Piše: Bern Jurečič v novi številkiKarme plus

Konec dober – vse dobro, pravi stari slovenski pregovor. Tina Maze je tekmovalno sezono zaključila izvrstno. Ne le da je zmagala še na zaključni veleslalomski tekmi sezone, v skupnem seštevku točk alpskih smučark se je povzpela na 6. mesto, v specialni veleslalomski razvrstitvi pa kar na tretje in Sloveniji prvič po osmih sušnih sezonah spet priborila "mali kristalni globus". Kapo dol, bi lahko rekli, Tina je naša kraljica in vsi smo z njo.

Pa smo res? Vredno debate. Domala niti enega pravega zapisa o njenih športnih postajah v tej sezoni ni bilo, ki ne bi omenil grdega dejstva, da je ta ista Tina Maze obrnila hrbet uveljavljeni organizaciji naših alpskih smučarjev in se odločila za svojo lastno pot, lastno ekipo in lasten propračun za sezono.

Tudi ob omembi njenega zadnjega uspeha oznaka o "samostojni poti" ni mogla (smela?) izostati. Kajti Tina je izstopila, Tina se je izločila. Tina je tako imala samo eno možnost – uspeti! Vsak drug izid bi sprožil neustavljiv plaz zamer, obtožb, natolcevanja, diskreditacije in Tina bi bila kmalu – nič.

Ostanimo pri športu. Svetli vihrajoči lasje so nam še pred nekaj leti sproščali adrenalin, ko se je Jolanda Čeplak borila s tekmicami za medalje, potem pa se je zalomilo. Niso je pri goljufanju ujeli tuji lovci na prepovedana sredstva, ampak kar naši domači. Kot bi hoteli pokazati svojo pravovernost? Ali morda dokazati, da ne gre za boginjo? Niti resni pomisleki o pravilnosti postopka niso ustavili mnenja, da je Jolanda grešila, da nas je razočarala, da je umazala naše ime, da je odpadnica. In medklic – ali ni tudi Jolanda nekaj pred tem "izstopila", se odločila "preseliti" v Monako in obrniti hrbet "državi, ki jo je ustvarila"? In še naprej – tudi tenisačica Katarina Srebotnik je svoje domovanje prestavila v tujino. Trenutno je poškodovana in ne nastopa. O njej se ne piše nič. Toda ali nismo bili svoj čas o poteku marsikatere športne poškodbe obveščani praktično ves čas in sproti? A Katarina ni več "naša"?

Glede športa pa zaključimo z našimi uspešnimi olimpijci. Sara Isakovič je izjavila, da ji v ZDA kot "srebrni olimpijki" odpirajo vrata, pri nas so jo pozabili povabiti na podelitev športnih nagrad, kaj šele da bi jo uvrstili na listo kandidatov zanje! In Primož Kozmus? Osvojil je olimpijsko zlato, to je res, toda potem si je drznil pokazati s prstom na probleme s financiranjem in zaslužkarstvom na tuj račun. Kdaj bo padel Kozmus? Enako kot Tina ima tudi on eno samo možnost – zmagovati. Kajti ob prvem večjem porazu, ob prvi nemoči, solzah ga bomo družno poteptali, diskreditirali, pozabili. Tina se je za zdaj dobro izvlekla …

Toda ta zapis ne gre o športu, gre o nas, Slovencih. Kaj je torej narobe z nami?!

SLOVENEC SLOVENCU …

Kateri bi bil skupni imenovalec vsej omenjenih primerov? Nekaj posameznikov se je dvignilo iznad povprečja, z obilo truda so se povzdignili med zvezde, pokazali, da je mogoče uspeti in se kosati z najboljšimi. Vsaka država ceni takšne dosežke in tudi mi smo ponosni, da so "naši". A zakaj potem tak padec, pozaba, sramovanje? Zgolj zaradi dopinga, neuspeha? Ali pa nam takšne uspešne osebnosti zgolj kažejo ogledalo, sliko naše lastne neuspešnosti, povprečnosti, majhnosti, ne-upanja pomisliti na uspeh in zmago? In smo potem zelo srečni in zadovoljni, ko vidimo, da je nekdo "iz naših logov" uspel, kajti potem je tudi naš log uspešen in ni majhen in bo morda kdo le vedel zanj? Ko pa takemu ne uspeva več, naj se le čimprej pobere nazaj med nas, povprečneže, naj nam ne kaže več ogledala? Je to samo to? Bomo temu rekli preprosto zavist ali pa pa bomo razmišljali še kaj dlje? Kajti tudi zavist je lahko samo utvara, posledica, izogib. Izogib temu, da je v našem značaju nekaj neprijetnega. In tega ne bi radi videli, zato nam zavist, torej ljudska fovšija pride čisto prav. Če kažemo zavist, na plan ne bo prišlo tisto, kar naj bi ostalo skrito. Ob uporabi astrološke terminologije gre za isti princip kot pri ascendentu, podznaku – kažemo nekaj, kar naj bi videli drugi, a le zato, da se ne bi videlo, kaj je izza te fasade. Na primer: zmedena in neodločna Riba navzven nastopaško kaže podobo Leva, rjovi in se šopiri, da se ne bi opazilo, kako šibko bitjece je notri.

