Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Poezija_Pesem_Zrno_Skace_Duha

Zrno, ki skače sobota, 2. februar 2008 @ 13:47 CET Uporabnik: Tatjana Malec Iščemo tisto nadrealistično telo, ki se suče med visokimi zublji, ko ližejo tramovje gorečega neba v poznojesenskem času kibernetičnih naključij med produkti uma onkraj smotra. Iščemo tistega norega alegoričnega fantasta v sebi, ki bo skrbel za evakuacijo duha, da se spomini s trdega diska duše naložijo v mehkem plašču etra, ki varuje z ozonom ta planet, ustvarjen za viadukte prezračevanja. Razkošje svetlobe strukturira telo. Mistično drevo se premika in raste v njej. V krošnji se zrcali miselni odsev. Razprte so veje, koder bodo misli hodile obirati sadeže, na katerih počivata gravitacija in elipsa razuma. In ko zadnji sadež zmezi nasmeh rožnih lic, brez substance kamna s sivino smrti, se spojita morje in nebo. Z dotiki s prsti v vlogi oblikovalca, za ostritev videnja očesa na daljavo, občutenja sebe s fenomeni razkošja v žlezah solznicah ginjenosti, v marelicah, všečno kot ugriz v kost, z vonjem po spoznanju kar izližemo v sebe. Z nitno povezavo tkivo izgublja telesni in pridobiva duhovni obraz. Črne sence ugašajoče svetilke rišejo nad posteljo raztreščene stvari. Fantazme, ki se jih ne moreš fizično dotakniti. Kamenine z izpahnjenimi žarki. Module, ki spremenijo obliko telesa, grla s kovinskimi zvoki, dlakava bitja z neznanih galaksij, ki te vklepajo v prisilni jopič razuma. Izzivanje človeka z njemu tujo mero in nečloveškim časom, s silno potrebo, da se neznano prevede v človeški jezik, v svet znanih podob in pojmov. Lastna inspiracija za vdih, ki postane stvarnost. Vsak išče svojo zvezdo ob vznožju snopa luči. Išče svoje nadrealistično duhovno telo, ki bo shodilo po mehkih preprogah z raztopljenim spominom skozi zid, da vrne dušo tistemu telesu, ki jo je rodilo. Komentarji (1) www.pozitivke.net