali od zunaj. Posameznik se zato ne mo­re več pravilno orienti­rati v prostoru. Toda kako potem pojasniti naraščajočo svetlobo na koncu dolgega predora, ki je tipič­na za obsmrtna doživetja?« Naj­brž gre za motnjo vidnega korteksa, ki običajno tvori sliko s po­močjo informa­cij, ki jih dobi od mrež­nice. BELA PIKA NA TEMNEM OZADJU V primeru nevrološke motnje ali kadar mrežnica ne prenaša več informacij, korteks deluje v »prostem teku«. Polovi­ca nevronov kor­teksa je namenjena centralnemu gledanju, ob obsmrtnem doži­vetju pa se aktivnost teh nevro­nov kaže kot sijoča bela pika na temnem ozadju. Vse močnejša aktivnost preostalega dela korteksa naj bi povzročila nastanek dru­gih sijočih pik na obrobju, ki dajejo ob­čutek približevanja koncu predora. Iz te duševne in čutne zme­de potem izhaja tudi splošno raz­šir­jeno prepričanje, da po smrti ne­ke vrste duh zapusti telo. Nevropsiholog Mario Beauregard z univerze v Montrealu pra­vi, da sploh ni tre­ba zreti smrti v oči, da bi občutili »sim­p­tome« ob­smrtnega doživetja. Ena­ke učinke imajo namreč lahko tudi dolo­če­ne droge ali stanje transa. Po mne­nju ameriškega nevrologa Kevina Nelsona 60 odstotkov pacientov, ki so imeli obsmrtno doživetje, med prebujanjem z oč­mi hitro šviga sem ter tja. Takšno po­četje pa je značilno tudi za sanje. Vendar je treba povedati, da je pojav zazna­ven samo pri 24 odstotkih populacije. Do obsmrtnih doživetij torej prihaja pri ljudeh, ki so nagnjeni k temu, da mešajo sanje in resnič­nost. Raziskovalec Sam Parnia iz bolniš­ni­ce v britanskem Sout­hamp­tonu pa se z ome­njeno trdit­vijo ne strinja. Da bi se pre­­pričal, ali so obsmrtna doživetja zgolj utvara ali resničnost, je v sobe za reani­ma­cijo v več bolnišnicah namestil števil­ke tako, da jih je bilo mogoče videti sa­mo iz stoječega položaja. Nato so paci­ente z obsmrtnim doživetjem spraševali, če so videli številke. Vsi vprašani pa­ci­en­ti so odgovorili, da so bili pre­več vzne­mir­jeni, da bi gledali šte­vilke. Iz povedanega torej izhaja, da tudi znanstvene razi­ska­ve ne bodo nikoli povsem razrešile skriv­nosti obsmrtnih doživetij. Je to še en razlog več, da se za njimi skriva nadnaravni pojav? Komentarji (2) www.pozitivke.net