A če se skriva kaj neprijetnega, kaj bi to lahko bilo? Poglejmo v kroniko. V Hudi jami so pred kratkim odkrili grozovito dejstvo, da je bilo vanjo pometanih na stotine povojnih nasprotnikov, najbrž tudi živih. Zazidanih, da jih ne bi nikoli našli. Pustimo vnemar dejstvo, da gre pri celi zadevi ne le za tragična dejstva, ampak tudi za goli senzacionalizem in (povojno) dobičkarstvo, ker številni posamezniki in skupine poskušajo odkritje čim bolj vnovčiti. Dobičkarstvo ni slovenska kategorija, je zgolj človeška lastnost, odvisna še najbolj od kriterijev, kakršne imamo kot posamezniki in kot skupnost.

Bolj gre za dejstvo, da so bili ti ljudje nečloveško pokončani. Ne samo postreljeni in zagrebeni, tako kot po celem ozemlju države tisoči drugih. Pri vsem tem se veliko preveč ubadamo s čistimi tehnikalijami, na primer zakaj so pometali tolike ljudi v jame. Hm, ali naj bi na roke izkopali deset tisoč grobov? Bagrov ni bilo … In potem izdelali še deset tisoč spomenikov? Da bi vsi rodovi videli, kaj se je zgodilo? Noben morilec tega ne napravi. Skriti hoče. Da ga ne bi dobili in da tudi sam ne bi videl. Čisto človeško. Žal.

Za bolj pomembna vprašanja gre. Kako se je sploh lahko zgodilo, da je bilo toliko pobitih? Kdo je to dopustil, kdo ukazal? Niso bili samo Slovenci – iz Vetrinja so bile čez Karavanke vrnjene cele kompozicije ubežnikov, vojakov, zločincev, karkoli so že bili, z več vetrov, ne samo s Kranjskega, in tudi družin med njimi ni manjkalo. Kdo je dopustil, da so se vrnili k nam? Ali pa – zahteval? In zakaj?

Denimo, da je šlo za isti sindrom kot pri prej omenjenih športnikih – hoteli smo se jim maščevati, ker so bili proti nam . V vojnem času kriteriji padejo, človek hitro postane zver, toda vojne je bilo vendar konec. Pa je bil res? Maščevanje je sladko, toda ko tolčeš desetine ljudi, te bi moralo miniti. In zakaj te ne? In če smo že hoteli pokončati vse svoje "izdajalce", zakaj poleg njih še tisoče drugih, s katerimi nismo imeli nič in oni z nami tudi ne? Kako hudi vzgibi so morali to biti …

NJEGOVO MAJHNO VELIČANSTVO

Pluton je zelo majhen planet. Gre za boga, ki ga v grški mitologiji poznamo pod imenom Hades. Ta ni bil ravno obrobni igralec, bil je Zeusov brat, tako kot vodni bog Pozejdon (pri Rimljanih Neptun). Po mnogih prepirih so si razdelili svet in Hadu je pripadlo "vse, kar je pod zemljo". Postal je bog mrtvih in njegovega imena si nihče ni upal izgovoriti, ker bi ga to baje lahko razjezilo.

Recimo kar takoj: Pluton je predvsem uničevalec. Kjer jaz udarim, niti trava več ne raste!, pravi. Ker je radikalen, zanj obstajata samo belo in črno, vmesnih tonov ni. Zahteva vse ali nič. In kaj pomeni "bolj papeški od papeža" (že dokaj udomačena oznaka našega značaja) drugega kot ravno to, "vse ali nič"?  

Glede Plutonovega uničevanja je vprašanje le, koga uničuje. Če vemo, da je pojmovno povezan z znamenjem Škorpijona in da ta živalica piči sebe, da bi se izognila uničenju s strani drugega, potem lahko Pluton uničuje tudi sebe. In kaj ima to z nami? Ne moremo reči, da nič, če si priznamo, da smo med najbolj samomorilskimi narodi na svetu. In če je verjeti avtorjema knjige o samomoru, da na vsak dovršeni samomor pride še 24 poskusov, potem je slika res osupljiva. Da o (samo)moriji na cestah ne govorimo posebej.

V astrologiji Pluton govori o "najvišji, ultimativni sili". Uporabljamo ga za opis vsega tistega, kar človek počne, "ker si ne more kaj". Ubije, ukrade, manipulira, ne da bi si mogel pomagati. "Tisto" je močnejše od njega. In "tisto" v horoskopu pokaže prav Pluton. Na primer pokojni Silvo Plut: prav Plutonov vpliv na njegov značaj je iz njega napravil zver, ki je, ko se ni dalo več upreti, počela tista grozodejstva; ali žrtev ne bi mogel samo zabosti ali jim morda prerezati vratove? A s Plutonom pogajanj ni. Vse ali nič.

