»Najboljši dar je dar resnice, najboljši okus je okus resnice, največji užitek je resnica ...« Dhammapada

Hrepenenje po resnici
Resnica je zelo želena in iskana, visoko na lestvici človekovih vrednot.  Pomislite samo, kaj imate vi sami rajši: da se ljudje pred vami pretvarjajo in vam skrivajo svoje namene - ali da so z vami iskreni in pristni? Le kako se počuti človek, ki po dvajsetih letih ugotovi, da je njegov prijateljski ali partnerski odnos utemeljen na sprenevedanju? In zakaj se, če se, sprašujete o ozadju dnevnih političnih dogodkov ali pa prašičje gripe in proizvodnje gensko spremenjenih rastlin?

Človek bi rad, vedno in povsod, resnico: resničen, pristen odnos in resnično, 'ta pravo' ljubezen; resnično znanje; bolnik hoče resničnega zdravnika; ljubitelj humorja hoče resnično dober humor; vernik hoče pravega boga. Vsak si v globini svojega bitja - 'na dnu srca' - želi zase vedno spoznati resnico in ne kakšnega cenenega nadomestka ali ponaredka. Tisti, ki mu je vrednota duhovnost, je pravzaprav duhovni iskalec resnice, o sebi, svetu, življenju. V osnovi njegovega iskanja je hrepenenje po globlji, neminljivi, transcendentni resnici; in hoče resničnega učitelja - guruja.

Da jo ohraniš, ji pripravljaj čisto posodo

Nebeški rosi resnice namreč, kot pravi slovenski pregovor.Posode, v katere 'ujamemo' resnico, so različne. V osnovi dve: razum z njegovimi 'tipalkami' čutili in duševnostjo ter nadrazumska spoznavna sposobnost - intuicija. Fizična čutila nas povezujejo s fizično resničnostjo, duševnost s psihološkim svetom; intuicija pa nam odpre vrata v vibracijsko globlji in subtilnejši duhovni svet. Razum deluje kot sintetično, šesto čutilo, povezovalec vseh različnih zaznav v eno kompleksno celoto in njihov razlagalec. Od spoznavnih orodij je odvisno, v katero razsežnost sveta bomo pri spoznavanju resnice segli; od njihovega stanja - vibracijske čistosti pa bo odvisna kakovost spoznanja. Zato so dojemanja iste situacije ali dogodka lahko zelo različna in imajo 'vsake oči svojega malarja' oziroma je 'lepota v očeh opazovalca'.

Tako bo v odnosu med dvema, ki se pred drugimi neprenehoma dotikata in poljubljata, bo nekdo videl pravo ljubezen, kdo drug nezdravo odvisnost ali pa nepristno vedenje, s katerim si dva želita prikriti izpraznjenost njunega odnosa. Kar bo videl, bo odvisno od stanja v njegovi duševnosti in razumu - od lastnega prevladujočega čustvenega tona, prisotnosti ali odsotnosti strahov, predsodkov, neizraženih želja, sočutja. Kakšna pa bo situacija videti z očmi intuicije?  Kaj pa bo res?

Ko gledamo samo s fizičnimi očmi, človeka enačimo z njegovim telesom in videzom. Duševnost doda, ali nam je všeč ali ne (kar si lahko interpretiramo, da, če nam je čustveno všeč, je 'prav gotovo' tudi 'bolj poduhovljen'); razum človeka razvrsti v nek 'predalček', denimo 'nezanimiv', 'pomemben', 'ni naš' in podobno. Z očmi intuicije pa človeka začutimo srčno, kot sorodno, bratsko, pa čeprav povsem drugačno bitje; ga razumemo, četudi ne odobravamo njegovega ravnanja. Intuicija prinaša sočutje in medsebojno razumevanje. Rdeča nit duhovnega razvoja je prav prebujanje intuicije, te od razuma povsem drugačne spoznavne moči. Kot Trnuljčica spi v vsakem človeku in čaka, da jo s poljubom - poljubom hrepenenja po resnici - prebudimo. Ter se 'poročimo' z njo, da naše življenje lahko postane živo, sočno, izpolnjujoče - utemeljeno na resnici.

