Hortenzija z dvignjenimi nogami
in simfoničnim božanjem moškega uda
se potaplja v sen stanjšane svile.

Kako visoko se prižigajo in ugašajo luči,
ki z zlatimi nitmi zapredajo in prebadajo trebuh
med strganimi čipkami belega cvetja.

Mesečina je prisotna na njenem cvetu,
ko se izlivajo žile moških rek v zajetje.
Pozne večerne ure se potope v sen.

Ob nebotičnike se zapletajo veje dreves,
ob kupole z magičnimi strehami sveta
in kričeče poslikano bledico dneva.

Ženske neizmerno dolge noge
povedo koliko prostora je do zvezd,
kjer sanjajo mame, ko bolečina ugasne.

Na balkonih je slišati ženski smeh
poslikanih obrazov s hrepenenjem,
s simetrijami neskončnih vodnih krogel.

Višina brez konca, Nedosegljiva višina.
Z matematičnimi razmerji človeštva
do življenja, izmerljiva z materinstvom.

Otroško oko prižge čistino neba,
ko ženska razgrne škrlatno zaveso.
Široko krilo omahovanja. Obtežene hoje.

S parom velikodušnih rok svetu razgrne
svojo skrivnost, ki privre z vso silo
skozi struge ljubezni v naročje očetu.

Na bele pleničke mu položi rožnat dragulj.