V Slovarju simbolov pri njegovem opisu najdemo tudi oznako vladar teme, isto tam pa je omenjena tudi lestvica afektivnih tendenc sado-analnega stadija s silami zla: črno, grdo, umazano, hudobno, upor, sadizem, tesnoba, absurd, nič, smrt, …" (citat Chevalier-Gheerbrandt, str. 463). Prav gotovo se ne moremo ogledovati z vsemi temi označbami, toda če poskušamo dojeti, kaj lahko človeka žene v takšno uničevalnost in samouničevalnost, postanejo te radikalne in temačne besede presenetljivo blizu.  

NA KATERI STRANI

Pri povojnih pokolih je imel Pluton brez dvoma dobro zavihane rokave. Krvi, trpinčenja in uničevanja je bilo obilo. Toda tudi v vojni sami ni stal daleč. Pričevanj o tem, kaj vse so počeli partizani, ne manjka, a tudi na drugi strani ni bilo bolje, če se spomnimo vsaj Svetega Urha. Tako si bo enkrat treba priznati, da sta si obe strani kar nekako bot. Preštevanje trupel na eni in drugi strani nima smisla – si ne bi raje pogledali v oči, kaj hudika je v nas Slovencih, da se ubijamo kot bratje?! Kajti če bi v vojni zmagala druga stran, je verjeti, da bi bilo drugače? Si lahko predstavljamo milost zmagovalcev, če pa ista stran šest desetletij po vojni z nezmanjšano ihto išče ne le zadoščenje (s tem namreč ni nič narobe), ampak tudi povračila, in pri tem uporablja diskreditacije, sramotitev in druge prijeme, s čimer se – kot dandanes kaže tudi že javno mnenje – znižujejo kriteriji in etični standardi tako v državi kot tudi v prebivalstvu.

A če se vrnemo k pobojem, to, da na ves glas zahtevaš spravo in drugo stran pripraviš do storjenega koraka, potem pa nadaljuješ, kot da sprava ni možna – močne morajo biti korenine tega zla! In nič te nestrpnosti in nesprejemanja Slovencev ne izraža bolj kot stavek, ki se izkazuje za enega od najvplivnejših v naši zgodovini in ki ga je pred dvema desetletjema – verjetno precej nekontrolirano – izrekel slovenski kmet in politik Ivan Oman, češ "ni važno, da je dober, važno, da je naš!". Pandorina skrinjica se je odprla, tovrsten odnos se je preselil v vse pore države in še dolgo se bomo ukvarjali s tem. Medtem pa svet seveda brzi dalje …

JAZ

Svetovni popotnik je rekel, da imamo Slovenci izjemno zapacano karmo. Po vojni smo postali "grobišče Evrope", vendar bi radi, da to ne bi bilo res. Mislec je rekel, da končno sprejmimo to dejstvo in pojdimo naprej. Toda mi bolj iščemo, kdo je tisti, ki naj bi to sprejel, beli ali rdeči. Kot da bi bila razlika. Krvavi so oboji, ker je krvav – Slovenec sam.

A začelo se ni v tej vojni. Slovenci naj bi bili Slovani, miroljubni, sentimentalni, pesniški in še kaj. A ta mali narod se je obdržal na zelo vetrovnem geografskem prostoru tisoč let. Tistih, ki so bili tu ob našem prihodu, nismo lepo prosili, naj nam naredijo prostor, saj jih niti nismo razumeli. Bolj na nož je šlo najbrž – se je klanje začelo že tedaj? Ali sedaj, namesto da bi popravljali storjeno, samo še nadaljujemo zgodbo? Kaj vse se je dogajalo na tem prostoru? In miroljubni Slovani naj bi bili?

Prav trdoživi moramo biti. Pa tudi sposobni ostati in braniti grudo. V astrologiji to pripada Rakom – tepeš ga in tepeš, pa je še vedno tu. Pa tudi jezik je baziran na jeziku matere in ne očeta – mati je tudi Rak v zvezdah. In potem smo dobili v istem znamenju še državo! Tradicionalno spadamo Slovenci med Device – marljive, hladne, preračunljive, preveč natančne, komplicirajoče. Pasivno do konca. Škorpijon, Rak in Devica so vsa po vrsti pasivna znamenja – kje je tu akcija? Kako bomo kaj naredili? Tudi državo so nam pravzaprav bolj kot ne porinili v roke, pa sedaj ne vemo, kaj naj bi z njo – Devica je desna roka, služabnik, serviser, ne pa vodja, kralj, general. Če bi se dalo ugotoviti horoskop Slovencev (in ne države, ta je jasen), to bi bilo kaj videti. A kaj, ko še tega ne vemo, kdaj je bila beseda Slovenec uporabljena prvič.

In jezik? Profesorica jezikov, tujka, je izjavila: "Ali veste, kaj je slovenska jezikovna posebnost?" Seveda smo takoj veselo ponudili dvojino, pa ni bila za to: "Nimate JAZ v jeziku. Vaš stavek je Sem šel-, Sem bil-, Ne zanima me– in podobno; "jaz" ste skrili v pomožne glagole. Kot bi vas bilo sram …" In MI ji nismo imeli kaj reči.