NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

nedelja 31-mar
  • Razširjeni vid

  • ponedeljek 01-apr
  • Spekter. 70 let Zbirke UGM

  • sreda 03-apr
  • 22. PRO PR konferenca: vodenje v komunikaciji
  • Znebite se svojih starih telefonov in tablic
  • Med naravo in kulturo

  • sobota 06-apr
  • Veganski golaž na Čistilni akciji ČS Polje

  • nedelja 07-apr
  • Polna luna

  • sreda 10-apr
  • Človek in čas

  • petek 12-apr
  • Mikis Theodorakis: Grk Zorba

  • nedelja 14-apr
  • Razširjeni vid

  • sreda 17-apr
  • Znanja in veščine za uspešno vodenje prostovoljcev
  • Razstava interspace

  • petek 19-apr
  • Ingmar Bergman: Prizori iz zakonskega življenja

  • sobota 20-apr
  • Plečnikova Lectarija

  • sreda 24-apr
  • Zoh Amba »Bhakti«

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Potovanje je kot osebnost – nobeno nima dvojnika   
    torek, 7. marec 2017 @ 05:02 CET
    Uporabnik: Zavod Razkritja

    Vsak na svoji poti, vsak svoj kreator, vsak skrbnik sebe. Postavlja se tudi vprašanje ali mi živimo življenje ali življenje živi nas. Kakšno vlogo igramo v tem življenju? Kakšna je naša naloga v tem življenju? Ali sploh smo na pravi poti?

    Močna filozofska, vseživljenjska vprašanja, o katerih se lahko in zmore spraševati le malokdo. Kje pa najdemo čas za vsa vprašanja, v svojem že tako prezapolnjenjemu urniku. Treba je poskrbeti za osnovne življenjske potrebe. Sama nisem odgovorna samo zase, ampak moram poskrbeti še za celo kopico drugih ljudi, ki so odvisni od mene. Kaj pa kmetje?

    Živali, za katere skrbijo z vso predanostjo, tudi potrebujejo obilico njegove pozornosti. Odgovoren je za njih, za njihovo dobrobit, za njihov obstoj. Ker potem on od njih dobi tisto, kar od njih potrebuje. In tako vsak posameznik lahko zase reče prav isto. Tukaj sem, da materialno in finančno poskrbim za sebe. Sebičnost in egoizem, ki se pojavi ob tej nameri, sta seveda neizbežna. Kot odgovorni, razumni odrasli se zavedamo, da moramo sami narediti tudi čisto osnovne stvari, ki so pomembne za lasten obstoj. Kdo se ne obleče, če ga zebe? Kdo se ne hladi, če mu je vroče? Kdo ne gre na malo ali veliko potrebo, če začuti potrebo po tem? Dejansko so naše lastne potrebe krive in odgovorne za naša dejanja, pa naj bojo še tako sebična. In ker smo zelo intelektualna živalska vrsta, smo s pomočjo razuma dosegli tak razvoj, da smo svojim potrebam ugodili na nešteto različnih načinov. In tako smo svojim sebičnim nameram naredili gromozansko uslugo, saj sedaj lahko svoje potrebe zadovoljimo v najlepši in najboljši možni obliki. (Kar smo si lahko zamislili do sedaj.) Ok. Smo zadovoljili svojim potrebam. Fino je. Tako fino, da si želimo konstantnih izboljšav in novih možnosti. In uporabljamo svoj um, da se dokopljemo do novih rešitev. In si prostovoljno dajemo nove naloge, nove zadolžitve in nove obveznosti. In tako bežimo od sebe. In na lovu za potešitev svojih ˝sebičnih˝ potreb pozabljamo nase in tudi na svoje potrebe. Mi, ki smo na vrhu evolucijske lestvice, smo ujeti v svoje urnike, v svoje obveznosti, naloge in dolžnosti. Ob že tako polnem dnevu, ki je zapolnjen z vprašanji o vsakodnevnih obveznostih, ki so tičejo našega preživetja, res težko najdemo čas, da bi se spraševali o začetnih vprašanjih. Pa bi se morali. Zaradi sebe. Ker izgubljamo sebe. Ker se ne poznamo in ne znamo prepoznati svojih najbolj osnovnih potreb. Ker potrpimo, za to, da ugodimo drugim. Ker smo ujeti v sistem. Ker slepo sledimo zakonom in zapovedim. Ste se vprašali, kdo se je odločil za te zakone, ki nam narekujejo, da je tako najbolje živeti? Kdo pa skrbi za nas? Nam je prav, da se z nami ravna na ta način kot se? Kaj pa bi se zgodilo, če ne bi več upoštevali vsega tega, kar trenutno upoštevamo? Bi postali izobčeni? Bi postali čudni? Bi postali nezemljani? Bi postali razsvetljeni? Kaj pa naj bi to sploh pomenilo? Danes živimo v obdobju, ko se na veliko in široko omenja in obljublja to stanje ˝razsvetljenosti˝. Vsak drugi že ve nekaj povedat o tem. Nekaj. Pa vseeno odgovorov ni. Zakaj potem sploh raznorazna poglabljanja v to tematiko? Nekdo je nekoč prišel do Spoznanja, da življenje vendarle ni treba živeti na tak način kot ga je živel do zdaj. Če povem drugače: meni ni treba živeti tako, kot živiš ti. In kaj se je spremenilo?

