|    Na vhodu v pristanišče sedim v senci bara in pijem hladen, sveže stisnjen   pomarančni sok. Zapravljam čas, uživam. V realnem svetu – čakam. Čez polnih šest   ur imam letalo za na Ciper. In ker čakanje načeloma sovražim, to sovraštvo vedno   omilim z nečim prijetnim – zato sem tu.  
   
  Po vseh letih potovanj, ki so za menoj   me je vse preteklo čakanje odlično usposobilo, da se v trenutkih, kot je ta,   prelevim v lenobno dopustnico. Namesto neskončnih nestrpnih pogledov na uro v   hladnih, dolgočasnih čakalnicah letališč je nekajurni skok do pristanišča in sok   tu bolj uživaško privlačen kot katerakoli druga oblika tavanja po mestu, ko bi   prepotena do kože in opremljena s celotno prtljago skakala naokrog za   znamenitostmi.
  Res je – v Atenah nisem prvič in vročina, ter visoka vlaga   ubijeta še tak avanturizem, še posebej ob dejstvu, da to potovanje najverjetneje   ni zadnje. Zato je najbolje zanimivosti omejiti in prilagoditi količini   energije, katero nameravam danes v ta dan vložiti. V tem se skriva skrivnost   užitka – preprosto v želje vtkeš realna dejstva trenutne situacije in z najmanj   vložene energije potegneš največ. Ljubim užitek.  
   
  Bi lahko ta užitek delila? Težko. 
   
  Malo je ljudi na svetu, ki znajo tako sproščeno prejemati dano. Malo jih   je, ki si preprosto dovolijo biti leni, za trenutek ali dan neambiciozni in malo   jih je, ki znajo ob trenutkih, kot je ta, pozabiti na samaritanstvo in preprosto   živeti trenutek. Zakaj tolikokrat preprosto moramo biti žrtve časa in prostora?   Zakaj je treba biti žrtev svojih neumnih forsiranj? 
   
  Smo taki tudi v ljubezni? 
   
  Apatičnost in malodušje je vsakdan odnosa marsikje. Marsikdaj ob   trenutkih, ko bi morala strast obuditi, pomladiti odnos, in katera je bila   skrajno nesmotrno zapravljena čez dan, otopela zaradi vsakodnevnih zavrnitev v   okolici službe in soljudi, ubita in hladna, odpove v večerih ob človeku, ki to   strast upravičeno želi in jo poželjivo od nas pričakuje – zato  partnerja sploh obstajata….ali ne?
 Smrt odnosa je skoraj vedno smrt strasti. Obe pa obstajata kot   neizpodbiten dokaz posmeha narave človeku. Strasten zjutraj, ko sva si daleč   narazen, in otopel, utrujen zvečer, ko sva si blizu? Izziv narave vsakemu   odnosu. Zaveš se pa tega …tik preden umreš. Fizično? Čustveno? Si tako želimo   umreti? 
   
Ja, velikokrat si želimo. Smrt je varna, mrzla, enostavna. V stanju smrti   ni bojev, ni energij. Samo sivi hlad. Ali nas res tako ranijo vsakodnevne,   večkrat vsak dan ponavljajoče se zavrnitve? Je smrt res rešitev? 
 
Uživač me kličejo že dolgo, vse življenje. Sposobnost predanosti trenutka   se naučiš, ko preprosto nimaš več kaj izgubiti in se tega preprosto zavedaš.   Redki so, ki so ta občutek sposobni podoživeti tudi takrat, ko se količina   materialnih obremenitev, ki nas dušijo v odvisnosti komoditete materialnega,   zahtevnega sveta, a svoboden občutek minljivosti je boter užitkom, ki se jih   preprosto samo moramo zavedati.  
 
Popravljam – bi se morali, še bolje, če bi   želeli, bi se jih lahko zavedali. Če bi si to pustili, seveda. Pustiti se   zavedati pa je stanje občutenj, to pa je smrt za smrt. Paradoksalno? Bolj –   poživljajoče. 
   
  ŽIVIM!!!!
   
   
Alenka  | 
              
            
Pireus
Prispeval/a: konsuelo dne sobota, 28. junij 2008 @ 07:48 CEST