Hej Gabrijel,

tudi jaz sem bila že skoraj Beše devojće Makedonče. In če ne bi imela tako stroge mame, bi sedaj bila morda že Makedonka.

Bom povedala svojo zgodbo: Bilo mi je 15 let. Mama, tudi ona tedaj še mlada, me je vzela s seboj na ples. Do tedaj še nisem nikoli plesala na javnem plesišču. Sedim za mizo in približa se mi postaven Makedonec z velikim šopkom nageljnov (50 cvetov). To je bil visok, lep in lepo oblečen mladenič, ki je kadil pipo. Dekleta so se kar naprej ozirala vanj, vendar on je videl samo mene. Razglasili so me za kraljico plesa, ker sem prejela od mladeniča celo košaro cvetov. Zaplesala sem svoj prvi ples kot pubertnica, ki se razvija v mladenko.

Nato mi je mladenič začel pošiljati pisemca in razglednice. Za počitnice sem pomagala svoji mami v trgovini športnih artikov in mladenič je prihajal in kupoval vse artikle po vrsti, samo da je lahko prišel in me videl. Zaupal mi je, da je zaljubljen vame. Moja mama je rekla, da je nespodobno, da takemu otroku pošilja pisma in razglednice z zaljubljenci.

Spominjam se, da mu je bilo ime Ljubo Apustolovski. Po poklicu je bil profesor, pedagog in upravnik nekega doma v bližini Nove Gorice, kjer so bile grške sirote.

Mama je bila stroga in me ni pustila same z njim. Enkrat sem šla z njim v kavarno in naročila sem si Maraskin, ker sem hotela biti odrasla. Nato pride mama in jaz marš domov.

Nato pride Ljubo k moji mami in ji pove, da odhaja v JLA v vojsko. Mami je odleglo. Rekel je, da naju povabi na poslovilni večer. Mama ni vedela kaj naj naredi, posvetovala se je in prijateljica ji je rekla, da ni vljudno, če povabilo odkloni. Nato je mama vseeno privolila, da prideve na poslovilni večer. Mami se je priporočil naj me hrani za njega ko se vrne iz vojske.

Kot se spominjam pa to ni bil edini, ki je mami rekel, da me mora ohraniti zanj, to je bil tudi nek predavatelj matematike iz Lovrana, ki je podučeval kadete v mornarici. Jaz sem vedno ušla s svojimi vrstniki, če je kdo prišel do mame, da je vprašal za mojo roko, ko bom polnoletna. Groza kakšnega barantanja so bili vajeni mladeniči iz drugih republik! Jaz sem hodila s kratkimi hlačami na kopanje k Soči in ko so me zagledali pri mami, ni bilo več miru. Potencialni bodoči ženini so kar javljali kot na tekočem traku. Še ko sem bila dijakinja v srednji šoli v Ljubljani so me iskali v internatu in na dijaških plesiščih v Narodnem domu, na Taboru, na Vidovdanski, v "raufenku", kjer je nastopal Ježek. Skratka problem! Morala sem se skriti. Iz internata so nas dekleta poslali na plesišče v Litostroj, da naj bi za dan JLA plesale z vojaki "Bratstvo in enotnost jugoslovanskih narodov!" (To je bil le vložek v to zgodbo).

Nadaljujem svojo zgodbo. Odpeljali smo se s kolesi, ker tedaj še ni bilo avtomobilov. Mene posadi Ljubo na "štango" kolesa, mama pa vozi za nama, da ima razgled, da se me ne bi dotaknil.

Nato naju Ljubo galantno s kavalirsko kretnjo povabi v prostor, kjer so nam postregli večerjo ob sveči in cvetju. Od tam gremo v veliko dvorano, kjer je igral orekster. Bilo je povabljeno več sto ljudi, raznih učiteljev in drugih njegovih prijateljev. Makedonski običaj, ni kaj. Tedaj drugič v življenju zaplešem ob skladbi "Plava luna" in vsi so ploskali. Joj, sem bila pomembna!

Poslovilni večer se je končal kar spodobno, bila sem vseskozi pod strogim maminim nadzorom, da me Makedonec ne bi ugrabil in odpeljal na jug Jugoslavije. Tedaj se je na veliko govorilo o ugrabitvah deklet, ki so jih odpeljali zaljubljeni vročekrvni fantje na jug, čeprav vem, da so zaljubljene Slovenke bezljale za njimi. Nekatere so tudi nastradale v nerazvitih okoljih in pri njihovih tradicionalnih starših, ki niso dovolili Slovenkam, da bi bile emancipirane žene.

Naslednji dan mladenič pove, da potrebuje lesen kovček za k vojakom. Jaz se takoj ponudim in ga odpeljem k svoji prijateljici, ki je imela očeta mizarja. Ta mu izdela lesen kovček. Na večer pred odhodom sem šla z njim do mizarja, da je dvignil kovček. Jaz sem sedela s svojim prijateljem Makedoncem na kovčku na tržnici pod velikim drevesom, kjer so prodajali živino in se z njim pogovarjala. Tedaj vidim svojo mamo, ki me gre iskati k prijateljici. Se na hitro poslovim od prijatelja in zbežim po drugi skrivni poti domov, prestrašena kaj bo mama rekla. Ko je prišla domov, me je pošteno okregala. Jaz sem se potuhnila v posteljo.

Prijatelj mi je pisal iz vojske, vendar jaz sem mu odpisala, da sem še premlada, da bi imela fanta in da moram še hoditi v šolo in nadaljevati študij. Nato sem po želji mame prekinila stike z njim, saj je kar naprej nad mojo mamo visel Demoklejev meč, da ji bo hčer ugrabil. Na koncu sem že sama verjela v to in se bala.

Mama mi je veliko krat rekla, da sem bila tedaj smrklja, pubertetnica in da me je morala nadzorovati in držati na vajetih, da kaj ne bi ušpičila.

No, to je konec zgodbe Beše devojče Makedonče, ki se jo vedno rada spominjam. Bili smo mladi, bilo je lepo.

LP Tatjana

[ Odgovori na to | # ]