Dve poti do resnice

Kako pa vemo, da je nekaj res?Ko prebirate knjigo, poslušate predavanje, se odpravite k bienergoterapevtu - kako veste, da vam podajajo resnico?Poti do spoznanja in resnice je veliko, a v osnovi sta dve. Nekaj vemo, bodisi zato ker so nam povedali drugi, za nas pomembni ljudje; ali pa, ker smo se do spoznanja dokopali sami. Prvi pristop lahko imenujemo descendenten način, drugega pa ascendentni.

Descendenten način pomeni, da se 'nebeška rosa' resnice 'spusti', pride 'od zgoraj navzdol'. Da se bi je sploh lahko zavedali in jo doumeli, jo v svoje posode prestreže posrednik - neka, z našega zornega kota, karizmatična, informirana in nesporna avtoriteta. V zgodovini človeštva so to bili preroki, 'božji glasniki', modreci, najrazličnejši duhovni učitelji ... Avtoriteta deluje z višjim izvorom resnice komunicira telepatsko, od nje prejema verbalna sporočila in razodetja. Odjemalec tako pridobljene resnice je vernik, odnos med njim in njegovo avtoriteto pa verovanje; kar pomeni, da vernik nekaj a priori sprejema brez lastnega izkustva ali dokaza, preprosto zato, ker je avtoriteta tako rekla. Argument, da je descendentna resnica - resnična niso intelektualni dokazi ali osebne izkušnje vernika, pač pa karizma posrednika: njegov osebni magnetizem, razne 'nadnaravne' moči oziroma siddhiji ter status božjega posrednika, ki ga dokazuje predvsem z ustvarjanjem čudežev - razumu vernika nedoumljivimi pojavi in dogodki. Človek v descendentnem odnosu do resnice ne potrebuje razuma v smislu samostojnega sklepanja, kajti descendenca bolj resonira s čustvenim dojemanjem življenja. O tako razodeti resnici se ne dvomi in postane merilo, po katerem naj sklepamo o vsem konkretnem in posamičnem.

Večina naukov in resnic velikih svetovnih religij, pomembnih ločin, duhovnih šol, duhovnih in religioznih gibanj je bila v dobi Rib podana na descendenten način. Značilen je za takoimenovana ljudstva knjige, za kristjane (biblija), muslimane (koran), Žide (tora, stara zaveza). Ter tudi ezoterični nauk, ki ga je v prvih desetletjih 20. stoletja podajala Alice Bailey; a prav slednji je bil podan z namenom, da sodobnim duhovnim iskalcem, že pod vplivom energij Vodnarja, pomaga, da si z njegovo pomočjo utirajo pot k intuicijskemu védenju ter bolj plodno služijo človeštvu.

Ascendentna pot do resnice je po smeri 'potovanja spoznanja' ravno nasprotna. Resnica ne pride 'od zgoraj', do nje se človek dokoplje sam, 'od spodaj', prek sklepanja od konkretnih, različnih, a ponavljajočih se dogodkov, na splošna načela in vzroke. Je neke vrstemiselno vzpenjanje od zemeljskih, konkretnih, objektivnih in minljivih pojavov k zakonitostim, k neminljivemu, k tistemu 'zadaj'; nenazadnje tudi k duhovnemu, božanskemu svetu in njegovim 'prebivalcem'. Razum, vsaj do neke mere razvit in dejaven, je nujno potreben za tovrstno spoznavno dejavnost in tako pridobljena spoznanja. Iskalec resnice je dejaven, pomembna postane lastna izkušnja. Ascendentna pot bolj resonira z razumom in z Vodnarjevimi energijami.

Primer ascendentnega guruja (kakorkoli paradoksalna je ta besedna zveza) je Ramana Maharši, indijski karizmatik, ki se ni razglašal za duhovno samouresničenega, ni učil nauka, ni pričakoval, da mu verjamejo. Redkobesedni 'nemi guru', kot ga še danes imenujejo, je učil tako, da je s svojim pogledom (z daršanom) podarjal izkušnjo.

Krišnamurti, po svojem nauku neke vrste neobudist, pa je učil, da je  » resnica ... pokrajina brez poti, z nobeno religijo, z nobeno sekto«. Opozarjal je, da je bistvo vsega v lastni neposredni izkušnji, da je 'svoboda onkraj uma'.

