STEKLENA KOMORA ZA POGREBCE

Avtor prispevka navaja: "Prejšnji mesec sem bil na pokopališču, kjer sem se hotel v miru posloviti za umrlim prijateljem, vendar zato nisem imel priložnosti, saj je dva groba naprej potekal pokop pokojnika s krščanskimi običaji, ki mi je s svojim glasnim pokopom preprečil, da bi se v miru od njega poslovil. Sam sem ateist, vendar sem upošteval do sprejema tega zakona, tudi navade drugače mislečih, saj imajo do njih vso pravico in sem se pač izognil konfliktom."

Moj pogled na to, kar avtor navaja v zgornjem odstavku, je naslednji:

Kajenje in pogreb sta dve popolnoma neprimerljivi stvari.

Statistika iz časov komunizma kaže, da je bilo cerkvenih pogrebov 85 % , danes je ta odstotek v deželi prebivalcev pretežno krščanske vere veliko višji. Necerkveni (ateistični) pogreb se pojavi po drugi svetovni vojni in revoluciji. Civilni pogreb je dobil oficialni značaj v času totalitarizma. Civilno so bili pokopani tisti, ki iz enih ali drugih razlogov niso mogli biti pokopani cerkveno. Največ jih je bilo članov komunistične partije, ter številnih javnih in političnih delavcev. Bila sem tudi sama na nekem pogrebu, ko so se partijci postavili zunaj obzidja cerkve, drugi ki jim partijske discipline ni bilo potrebno upoštevati, so izkazali v cerkvi spoštovanje do pokojnika in pokojnikovega sorodstva s tem, da so se udeležili obreda, kot je bil za pokojnika izbran.

Za moje videnje so ateisti, ki so stali za cerkvenim obzidjem izpadli pred družino urmlega kot omejeni in čustveno popolnoma nekultivirani in nespoštljivi. Po pogrebu se je razvil ideološki boj med enimi in drugimi, ki je izpadel klavrno, nespoštljivo do pokojnika in do sorodstva. Bilo je mučno, ozračje polno bolečine in prizadetosti. Spraševala sem se zakaj so prišli na pogreb, če so vedeli, da je pogreb krščanski in da se ga iz teh ali oni razlogov ne morejo oziroma smejo udeležiti. Veliko bolj primerno bi bilo, da bi poslali sožalno brzojavko in da bi ostali doma ali v službi.

Problemi so se pojavljali pogosto med partijo in vernim sorodstvom, ko je hoteli svojca cerkveno pokopati. Prav tedaj mi je bilo popolnoma jasno, da je na prvem mestu slovo od pokojnika in spoštovanje običajev ter želja sorodstva kakšen naj bo pogreb in da sem ideologije ne spadajo. Pogreb je dejanje pietete in ne ideologije ali političnega prepričanja.

Pogreb je bil v tistih časih znamenje zadnjega slovesa družbenih in političnih organizacij od svojega člana, zato se od pokojnika poslovijo z zastavami, venci, govorom, godbo in petjem, brez duhovnika. V preteklosti je bilo tako, da če za nobenim ni stala partijska ali nobena družbena organizacija, je pač opravila pogreb cerkev, čeprav pokojnik in svojci niso bili religiozni, niso pa imeli politične podpore, da bi bil pokojnik drugače pokopan. Če je odzadaj stalo kakšno društvo, se je pogreb zreduciral na bolj ali manj brezobličen tihi pokop.

Danes, ko uradno nimamo več zveze komunistov, se kot organizacija pogosto pojavlja Zveza borcev (njeni člani najpogosteje umirajo zaradi let). Vprašanja pa se še danes zaostrujejo med vernimi člani in Zvezo borcev, saj vsaka bi rada imela pogreb na svoj obredni način. Zveza borcev je še vedno prepričana, da pogreb katerega koli borca (zrasla je iz NOB), ne more biti samo privatna zadeva in da bi ob cerkvi bila ZB izločena. Sedaj toliko let po padcu komunizma, so se začele pojavljati tudi rešitve, da se ZB udeležuje tudi cerkvenih pogrebov, saj jo nihče več ne more preganjati po partijski disciplini. Cerkev pa ima tudi svoja pravila o udeležbi in se ve kdaj je pogreb katoliški in kdaj je nekatoliški (ateistični).

