Iščemo tisto nadrealistično telo,
ki se suče med visokimi zublji,
ko ližejo tramovje gorečega neba
v poznojesenskem času
kibernetičnih naključij
med produkti uma onkraj smotra.
Iščemo tistega norega
alegoričnega fantasta v sebi,
ki bo skrbel za evakuacijo duha,
da se spomini s trdega diska duše
naložijo v mehkem plašču etra,
ki varuje z ozonom ta planet,
ustvarjen za viadukte prezračevanja.
Razkošje svetlobe strukturira telo.
Mistično drevo se premika in raste v njej.
V krošnji se zrcali miselni odsev.
Razprte so veje, koder bodo misli
hodile obirati sadeže, na katerih
počivata gravitacija in elipsa razuma.
In ko zadnji sadež zmezi nasmeh
rožnih lic, brez substance kamna
s sivino smrti, se spojita morje in nebo.
Z dotiki s prsti v vlogi oblikovalca,
za ostritev videnja očesa na daljavo,
občutenja sebe s fenomeni razkošja
v žlezah solznicah ginjenosti,
v marelicah, všečno kot ugriz v kost,
z vonjem po spoznanju kar izližemo v sebe.
Z nitno povezavo tkivo izgublja telesni
in pridobiva duhovni obraz.
Črne sence ugašajoče svetilke rišejo
nad posteljo raztreščene stvari. Fantazme,
ki se jih ne moreš fizično dotakniti.
Kamenine z izpahnjenimi žarki.
Module, ki spremenijo obliko telesa,
grla s kovinskimi zvoki,
dlakava bitja z neznanih galaksij,
ki te vklepajo v prisilni jopič razuma.
Izzivanje človeka z njemu tujo mero
in nečloveškim časom, s silno potrebo,
da se neznano prevede v človeški jezik,
v svet znanih podob in pojmov.
Lastna inspiracija za vdih, ki postane stvarnost.
Vsak išče svojo zvezdo ob vznožju snopa luči.
Išče svoje nadrealistično duhovno telo,
ki bo shodilo po mehkih preprogah
z raztopljenim spominom skozi zid,
da vrne dušo tistemu telesu, ki jo je rodilo.
Iščemo tisto nadrealistično telo,