Obe sta prelepi

Navdihujoče dejstvo je, da so v zgodovini človeštva vedno obstajali preroki, duhovni učitelji, samouresničena bitja, modreci - bitja, ki so delovala kot svetlobni most med nebom in zemljo; kot čarobne ptice, ki niso ne na nebu ne na zemlji, a hkrati povezane z obema in povezovalke obeh. Prinašali so 'nebeške' resnice za 'zemeljsko' uporabo. Božanski glasniki, ki so ljudem, v različnih časih in krajih, v temo nevednosti prinašali luč znanja in modrosti; kazali so pot in dajali zgled, kako lahko ljudje živimo v miru ter blaginji sami s seboj in drug z drugim.  Bistvo te zakladnice je ena sama, večna modrost, z različnimi besedami ena sama zgodba: o ljubezni in sodelovanju, o luči in razumevanju življenja. Zgodba, dostopna ljudem tudi danes v pisnem izročilu različnih duhovnih naukov in religij. Človeštvu se ni treba truditi 'iz nič', na novo odkrivati že odkrito - zemljevidi za potovanje po pokrajinah resnice obstajajo!

A pot čaka vsakega med nami, da jo prehodimo sami in se na njej naučimo razločevati med zemljevidom in pokrajino. Zato je enako navdihujoče tudi prodiranje v sok, jedro in bistvo življenja z lastnimi spoznavnimi močmi. Kako izpolnjujoče je nekaj spoznati in doumeti z lastnim trudom, na osnovi lastnih izkušenj! Kakšno preobrazbeno moč ima tako pridobljena resnica - kot bi se na novo rodili! Takšno spoznanje ima večjo karmično moč kot podarjeno razodetje, za katerega morda še nismo zreli. Prav na ta način najbolj intenzivno razvijamo svoje višje spoznavne sposobnosti - intuicijo.

Pomembno pa je poudariti, da se prav zelo globoko v duhovni svet in do duhovnih bitij na splošno ne pride le z razumom in z ascendentnim sklepanjem od konkretnega k abstraktnemu. Razum je sam po sebi dokaj omejen princip za interpretacijo duhovnega sveta. Sposoben je prodreti toliko navznoter, v globine stvarstva, da prepozna in prizna obstoj nečesa 'onkraj' ter tisto še morda površinsko analizira. Za več, dokler se ne poveže z intuicijo, razum sam ni sposoben. Zato je na poti duhovnega razvoja človeka in človeštva kot celote nujno potrebna tudi descendenca.

Z obema pristopoma k spoznavanju in podajanju resnice so povezane tudi pasti, v katere se lahko ujame vsak, dokler je premalo iskren do sebe ter premalo sposoben razločevati bistveno od nebistvenega, notranje od zunanjega, egoistične igrice od pristnih duhovnih sporočil, skratka dejstva in resnico od utvar in manipulacij. Nobena od obeh poti ni boljša oziroma slabša, prinašata različne, a sorodne izzive.

Pri descendentni poti je pač tako, da niso vsi 'preroki' zares kvalitetni preroki. 'Preroku' se lahko zgodi, da sprejeto razodetje popači s svojimi zmotnimi predstavami in ga sprevrže v dogmo. Ki jo nato celo rad poveličuje - jo postavi nad živo, dinamično, odrešujočo resnico ter svoje privržence spodbuja k fanatizmu in nestrpnosti. Še slabše za resnico (in njene sledilce) je, če postane preroku njegov osebni 'višji' položaj pomembnejši od njegove naloge, od posredovanja resnice, ter če spodbuja ali celo sili privržence, da ga malikujejo. Descedentni guru lahko zavaja sebe in svoje privržence tudi tako, da ne razločuje med različnimi dimenzijami stvarstva in energijami. Pogosto se dogaja, da vibracijsko nižji izvor energij in informacij zamenja za višjega; glasove in vizije iz astralnih pokrajin, tudi vibracijsko nižjih, ki so lahko celo del njegove lastne avre, predstavi kot 'kanaliziranje', kot razodetje 'mojstrov modrosti' in 'visokih angelov'. Za odjemalca descendentnih resnic pa je izziv, da ne zapade v slepo sledenje 'guruju'. Ter da razvija globlji, bolj srčen odnos tistega, kar ga presega: vero. Vera je prva znanilka intuicije. Predpostavlja notranjo, subtilno izkušnjo, ki je sicer ne znamo razumsko utemeljiti, nedvoumno pa čutimo, da je resnična.

