Zelen grič kot starec se zdi,
siv od večernega mraka,
vase zguban od težkega zraka.

Razorana njegova je koža,
nočna sapica ga boža
in na njegovih ranah klije

prelepa cvetica, ki daje
oporo, ko moj svet se maje
in luč, ko zvezde padejo z neba.

Zelen grič me ponese v daljavo
s pogledom in na mokro travo,
mehko in dišečo,spustim

svojo dolgo obleko besed.
Padem v tišino,da vlije mi med
v grenke misli. In spustim še veke.