Druga posebnost pa je, da so se začeli pojavljati manjši pogrebi v okviru najožjih družinskih članov, kjer je zastopana le udeležba duhovnika.

Vsak pogreb pa je javna pietetna manifestacija in je pogrebna poslovitev nekaj, kar mora družba zagotoviti vsakemu članu.

Običajno poteka pogreb tako, da gre duhovnik s spremstvom pred krsto in križ tik pred njim. Pokojnik leži z nogami naprej. Svojci umrlega so tik za krsto in za njimi ostali udeleženci pogreba.

Nereligiozni pogrebi so praktično brez najbolj elementarnega ceremoniala, še posebej v manjših krajih, kjer ni posebnih profesionalnih institucij, ki bo poskrbele za tehnično izvedbo pokopa. Tudi tam, kjer ni niče pripravljen plačati vencev, sveč in pevskega zbora ter govorcu odriniti nekaj denarja, je pogreb obredno bolj reven. Običajno pa so udeleženci pogreba poleg svojcev še poveci, nosilci prapora, nosilci odlikovanj, itd. Zapojejo se tudi žalostinke in kakšen govorec spregovori poslovilne besede pokojniku. Mislim, da bi morala organizacija (običajno komunala) biti pozorna na uro posameznega pogreba in da ene pogrebne svečanosti ne motijo drugih.

Prostorski simbolizem omogoča interpretacijo, sprejemljivo za cerkev, drugo pa za oficialno družbo. Centralni del pogrebnega sprevoda je tisti del sprevoda - od duhovnika, krste do svojcev -. V katoliškem pogrebu ima cerkev priviligirano mesto. Cerkveni del katoliškega obreda je prenos krste v cerkev z ustreznimi obredi in ritualom ob odprtem grobu. Družba je reprezentirana vsaj z enim poslovilnim govorom, običajno z govorcem iz KS ali podjetja, kjer je bil pokojnik zaposlen. Sledijo nereligiozne žalostinke. Zaključni del je priklonitev zastav. Nato vržejo udeleženci pogreba v grob kamenje, ki simbolizira: "Iz prahu si prišel, v prah se povrneš". Cerkveni ritual ni znotraj družbenega okvira.

Nekateri pa dosledno razmejijo ceremonijo med družbenim in cerkvenim delom obreda.

Če drugje ne, bodimo vsaj v pogledu pogreba pokojnika spoštljivi do obredja, povezanega s smrtjo in z zadnjo poslovitvijo pokojnika s sveta ter spoštujmo želje svojcev.

Povezovati pogreb z ideologijami pa nekaj najbolj nesprejemljivega na tem svetu. Spoštujmo vero, ki je pomagala pokojniku, da se je lažje posvojil od svojih najdražjih, običajno v trpljenju. Umiranje ni lahko. Kdor ga je spremljal pri svojcu ve, da odnese pokojni del tebe s seboj. Vsi bomo umrli ateisti in verni. Vseh nas čaka ista usoda. Nihče ne ve kdaj. Ne mlad ne star. Prešeren je rekel v svojem "Memento mori": "Al dneva ne pove nobena prat'ka". Danes si, jutri te že ni več. Svet mrtvih je nedotakljiv.

Kadar koli in kjerkoli zvoni, zvoni vedno drugim, zato bodi strpen in sprejmi kot da zvoni tebi. Ne razburjaj se če zvoni in ne pošiljaj spraševati komu zvoni in kako mu zvoni, kajti Zvoni tebi! (Hemigwayev vstop v roman: »Komu zvoni«. )

Vsem v premislek, tudi tistim, ki v zadnjem času veliko in nespoštljivo govore o starih. Starejši ima to izkušnjo, da je že bil mlad, mlad pa nima še izkušnje starejšega. Vsi smo se rodili z belo gospo v sebi. Je najbolj zvesta spremljevalka. Smo tu dokler ona hoče!

LP Tatjana

[ Odgovori na to | # ]