Na ascendentni poti pa se iskalcu globlje resnice lahko zgodi, da svoje delno spoznanje zamenja za dokončno, absolutno resnico. Majhen korak na svoji poti - ki je zanj sicer izjemno izpolnjujoč, zmotno dojame kot dosego končnega cilja. Tako samoslepilo je, podobno kot zgoraj, povezano s premajhno sposobnostjo razločevanja med različnimi globinami oziroma ravnmi stvarstva in energijami. Kaj od kod prihaja? Kako veš? Ali to lahko preveriš? Kakšne posledice ima to zate? Namesto da bi nadaljevali pot, se ustavimo v poveličevanju 'svoje' resnice in tudi sebe. Morda se pričnemo vsiljevati drugim kot guru. Zavzamemo držo 'svobodnega' duhovnega iskalca, ki ne verjame nikomur in ničemer, razen lastni izkušnji. 'Avtoritet ni, avtoriteta sem jaz.'; v resnici pa ne razvijemo pravilnega odnosa do duhovne avtoritete niti do duhovne zakladnice modrosti. Naša psihološka drža je v tem primeru samo druga skrajnost od slepega verovanja.

Vendar je naša žeja po resnici tako silna, da dolgo ne zdržimo, nekoč le poiščemo pot k Vrelcu modrosti ...

Naša prepričanja so naša resnica. Kakršna prepričanja, takšno življenje. Ali so utemeljena na resnici ali utvari? Zato iskanje odgovorov na 'večna vprašanja' ni 'prazno filozofiranje' in 'izguba časa'. Je praktično zelo pomembno! Kdo je človek v svojem bistvu? Ali je umrljiv ali neumrljiv? Ali ima življenje smisel? Kje je v njem pravičnost in kje red? Kaj je pred rojstvom in kaj po smrti? Kaj določa naše življenje? Je karma res pravična? Je ljubeča ali kaznovalna? Kako se rodimo in kako umremo? - Ko nekaj spoznamo kot resnico, si v skladu s tem želimo živeti, vsaj trudimo se. Spoznanje resnice, pravo védenje o nečem, nas z magično močjo kliče k ustreznemu ukrepanju. Ni samoumevno, da bomo tudi kaj konkretnega storili, vendar ... nas pa le mika. Resnica je vrednota; spoznanje resnice in življenje v skladu z njo je človekov ideal.

Energije Vodnarja kličejo k skladnemu povezovanju in združevanju - v svojem umu in vsakodnevnem življenju - najbolj oddaljenih polov življenja in spoznanja: 'nebes' in 'zemlje', duhovnega in snovnega, najbolj abstraktnega, oddaljenega in najbolj konkretnega, fizičnega; teorije, njene praktične uporabe ter izkušenj. Zato sta dve poti do resnice le dva vidika enega samega potovanja. In je iskanje odgovorov na 'večna' vprašanja enako vitalnega pomena za duhovnega iskalca kot redna meditacija, zanj ustrezen način prehrane, redno izvajanje energijskih vaj ter skrb za čimbolj srčne, pravične medsebojne odnose.

Lepota tega raziskovanja je, da se nikoli ne izčrpa. Vedno nas čaka nekaj, kar nas presega, vse naše izkušnje, znanje, razumevanje, intuicijo ... Vedno je pred nami še večja in globlja luč, ki vabi, kot sijoča skrivnostna zvezda, da se ji približamo, se je dotaknemo, jo okusimo, se ji prepustimo in vstopimo v novo dimenzijo življenja. O tem potovanju mistično poje starodavna mantra, ena najstarejših in najlepših, ki pa je obenem okultno-znanstvena formula za duhovni razvoj:

»Od neresnice me vodi k resnici.
Iz teme me vodi k luči.
Od smrti me vodi k nesmrtnosti.
Iz kaosa me vodi k lepoti.
Od individualnega k univerzalnemu.«

Vesna Periček Krapež

Vir: http://duhovna-univerza.org