    Dejstvo je, da vsi nismo za vse. Vsak je svoj indiviuum in živi svoje življenje. Vsak občuti svojo srečo, svoje trpljenje, svojo bolečino, svoje zadovoljstvo… Že res, da se kažejo velike podobnosti pri vseh čustvenih stanjih in doživljanjih, zato smo jim lahko nadeli skupno ime. Zaradi tega tudi pogovori med nami lažje tečejo, ker vemo o čem govorimo, da je to ista stvar. Ampak. Moja bolečina je vedno najmočnejša. Ti ne razumeš, kako se Jaz počutim. Nihče ne razume, v kakšnem obdobju sem Jaz. Jaz sem tista, ki more živeti vse kar se mi hudega dogaja. Jaz sem tudi tista, ki občutim najlepše in najmočnejše pozitivne občutke, ki jih živim. In Jaz sem tista, ki razmišlja sebično in egoistično. Taka je moja potreba. Če občutim fizično bolečino, si zmorem pomagati ali pa poiščem pomoč. Ker Mene boli. Kakšna sebičnost? Kadar pa je bolečina psihična pa si velikokrat ne znamo pomagati. Malo je tistih, ki to zmorejo. In če jim sledimo, če jih poslušamo, smo po navadi v fazi, ko ne razumemo kaj nam govorijo. Kako naj odmislim bolečino!? Kako naj neham razmišljati o bolečini, če je tu!? Kako naj pozabim vse, kar sem naučena? Kako naj kar spustim vse in začnem misliti nase? Potem bom sebična…
    In potem, enkrat, po dolgem vztrajanju, ker me res že vse boli in je težko, potem mi enkrat nekaj postane jasno. Seveda mislim, da mi je vse jasno. In začnem sama raziskovati. Se učiti in širiti svoje znanje, svoje obzorje. Začnem spraševati. In z vsakim vprašanjem se mi porodijo nova. In jih želim razrešiti. In ko sproti dobivam odgovore in rešitve, mi je čisto jasno, da bi to bilo dobro tudi za mojo sestro. Pa za mojo mami in očeta. Pa za partnerja in celo družino. Tudi, če me vpraša kakšen tujec, točno vem kaj je za njega dobro. Vem, ker sem sama prišla do teh spoznanj. In če vprašaš mene, ti bom znala svetovat v tvoje najboljše dobro. Ne! Ni treba spraševati, jaz ti bom kar sama povedala.

    In potem povem vsem kaj vem, kaj mislim, da je za njega najbolje. Kaj je za njega najbolje iz moje pozicije. Ker je bilo zame tudi dobro in potem mora biti dobro za vse. Pa me ne poslušajo… Pa me ne upoštevajo… Tudi tisti, ki me, za njih moje rešitve niso prave. Kaj zdaj to pomeni? Kako more to biti?

    Ajaaa, vsak je svoj individuum. Vsak je človek zase. Vsak je na svoji poti. Vsak živi svoje življenje. Ti si del mojega življenja in jaz sem del tvojega življenja. Ti mi zapolnjuješ življenja na tak način in jaz tebi na drugačen način. Skupaj sobivava. Sobivava tudi z drugimi. Skupaj si delimo ta prostor in čas v taki in taki obliki. Vsak na svojevrsten način, s svojo vlogo, s svojimi kartami in svojim načinom razmišljanja. Vsak živi s svojim ritmom, s svojim zavedanjem in s svojimi ˝težavicami˝. Nikomur, res nikomur ne morem vsiljevat, naj zavoljo mene spremeni svoj način življenja. Če je nekomu moj način življenja všeč, sem toliko bolj vesela in zadovoljna. Če lahko komu svetujem s svojim znanjem in svojim pogledom na svet, bom to naredila z vsem spoštovanjem, ki ga premorem.

    In tako, čisto počasi, začenjam razumeti, da vsak mora nositi odgovornost zase, za svoja sebična dejanja, za svoje življenje. Ker stanje otroka ni primerljivo s stanjem odraslega človeka. Ker dva človeka nista enaka, kaj šele ista. Ker tvoj način, meni ne bo prinesel sreče, ki si jo jaz želim. Ker moj občutek sitosti, tebi ne bo potešil občutka lahkote. Ker, če jaz želim in potrebujem nekaj, si bom morala to sama priskrbeti. Lahko prosim za pomoč, kar je nadvse priporočljivo in seveda dovoljeno, ampak tisti notranji odzivi, pa bodo samo moji, sebični in egoistični.

    Napisala Špela Plemelj.

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • Več od avtorja Zavod Razkritja
  • Več s področja * Osebna rast in odnosi

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Trackback

    Trackback URL for this entry: http://www.pozitivke.net/trackback.php/Potovanje-Osebnost-Dvojnik-Vloga

    No trackback comments for this entry.
    Potovanje je kot osebnost – nobeno nima dvojnika | 0 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2024 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 5,32 seconds