Na vhodu v pristanišče sedim v senci bara in pijem hladen, sveže stisnjen pomarančni sok. Zapravljam čas, uživam. V realnem svetu – čakam. Čez polnih šest ur imam letalo za na Ciper. In ker čakanje načeloma sovražim, to sovraštvo vedno omilim z nečim prijetnim – zato sem tu.

Po vseh letih potovanj, ki so za menoj me je vse preteklo čakanje odlično usposobilo, da se v trenutkih, kot je ta, prelevim v lenobno dopustnico. Namesto neskončnih nestrpnih pogledov na uro v hladnih, dolgočasnih čakalnicah letališč je nekajurni skok do pristanišča in sok tu bolj uživaško privlačen kot katerakoli druga oblika tavanja po mestu, ko bi prepotena do kože in opremljena s celotno prtljago skakala naokrog za znamenitostmi.

Res je – v Atenah nisem prvič in vročina, ter visoka vlaga ubijeta še tak avanturizem, še posebej ob dejstvu, da to potovanje najverjetneje ni zadnje. Zato je najbolje zanimivosti omejiti in prilagoditi količini energije, katero nameravam danes v ta dan vložiti. V tem se skriva skrivnost užitka – preprosto v želje vtkeš realna dejstva trenutne situacije in z najmanj vložene energije potegneš največ. Ljubim užitek.

Bi lahko ta užitek delila? Težko.

Malo je ljudi na svetu, ki znajo tako sproščeno prejemati dano. Malo jih je, ki si preprosto dovolijo biti leni, za trenutek ali dan neambiciozni in malo jih je, ki znajo ob trenutkih, kot je ta, pozabiti na samaritanstvo in preprosto živeti trenutek. Zakaj tolikokrat preprosto moramo biti žrtve časa in prostora? Zakaj je treba biti žrtev svojih neumnih forsiranj?

Smo taki tudi v ljubezni?

Apatičnost in malodušje je vsakdan odnosa marsikje. Marsikdaj ob trenutkih, ko bi morala strast obuditi, pomladiti odnos, in katera je bila skrajno nesmotrno zapravljena čez dan, otopela zaradi vsakodnevnih zavrnitev v okolici službe in soljudi, ubita in hladna, odpove v večerih ob človeku, ki to strast upravičeno želi in jo poželjivo od nas pričakuje – zato  partnerja sploh obstajata….ali ne?

Smrt odnosa je skoraj vedno smrt strasti. Obe pa obstajata kot neizpodbiten dokaz posmeha narave človeku. Strasten zjutraj, ko sva si daleč narazen, in otopel, utrujen zvečer, ko sva si blizu? Izziv narave vsakemu odnosu. Zaveš se pa tega …tik preden umreš. Fizično? Čustveno? Si tako želimo umreti?

Ja, velikokrat si želimo. Smrt je varna, mrzla, enostavna. V stanju smrti ni bojev, ni energij. Samo sivi hlad. Ali nas res tako ranijo vsakodnevne, večkrat vsak dan ponavljajoče se zavrnitve? Je smrt res rešitev?

Uživač me kličejo že dolgo, vse življenje. Sposobnost predanosti trenutka se naučiš, ko preprosto nimaš več kaj izgubiti in se tega preprosto zavedaš. Redki so, ki so ta občutek sposobni podoživeti tudi takrat, ko se količina materialnih obremenitev, ki nas dušijo v odvisnosti komoditete materialnega, zahtevnega sveta, a svoboden občutek minljivosti je boter užitkom, ki se jih preprosto samo moramo zavedati.

Popravljam – bi se morali, še bolje, če bi želeli, bi se jih lahko zavedali. Če bi si to pustili, seveda. Pustiti se zavedati pa je stanje občutenj, to pa je smrt za smrt. Paradoksalno? Bolj – poživljajoče.

ŽIVIM!!!!

Alenka