Bila še ni nikogar,
divja vrtnica v gaju,
ko se je razcvetala
v vsem sijaju.

Ni še prav nič vedela
za lepoto svojo,
skrita med družicami
se branila je pogledov.

Mirno bi lahko potekali
dnevi ji še danes,
ko je nekoč nekdo
ne pogledal bi z rokami.

Nemočna in prestrašena
v smrtni agoniji
svoje trne je zarila v dlan,
ki se stegovala je po njej.

Drobna kapljica krvi
je kanila na njene cvete,
popotniku pa v očeh
so zasijale solze sreče.

Danijela Premzl