Vdajam se igram valov po labodje,
s prebujajočimi se šumi morja,
ki se množijo v eksataze gibanja.

Vsak val ima v sebi samoto duše
in veder obraz,
ki plete gnezda mojim razpoloženjem.
Misli se lomijo v svetlobi.
Vse je spokojno. Le jaz in valovanje.

Iz občutkov vznikajo kristalni podstavki neba,
iz njih vodijo zračne poti, ki se razcepijo
na tisočere steze soli in večernih ognjev,
ki dolgujejo plamene pepela dneva.

Telo se je uravnalo z utripanjem morja
in ukrivljenostjo zrka njegovega očesa.
Blaženo stanje skozi črto neke dimenzije,
zarisane z laserjem hrepenenja.
Zadovoljstvo bivanja z nasmeškom,
ki plete ribičem mreže.