|  Iščemo tisto nadrealistično telo,
ki se suče med visokimi zublji,
ko ližejo tramovje gorečega neba
v poznojesenskem času
kibernetičnih naključij
med produkti uma onkraj smotra.
Iščemo tistega norega
alegoričnega fantasta v sebi,
ki bo skrbel za evakuacijo duha,
da se spomini s trdega diska duše
naložijo v mehkem plašču etra,
ki varuje z ozonom ta planet,
ustvarjen za viadukte prezračevanja.
Razkošje svetlobe strukturira telo.
Mistično drevo se premika in raste v njej.
V krošnji se zrcali miselni odsev.
Razprte so veje, koder bodo misli
hodile obirati sadeže, na katerih
počivata gravitacija in elipsa razuma.
In ko zadnji sadež zmezi nasmeh
rožnih lic, brez substance kamna
s sivino smrti, se spojita morje in nebo.
Z dotiki s prsti v vlogi oblikovalca,
za ostritev videnja očesa na daljavo,
občutenja sebe s fenomeni razkošja
v žlezah solznicah ginjenosti,
v marelicah, všečno kot ugriz v kost,
z vonjem po spoznanju kar izližemo v sebe.
Z nitno povezavo tkivo izgublja telesni
in pridobiva duhovni obraz.
Črne sence ugašajoče svetilke rišejo
nad posteljo raztreščene stvari. Fantazme,
ki se jih ne moreš fizično dotakniti.
Kamenine z izpahnjenimi žarki.
Module, ki spremenijo obliko telesa,
grla s kovinskimi zvoki,
dlakava bitja z neznanih galaksij,
ki te vklepajo v prisilni jopič razuma.
Izzivanje človeka z njemu tujo mero
in nečloveškim časom, s silno potrebo,
da se neznano prevede v človeški jezik,
v svet znanih podob in pojmov.
Lastna inspiracija za vdih, ki postane stvarnost.
Vsak išče svojo zvezdo ob vznožju snopa luči.
Išče svoje nadrealistično duhovno telo,
ki bo shodilo po mehkih preprogah
z raztopljenim spominom skozi zid,
da vrne dušo tistemu telesu, ki jo je rodilo.
|
NE ZAMUDITE
Zrno, ki skače
Prispeval/a: Tatjana Malec dne nedelja, 3. februar 2008 @ 12:05 CET
Davnega leta 1934 je eden od ustanoviteljev nadrealističnega gibanja Andre Breton v pariški kavarni Cirano na mizo postavil fižolovo zrnje iz Mehike. Dogodilo se je, da je to zrnje sem pa tja poskočilo v zrak in poskakovalo. Prisotni nadrealistične skupine so strmeli v dogodek, ki si ga niso znali razložiti. Vendar Roger Caillois je predlagal, da bi mogoče bistvo tega zrna, ki skače, odkrili, če razrežemo eno teh zrn, ki skačejo. Breton sestavljalec »Manifesta nadrealizma« se je razjezil, začel vpiti in obtoževati Cailloisa, ki je nato izstopil iz nadrealistične skupine in postal točka v življenju nadrealizma, od katere naprej sta jasno vidna dva tokova v pojmovanju iracionalnega v literaturi in umetnosti: nadrealistični in fantastični. Nadrealisti imajo čudež za nedosegljiv predmet, vreden oboževanja; postopki moderne fantastike pa pritegujejo uspešni postopki razumevanja čudeža. Roger Caillois je postal protagonist in teoretik fantastike.
Opomba: Čudež razumem, kot nepojasnjen dogodek.
Roger Caillois v svoji knjigi »Au coeur du fantastiqe« - prev. »V osrčju fantastičnega«, Pariz, 1965, govori: »Mene priteguje misterij. To pa ne pomeni, da se rad prepuščam čarom vilinskih pravljic ali pa poeziji čudežnega. Resnica je prav nasprotna: ne želim, da ne bi razumel, kar je bistveno različno od ljubezni do tega, kar se ne razume, čeprav se mu približuje v neki določeni točki, in sicer v prilagodljivosti nejasnega in razjasnjenega. A le do te točke. Po tem ni več podobnosti. Namesto da bi namreč nerazjasnjeno imel takoj za razložljivo in da bi s tem ostal zaslepljen in zbegan, ga jemljem kot nekaj, kar je treba razložiti, trdno odločen, da grem do konca uganke.«
Za nadrealista je svet podoben sanjam. Svet je zanje neverjetna in od človekove volje povsem neodvisna halucinacija. Fantastika si pa prizadeva takšen svet po svoje »razumeti«, odkriti mistiko sanjske čudežnosti in medsebojne povezave resničnega in nedojemljivega.