Hudičevo seme sadežev
zastrupljenega drevesa z ljubeznijo,
nasmejano v sarkofagu slasti,
poganja neznana energija strasti,
ko se mešajo in gnetejo tkiva,
pretapljajoče snovi
v vročične krče
iz podaljška v podaljšek poželenja,
sprevrženega v nabreklost koščice,
ki izloča sladkobni vonj
in zavije ovoj v pajčevino živih sokov.

V počasnem toku lezejo atomi po tkivu,
brizgnejo in se polastijo blata,
obešajo luči na betonsko ogrodje
in peščenijo v skrivnostno malto,
preden nasledijo obraz.

Z dorobtinicami hranijo
in nadzirajo rast živih bitij,
se hranijo z njihovo sokrvico potem,
ko prestopijo veterinarsko postajo
in prag zelenih ljudi,
ki visijo in se sklanjajo po vrtovih
in se božajo s svojimi brati in sestrami.

Nabirajo morske sadeže,
zroč školjke, ki se na koralnem grebenu
lepijo Stvarniku ob noge.
Medtem ko veje škrlatijo
strmoglavi čas v svojo dimenzijo,
iztrgano iz nadčasovnosti.

Čemu toliko vesoljnega razuma,
vloženega v upanje, povezano
z rojevanjem in umiranjem bitij,
ki vztrajajo do konca
zaradi ljubezni, ki mora delovati
kot sladko nasilje bambusa
v ženskem trebuhu.

Zakon sladkega nasilja bambusa
v ženskem trebuhu potuje svoj
čarobni krog okoli planetov,
da bi priklicalo nekoga v življenje
in spet nekoga usmrtilo.

Zamaknjena sem v skrivnost,
kako ta neznana energija,
to sladko nasilje uspeva dominirati
kot zakon stvarstva v Orlovi meglici,
votlini ženskega in kravjega trebuha,
v stepni ptici Mongolije
ali eksotičnem pragozdu Amazoke.
Nori zakon, ki ga potrjuje peščica
sivih celic v moji lobanji,
ki je morda središče vesolja.

Morda. Kdo bi vedel?
Najverjetneje, bo že res,
če tako mislim z mislečimi mislimi
Stvarnika, ki me je raznežil
in obdaril s sladkim nasiljem.